Sanela, kako ste ustvarili knjigo Spodbude skupaj z Juretom?
Po tem mojem »slavnem« predavanju na Ted exu so mi iz založbe Chiara večkrat ponudili, naj napišem knjigo. Ker so moj adut predavanja, ne pisanje, sem jim rekla, naj mi poiščejo avtorja, ki zna pisati, jaz pa mu bom povedala vse potrebno. Dve leti po predavanju so mi rekli, da so našli avtorja, Jureta Aleksiča. In sva poskusila. Prišla je korona, delala sem na covidnem oddelku. Potem sem izvedela, da sem noseča. To je bil zame dodaten šok, ker so mi v preteklosti zdravniki povedali, da bom težje zanosila zaradi operativnih posegov. Zaradi covida sem se še bolj zavedala umrljivosti in si zaželela, da bi ustvarila knjigo, da bo nekaj ostalo za mano. Za ljudi, ki niso slišali mojih predavanj. Kajti ko sem začela predavati, sem rekla, da si želim, da me slišijo v vsaki slovenski vasi. Jure me je poslušal ure in ure po Skypu in potem res zelo dobro napisal knjigo.
Zakaj so vam zdravniki rekli, da ne boste mogli zanositi?
Zaradi operativnih posegov v trebušni votlini in zaradi moje starosti, stara sem bila že 39 let. Nimam enega jajčnika, drugega pa imam samo pol, moja hormonska slika je bila slaba. Tudi nosečnost je bila zaradi tega rizična. Sprijaznila sem se, da mogoče ne bom imela otrok. V času covida pa sem se popolnoma sprostila, z možem sva uživala na vse mogoče načine (smeh), pa je prišel otrok. Medicina je ogromno, ni pa vse! Zgodil se je čudež. Rodil se je Maks Din.
Kako pa ga kličete?
Sine! (smeh)
Koliko sreče je prinesel v družino?
V vso družino, ker je za zdaj edini pri obeh družinah. Obe babici in oba dedka so veseli, da ga imajo. Tako da je preporodil obe družini. Ko sem zanosila, je tast zbolel za rakom, a mu je ljubezen do vnuka dala energijo, da je prenesel transplantacije. Oče in mama sta prebolela covid, a sta oba preživela, prav zaradi vnuka. Danes sta ga v varstvo vzela moževa oče in mama, tako da živeli babice in dedki!
Kako pa je vam zdaj 11-mesečni sinko spremenil življenje?
Bila sem vesela, razburjena, prestrašena, vse hkrati. Ko sem bila noseča, je bil drugi val covida zelo močan, nosečnice so tudi umirale. Res nisem šla nikamor, nihče ni prihajal k nam. Pomemben je bil le otrok. Počutila sem se odgovorna za novo bitje. In zdaj, ko je sine star 11 mesecev, z možem zelo paziva na besede, ki mu jih govoriva, in premisliva, kaj mu bova govorila, kajti v praksi sem spoznala, da si ljudje zapomnijo besede po 30, 40 let in jih še vedno bolijo, seveda če so bile strupene. In ljudje obžalujejo, če se niso lepo poslovili s svojci, če so imeli kakšne zamere do njih.
Z objemi ste uspeli malo ogreti tudi moževo družino.
Najin sin se uči od naju. Zato sem rekla možu, naj nese svoji mami rože in potem jih bo tudi najin sin prinesel meni. Učil se bo od naju, kako se je treba vesti do naju.
Na svojih predavanjih ste govorili, da mora človek imeti zavetje, ko ga dosežejo razne stiske. Tudi v knjigi pišete o stiskah, o katerih so vam govorili ljudje.
Ta knjiga je res napisana iz mojih izkušenj. K meni so prihajali ljudje z bolečinami in mi govorili, kaj jih muči. Bolečina je znak, da se nekaj dogaja, psihičnega ali fizičnega – ali je počila neka žila v telesu, kar je urgentno, ali pa se je nakopičilo nekaj, kar je človek zanemarjal. Ugotovila sem, kako pomembna je primarna družina. Človek se vse življenje vrača v otroštvo, v primarno družino. V slabe ali lepe spomine. To je temelj, ki ga imamo, to so naše povezave, naši dotiki. Ugotovila sem, da je v našem življenju pomembnih šest segmentov: dotik, gibanje, spolnost, spanje, druženje, globinska komunikacija.
Iz teh šestih segmentov ste »sezidali« hišo zdravja. Kaj potrebuje človek za kakovostno življenje?
Človek potrebuje temelje, to so starši, dotik, razumevanje, podpora, opora. Potem so tu štirje stebri te hiše zdravja: seksualnost, gibanje, kakovostna komunikacija, socialno življenje, streha te hiše pa je spanje. Zemlja, na kateri je zgrajena hiša, sta hrana in voda – ki morata prav tako biti kakovostni. Če 30 let pijete čezmerne količine alkohola, boste najverjetneje zboleli. Tudi če kadite 40 let. Če nekaj časa ne spite, je vaše telo v stresu. A če imate dobre stebre, lahko to obnovite. Temelje težko zamenjate, streho pa se da. Če imate dobre temelje, drugo nekako gre. Človek si mora vzeti vsaj en dan na teden ali nekaj trenutkov na dan, da zadovolji te štiri stebre.
Zakaj so dotiki in objemi tako pomembni?
Dvakrat v življenju sem bila v bolnišnici kot bolnica. Ko si sam tam, ti tako pomaga, če te nekdo stisne k sebi. Ustvarijo se endorfini, takoj se počutimo bolje. Počutiš se, da nekomu pripadaš, da si del tega sveta. In to bomo potrebovali tudi, ko bo epidemije konec. Enkrat je bo konec. Tudi vojna v BIH se je končala po treh letih in pol. Bila sem v vojni, bila sem begunka, poškodovana, zato vem, da je vsake krize enkrat konec. Če bi bilo vse samo negativno, ta svet ne bi več obstajal.
Zakaj ste uvrstili med te štiri stebre tudi spolnost?
Pri spolnosti sta pomembna komunikacija in znanje. Večino informacij sem črpala iz različnih seminarjev, učila pa sem se iz odnosa svojih staršev, zakonov njihovih prijateljev in številnih zgodb mojih bolnikov. Zanimalo me je, kam izgine ta zaljubljenost, naklonjenost, posvečenost. Zakaj nehamo rasti v odnosu, kam izgine komunikacija? Ko se zaljubiš, te preplavi »šus« hormonov. O tem se vsi strinjamo. Potem pa nastopi čas za pogovor in obojestransko poslušanje. Kaj nam je všeč, kaj nas moti, kaj bi želeli izboljšati in na kakšne načine. Mi smo hormonalno zavestna bitja, ki se moramo pogovarjati o vsem, kar nas moti. Tako sem mojemu Tomažu razložila, kaj vse nama bo prinesel otrok. Ne samo sreče in užitka, ampak tudi napor. Prosila sem ga, naj mi vsakokrat, ko mu bo kaj postalo naporno, to pove. Opozorila sem ga, da bom po porodu morda padla v poporodno depresijo. Da bom morda odklanjala seksualnost. On pa bo morda imel težave v menopavzi. Prosila sem nekaj prijateljic, da so mi pomagale po porodu, in mi je bilo zaradi tega lažje. Veliko parov mi je povedalo, da so po porodu, dveh nehali imeti spolne odnose. Začeli so se oddaljevati. In postali nezadovoljni s svojim in partnerskim življenjem. To so resne, pomembne stvari. O tem se premalo govori.
V knjigi ste poglavje posvetili pojasnilu, zakaj ste radi v Sloveniji.
Res je. Ko sem prišla iz Bosne v Slovenijo, so mi rekli, da so Slovenci hladni. A mene so sprejeli zelo toplo. Torej so to samo predsodki. Prepotovala sem vso Slovenijo, prej sem bila v Nemčiji, Švici, Ameriki, vsepovsod. A tako toplih ljudi ni nikjer. Ko sem bila noseča in mi je bolnica ponudila, da mi skuha govejo juho, ker ve, da ne znam kuhati, sem se zjokala od ganotja. Ko sem zanosila, sem dobila toliko čestitk od bolnikov, da mi je šlo na jok. Pravim, da ste Slovenci kot antidepresivi – najprej potrebuješ tri tedne, da se njihova koncentracija malo dvigne, potem je malo stranskih učinkov, potem pa »zagrabijo«. Tako te tudi Slovenci najprej malo čudno gledajo, nekaj tednov (včasih pa nekaj let), potem je malo stranskih učinkov, potem pa te sprejmejo. In to je to. Ko sem bila noseča, so mi prijateljice nosile jedi. Kje na svetu imate takšno toplino, sočutje, solidarnost? Manjka vam samo to, da se veselite uspehov drugega človeka. (smeh) Dva milijona nas je, imamo odlično preventivno medicino, dobre programe, izjemne strokovnjake kurativne in paliativne medicine. Ko sem rodila, sem bila lahko na porodniški eno leto, dobila sem enkratno pomoč za otroka, lahko delam po štiri ure do otrokovega tretjega leta. Ne vem, kaj bi si lahko želela več?
Kako kot zdravnica spremljate epidemijo?
Iskreno bi želela, da bi uveljavljali drugačen način učenja in obnašanja. Ko letite z letalom, vam stevardesa da inštrukcije, kaj morate narediti v primeru, če bo nujna situacija in bo letalo začelo strmoglavljati. Tudi če je zelo majhna verjetnost, da se vam bo to zgodilo. Če poči guma na avtocesti, točno vemo, kaj moramo narediti, ker nas je enkrat nekdo naučil … tudi jaz to vem, kljub temu da se mi doslej ni zgodilo, da bi se mi avto pokvaril. Epidemija me je naučila, da bi prav tako morali večkrat poudarjati, da se v situacijah pandemije uveljavljajo osnovna navodila: maska, distanca, razkuževanje. O tem nismo govorili, tudi jaz kot zdravnica ne, priznam. Ampak sem se nekaj naučila, za naprej … od naslednjega leta bom na predavanjih tudi to omenjala. Tudi ko ne bo več pandemije. Za naslednje generacije in morebitne naslednje epidemije.
O omejeni količini energije
Če zelo poenostavim, recimo da ima človek dnevno na voljo 250 enot molekul energije (teh molekul je seveda ogromno več). Če jih porabimo, smo utrujeni. Danes človek pogosto ne počiva, ampak samo hiti naprej. Če deset dni delate, morate tudi počivati. Večkrat sem svojemu očetu, ki je bil direktor, rekla, da mora paziti na svojo energijo, svoje zdravje, da naj neha hoditi na poslovne večerje. Danes mi pravi, da sem imela prav. Vsi smo umrljivi, minljivi. In vsi smo pomembni samo zase, zato moramo paziti na svoje zdravje. Moj stric je kadil več kot 30 let, dobil je raka na pljučih in potem me je vprašal: Zakaj sem ravno jaz dobil raka?
O gibanju
Gibanje je seveda zdravo in dobro, a vsakomur svetujem, naj počne nekaj, v čemer uživa. Karkoli, kar rad počne. Če radi tečete, tecite. Če radi kolesarite, kolesarite. Če boste počeli nekaj, česar ne marate, vam ne bo tako močno koristilo. Moj oče rad vrtnari, noče pa hoditi v hribe, to je zanj stres.
Rada bere dobre novice
Kadar me kličejo kolegice, jih zasujem z dobrimi novicami. Kaj se gradi, kaj je dobrega, novega, pozitivnega. One pa me prepričujejo, da se dogajajo samo slabe stvari, ves čas jamrajo. Sem informiran realist. Vedno izvlečem iz vsega nekaj pozitivnega. Kmalu se bo začela graditi infekcijska klinika, morda tudi mi dobimo novo. Tudi v karanteni sem našla lepe stvari, bili smo pod streho, na toplem, imeli smo hrano. Drugače, kot je bilo v vojni. Vsaka kriza naredi tudi pozitivne tektonske spremembe.
Otroci in smrt
Danes nekateri mladi mislijo, da ljudje ne umirajo, izgubljamo stik z bolnimi, starimi, obnemoglimi. Mislim, da bi morali otroci videti tudi to, da bi to razumeli, sprejeli. Ko pridejo v bolnišnico in vidijo ljudi, ki umirajo, so šokirani. Starejše umikamo v domove, mladi jih sploh ne vidijo umreti. Rada bi, da se moj sin nauči, kaj je empatija, kaj je lakota.
O knjigi Spodbude
Želela sem spodbuditi ljudi, ker smo povezani, Slovenci smo sočutni, razumni. Potrebujemo razlago, kaj se dogaja, ne smejo nas podcenjevati. Jaz sem se cepila, že tretjič. Ker verjamem v znanost. A me je bilo strah? Seveda, ampak sem razumela koristi. Možu sem rekla, da če bom umrla, naj sinu pove, da sem se cepila, da bi ga zaščitila, da bo ponosen name.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
