Kako malo je treba, da nekomu pričaraš nasmeh na obraz in mu polepšaš praznične dni, smo se prepričali pred kratkim. Skupaj z županom Mirkom Cvetkom in svetnikom s tamkajšnjega območja Francem Magdičem smo se odpravili obiskat dve izmed 25 družin ali posameznikov, ki so ju obdarili s paketom živilskih izdelkov in pralnim praškom. »Vse nam prav pride. Naši otroci so zelo pridni, nama pomagajo, skrbijo za naju. Sin nama vsak dan zakuri, hči nama tudi kdaj kaj skuha, če je treba,« nam pove prva izmed obiskanih Angela Muhič, ki bo čez dva meseca dopolnila 93 let: »Bomo videli, če bomo še do takrat.«
Ženica je bila skupaj z možem Francem, leto dni starejšim, prijetno presenečena in srečna ter predvsem hvaležna. »Nikoli nismo imeli nekih dobrot. Živeli smo skromno, zelo smo morali delati na tem bregu, toda lačni nismo bili,« razlaga in se spominja tedanjih časov. Kljub visoki starosti je iz glave naštevala številke in letnice. »67 let sva poročena. Veste, kot mlada sva se velikokrat videla. Blizu sva živela. Jaz na Žvabovem, Franček pa v Ključarovcih. Rada sva se videla. Ampak Franček ni smel dosti hoditi k nam, so bili ata »haklik«,« se spominja ženica.
Z možem sta vredna vsega občudovanja. Kljub visoki starosti se še vedno samostojno oblečeta in uredita, tudi kaj postorita. Čas si krajšata z gledanjem televizije, Franček pa rad prebere tudi časopis, in to brez očal. Je naš zvesti bralec. »Jaz lahko tudi brez očal trebim solato, ampak potem bi kje ostal kakšen polž … O, ne, bog ne daj. Ima moj sin nadzor, tako da se to ne bi moglo zgoditi,« se pošali dobro razpoložena Angela.
»Imava pridne otroke«
Življenje jima ni prizanašalo. Kot mlada mamica je zbolela, zaradi česar je Franček moral pustiti sicer dobro službo, delal je v Ljubljani kot strojnik gradbene mehanizacije, nazadnje na asfaltnem finišerju. »Ja, to pa je bilo lepo delo za tiste čase. A ko sem želel oditi iz službe, ni bilo kar tako. Moral sem od občine prinesti potrdilo, da sem res doma potreben. Sicer bi moral vračati šolnino. Podjetje mi je namreč dalo možnost, da sem se šolal,« se razgovori sicer sprva zadržani gospod in nadaljuje, da je pozneje kot sezonski delavec opravljal dela »v hmelju«. »Bolj žalosten je zadnja dva tedna. Oni dan je šel v mrzlem na sprehod, pa se je verjetno prehladil. Veste, ko si star, si bogi. Pa tudi na splošno je tako, da na zimo ni najboljše počutje pri starejših. Jaz pa sem en dan dobro razpoložena, drugič manj,« nadaljuje zgovorna gospa. Ko ju vprašamo, kako se preživljata, povesta, da prejemata kmečko pokojnino, 200 evrov vsak. »Sin ima prek položnice. Imava pridne otroke, hvala bogu. Drugače ne vem, kako bi bilo …« Poslovimo se. Gospa in gospod nama večkrat hvaležno stisneta roko in zaželita lepe praznike, ob tem pa se še znova lepo zahvalita.
»Vi ste tako dobri«
Pot nadaljujemo nekaj metrov naprej. Potrkamo na vrata hiše sredi narave in odpre nam možakar, vidno ganjen, ko pred vrati zagleda župana s paketom. »Hvala. Tudi letos niste pozabili na naju. Vi ste tako dobri. Pri tako majhni pokojnini nama to res veliko pomeni. To bo za leto dni,« hvaležno pove Franc Štebih in doda: »Pametno, da denar namenite za te pakete, ne pa za tiste rakete.« Kot pove, z ženo živita skromno življenje. Preživljata se zgolj z 200 evri pokojnine. »Delal sem kot zidar pri različnih mojstrih. Ko sem šel v pokoj, se je izkazalo, da mi nekateri niso plačevali zavarovanja … Še sreča, da sem si tisto malenkost za kmečko pokojnino plačeval, sicer še tega ne bi imel. Škoda sicer, da si nisem plačal več, a kaj ko denarja ni bilo.« Ko ju vprašamo, kako jima uspe preživeti s tako mizernim dohodkom, možakar niti z besedico ne potarna in zadovoljnega obraza nadaljuje: »Otroke imava dobre. Pomagajo nama. Pa sama si pridelava zelenjavo, imava domače sadje, rediva prašiče, imava tudi koze. Pa gozd, tako da sva na toplem. Gre nama,« še pove in vnovič nameni besede zahvale županu.
