Danes ste znova sedli za mikrofon za 28-urni dobrodelni maraton. Kako se pripravite na ta maraton v studiu in kako ostanete budni in zbrani 28 ur? Si lahko voditelj zapomni toliko ur programa, ste kdaj doživeli kakšno prijetno (ali neprijetno) presenečenje?
Jana: Posebnih priprav na maraton ni. Vemo, da nas čaka vrtiljak čustev. Ogromno smeha, zabave, gostov, glasbenih presenečenj, solz sreče, pa tudi solz žalosti ob poslušanju žalostnih usod ljudi, zaradi katerih to sploh počnemo. Zbranost proti večeru nekoliko pade, ampak fokus ostane, ker vemo, za kaj gre. Poleg tega vsak nov gost prinese svežo, pozitivno energijo, ki nam da dodaten zagon, da lažje zmoremo 28 ur. Program je pripravljen, mi trije pa ne vemo, kdo in kdaj bo prišel. Nimamo pojma. Preprosto se prepustimo in vodimo program 28 ur. Presenečenja so pozitivna. Za eno lepših je lani poskrbel duhovnik Martin Golob, ko je ves privarčevani denar za kolo podaril na dobrodelnem maratonu.
Miha: Priprave na dobrodelni maraton so najbolj intenzivne v zadnjih dneh pred dogodkom, sicer pa jih začnemo že novembra. Osemindvajset ur budnosti v bistvu hitro mine, saj imamo zelo pester in bogat program, z zanimivimi gosti in veliko akcije. Morda oči postanejo težke v zgodnjih jutranjih urah in takrat je treba večkrat pomežikniti. Adrenalin se nabere tik pred zaključkom, ko nestrpno čakamo podatek, koliko denarja smo z najboljšimi poslušalci zbrali za družine v stiski. Lanski milijon je bil šok za vse nas in upamo na čim boljši izkupiček tudi na letošnjem, sedmem maratonu, ki bi lahko bil v stilu pravljične sedmice prava pravljica za številne Slovence, ki potrebujejo pomoč.
V letih dobrodelnosti ste bili postavljeni pred številne izzive in premagovali svoj strah – katerega izziva ali izzivov se najbolj spomnite? Kako ste se počutili? Ste se kasneje še kdaj lotili tega izziva, je strah premagan?
Jana: Vseh se spomnim zelo dobro in vsi so se zgodili v zraku. Pri prvem sem se s padalom vrgla iz letala, lani sem splezala na Trboveljski dimnik, letos pa sem se skupaj z Božičkom spustila s Kristalne palače. Najbolj sem si zapomnila lanskega, ki je bil res nor. Teh izzivov nisem več ponovila. Če jih bom še kdaj, bo to vsaj poleti.
Miha: Najbolj sem si zapomnil izziv pred dvema letoma, ko sem premagal strah pred višino. Šele sem na bungee jumping, skok z elastično vrvjo, in sicer s hrvaškega mostu v Maslenici. Ko sem stal na tisti rampi na vrhu legendarnega mostu, se mi je lajf za trenutek ustavil, umiril sem dihanje in le slepo sledil navodilom organizatorjev. Ko sem se vrgel na glavo v globino, nisem razmišljal o ničemer, šele ko me je elastika ustavila in sem zanihal še enkrat navzgor, se je v meni sprostil adrenalin in točno se spomnim svojega vzklika. Če ne bi šlo za dobrodelnost, me nihče ne bi spravil na tisto rampo na višini skoraj 60 metrov nad morjem.
Lani ste zbrali neverjetno vsoto, več kot milijon evrov, toda kaj je za vas največja nagrada? Se vam je kdo posebej zahvalil, ker ste mu pomagali z maratonom?
Jana: Največja nagrada so ljudje, ki smo jim pomagali in se nam kasneje oglasijo, kako zelo smo jim bili v pomoč. Še lepše pa je videti, kako potem to lepo gesto pomoči delijo dalje tistim, ki jo potrebujejo. To je tisti najboljši občutek.
Miha: Fascinantno in navdihujoče je, da se poslušalci Radia 1 tako množično odzovejo na dobrodelni maraton. Skupaj ustvarimo pravo skupnost, ki iz leta v leto raste in se krepi. Pozitivno razmišljanje in vzgibi solidarnosti nas neverjetno povežejo, zato so te vezi praktično dovolj močne do naslednjega maratona, ko se ponovno okrepijo. Zgodbe nesrečnih družin nas žalostijo in vedno znova prepričajo, da je odločitev za pomoč logična in pravilna.
Oddaja je pravi čustveni tobogan v živo, ne manjka solz, strahu in veselja, slišimo težke zgodbe, sovoditelji vam kakšno ušpičijo ... Kaj je bilo največje presenečenje v oddajah do zdaj in kaj je bilo čustveno najbolj naporno?
Jana: Vsak gost je presenečenje zase. Martina Goloba sem že omenila. Lani se je oglasil tudi Aleksander Čeferin, pa Tadej Pogačar, po uspehu naših košarkarjev nas je »obiskal« tudi pokal. Ogromno glasbenih nastopov. Skratka, nepozabno lepo in vsak gost doda svoj kamenček v ta maratonski mozaik.
Miha: Največje presenečenje je bil lanski milijon in tudi letos upamo, da bodo solze sreče oblile tako naše obraze kot obraze naših super poslušalcev ter posledično ljudi, ki jim bomo vsi skupaj pomagali. Da ne bodo jokali le zaradi gorja v svojem vsakdanjem življenju.
