S sobotno izdajo časnika Novice Svet24 PLUS je k vam po mojem mnenju prišla ena najpomembnejših zgodb tega leta. Kar je v njej, nas lahko veliko (na)uči. Je cepivo za ta čas, saj ima potencial, da zvišuje naš odziv na kvalitete in vrednote – in njihovo uresničevanje, ki jih je korona precej pomendrala. Nagovarja nas, naj jih tudi v svojem življenju še bolj jasno zastopamo, jim odpremo vrata.
Če je še niste, vas vabim, da jo preberete zdaj. Obiščite našo spletno stran Svet24.si in preberite »Naj bo zgodba naše preminule Katje opomin stroki«, kliknite nanj, vredno bo vaših petnajstih minut. Srečali se boste s Tatjano Jagodic, mamo 20-letnice, ki je umrla zaradi hudih zdravstvenih zapletov po cepljenju.
Ne bom rekla, da me je začudilo, ko se je povezala z mano in mi sporočila, da bi rada spregovorila, bolj me je presenetilo, ko mi je razložila, kaj bi rada povedala. Pričakovala sem mamo, ki bo udarila po stroki in želela razdeliti odgovornost(i) za smrt svoje drugorojenke, ali najmanj odklonilna sporočila do cepljenja, a se nič od tega ni zgodilo.
Prav nasprotno. Usedla sem se toplo žensko, ki je odprto spregovorila o bolečini, ki jo prežema, o njenem otroku, ki ga ne bo nikoli več mogla objeti, dneh, ko ga je poslednjič prijela za roko in mu namenila zadnji poljub. Njene želje, da se izpove pred nami, draga Slovenija, ne razumite narobe. V svojo intimo nas je spustila, ker s tem časti življenje svoje hčerke. Ker s tem izreka poslednje slovo.
Občudujem jo, s kakšno hvaležnostjo govori o zdravnikih, ki so reševali njeno deklico. Lahko bi rekla tudi: niso naredili dovolj. Pa tudi na domačo stroko, ki že tako uživa omajano zaupanje in je zaobšla priporočila Evropske agencije za zdravila, da cepljenje z vektorskimi cepivi ukine za mlajše ženske (ker se to ni zgodilo pravočasno, je Katja doživela hude neželene učinke), se ni spravila. Celo še več, sporočila ji je, da ji ne zameri, a si želi, da ji je Katjina smrt v poduk.
Niti ni vrgla kosti v anticepilske kroge, kajti z lahkoto bi s tem, kar se ji je zgodilo, v slovensko družbo z njimi poslala sporočilo, da je cepivo proti covidu-19 zlo, ki se mu je treba ogniti v največjem možnem loku. Pa do tega ni prišlo, saj niti po tem, kar je doživela njena družina, do cepljenja ni odklonilna. Še manj si želi, da bi se samo na podlagi tragičnega razpleta cepljenja pri njeni hčerki Slovenci odločali, ali se cepiti ali ne. Zaveda se teže odgovornosti in s tem bremena, če bi to storila. V primerjavi z mnogimi drugimi. Sicer pa sem, če povem po pravici, njo in Katjo že videla kot propagandna obraza nasprotnikov cepljenja. Za nekaj trenutkov sem bila prepričana, da bo Tatjana postala njihova nova ambasadorka, ampak bolj se ne bi mogla motiti.
Kar se ji je zgodilo, je tako rahločutno in z veliko mero odgovornosti ter pietete prenesla naprej, da v meni vzbuja strašno spoštovanje, ganjenost. Lahko bi obsojala, udrihala po vsem in vseh, nahranila anticepilce, ustvarila senzacijo, ampak svoj glas je »izrabila« za nekaj drugega. Če to ni vredno pozornosti in občudovanja!
To je bil eden od prelomnih intervjujev moje kariere. Ker sem zaradi njega res začutila moč besed, moč zgodbe! Občutek za odgovornost in še več … Tatjanin prispevek in s tem prispevek Katje, pa tudi cele njune družine, ki ga želim obelodaniti s tem zapisom, je v teh časih neprecenljiv. Upam samo, da ga bomo znali in zmogli slišati …
