S hčerko Leo, ki je Tatjano spremljala na intervjuju, si želita biti slišani. Predali bi namreč radi pomembna sporočila. Intervju je bil čustveno nabit, vmes so nas vse večkrat premagale solze in tišine, a hkrati je prekipeval od lepote mladega dekleta, tega, kar je bila, in spominov, ki jih Tatjana in Lea skrbno negujeta. In vedno jih bosta.
Tatjana, zahvaljujem se vam, ker boste v tem občutljivem času, kmalu po izgubi hčerke, govorili z nami. Najprej bi vas rada vprašala, zakaj ste se odločili, da spregovorite o Katji, njeni izgubi in vašem soočenju z njenim odhodom – smrtjo?
Da se v tem težkem času pokažem pred Slovenijo, sem se odločila, ker želim zaščititi hčerkino ime in ime naše družine. Tudi to čutim kot del žalovanja, zahteven proces, skozi katerega gre naša družina. Kaj se je namreč zgodilo? O Katji in nas so nekateri ljudje širili grozljive neresnice. To naju je z Leo, mojo prvorojenko, Katjino sestro, zelo prizadelo. Že tako sva bili povsem poklapani, saj sva se morali na hitro soočiti s hudo situacijo in se od nje posloviti, istočasno pa sva morali nositi še bremena zgodb, ki jih je producirala javnost o naši krasni deklici.
Kaj pa so govorili?
Da je bila itak bolna, da cepivo ni krivo za tragičen razplet – to je zdaj črno na belem, saj je komisija potrdila povezavo med njeno smrtjo in cepivom Janssen – pa da je brezdomka, da je živela na ulici, celo, da je narkomanka, so klevetali. To, kako so jo onečastili, je zelo bolelo, zato bi rada Slovencem, ki so si dovoliti to storiti, sporočila, da je bila moja hčerka častna, zdrava, izjemna punca! Ne vidiva smisla širjenja neresnic. Sprašujeva se, kaj so želeli z njimi doseči?! Danes z vami govorim, ker želim utišati zlohotne govorice in vsem povedati, kdo je Katja v resnici, kaj nam je pomenila in kaj lahko potegnemo iz njene življenjske zgodbe, ki se je prehitro zaključila.
Kdo pa je bila Katja? Nam lahko o njej poveste kaj več?
Izredno srčno, empatično dekle. Kamor je prišla, je bila opazna. Razsvetlila je prostor. Bila je svobodna kot veter, zlepa je nisi ustavil. Dober, dober človek je bila in to lahko marsikdo potrdi. Močno izražena je bila njena srčnost, dobrosrčnost. Nikoli se ni kregala, vedno je bila prijazna. Delovala je pomirjevalno. Tudi ni bila zamerljiva. Veliko se je smejala, skratka bila je pozitivna. Ko pomislim nanjo, me preplavi ponos. Bila je in ostaja moj heroj, naš sonček! Še vedno je.
Zakaj se je Katja cepila?
Dobila je prvo službo. Da bi jo lahko nastopila, je morala izpolnjevati pogoj PCT. Pa tudi za vožnjo z avtobusom, s katerim bi se vozila na delo, ga je potrebovala. Redno testiranje ni prišlo v poštev, ker v svojem domačem kraju in mestu, kjer je dobila zaposlitev, testiranje ni bilo tako preprosto dosegljivo. Ostalo ji je cepljenje. Jaz ji nisem mogla pomagati z vožnjami, ker sem bila ravno v tistem času deležna kemoterapije, saj so mi diagnosticirali raka in nisem bila zmožna voziti. Stranski učinki so bili namreč zelo hudi. Ona si je samo želela svobodo. Življenje brez omejitev. Ona je samo hrepenela po samostojnosti, ki se ji je ponujala tudi s prvo službo. Potem pa …
Kaj se je zgodilo?
Da bi čim prej izpolnjevala pogoj PCT, se je odločila za cepljenje s cepivom Janssen. Pri njem je dovolj samo ena aplikacija za zaščito pred covidom-19. Bila je vesela, da je to naredila. A devet dni po prejetju cepiva, na zadnjo soboto v septembru, se je začelo. Bila je pri fantu. Z Leo nama je sporočila, da jo boli glava. Glavobol nam ni bil nepoznan. Migrene je že imela, zato smo mislili, da gre za to. Vzela je protibolečinske tablete in naslednje jutro ni bilo nič kaj posebno bolje. Tistega popoldneva je celo bruhala, močno se ji je vrtelo. Nekoliko so ji pomagala zdravila, vendar ne bistveno. V nedeljo zvečer okoli sedmih je že izgubila vid. Takrat sem klicala na urgenco in povedala, kaj se dogaja. Pomirili so me in dejali, da je to verjetno res huda migrena. Sicer smo jim povedali, da je bila pred devetimi dnevi cepljena, a urgentnega zdravnika to ni vznemirilo. Ob drugi uri v noči na ponedeljek nas je klical njen fant in povedal, da je Katja zelo čudna, da se obnaša nenavadno; sprašuje po vodi, medtem ko jo drži pred očmi, v roki. Takrat smo dojeli, da je nekaj zelo hudo narobe, in smo nemudoma poklicali rešilca. Odpeljal jo je na nevrološko kliniko. Sledili so pregledi, slikanje glave in prve informacije, ki so nam jih dali zdravniki. Te niso bile spodbudne. Kritično je, so nam povedali. Komaj smo sledili vsemu, tako hitro se je vse dogajalo. Katja že ni bila več pri sebi. V tisti noči, no, počasi je bilo že ponedeljkovo jutro, se je nekajkrat še ovedla in govorila z Leo, ki jo je spremljala. Spraševala jo je, ali že vedo, kaj ji je, in ali bo ostala v bolnišnici. Spraševala je tudi po fantu, vendar je potem spet omedlela in se nikoli več ovedla. Padla je v komo.
Uf! Na kaj ste pomislili takrat, kakšne občutki so vas prevevali?
Sploh vam jih ne znam opisati. Vedela sem, da se poslavlja. Po telesu me je trgalo. Z Leo sva tolažili druga drugo. To so bili naporni, intenzivni trenutki. Slutila sem, da je ne bo več nazaj, da bo umrla.
So zdravniki sploh lahko kaj naredili zanjo?
Najprej bi rada povedala, da ne morem prehvaliti osebja na nevrološki kliniki. Vodja službe za urgentno nevrologijo v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana Igor Rigler je bil izjemen! Prav tako medicinske sestre na intenzivnem oddelku v drugem nadstropju, ki so skrbele zanjo, in vsi zdravniki, s katerimi smo imeli stik. Žal ne vemo njihovih imen, ampak če to berejo, bi s hčerko radi izkoristili priložnost ter se jim iskreno zahvalili za tako profesionalen in čuteč odnos. Izkazali so se za zelo požrtvovalne, človečne, kar nam je bila v izredno uteho. To bi rada, da slišijo. Vsem nam je bilo hudo, z njimi vred. Ne bom pozabila, kako sočutno so pristopili k nam, ko so nam morali sporočiti nekaj, kar je najhuje, s čimer se lahko sooči starš – in to je, da se mora posloviti od svojega otroka. Sicer pa ne, zdravniki žal zanjo niso mogli veliko narediti. Trudili so se na vso moč. Največja stvar, ki so jo izpeljali, je bilo odstranjevanje lobanjskih kosti, da bi možganom, ki so zaradi krvavitev in strdkov otekli, naredili prostor. Ko so jo odpeljali v operacijsko sobo, so nam že povedali, da je samo en odstotek možnosti, da bo preživela.
Ne predstavljam si, kako ste zmogli prenesti tako boleče dejstvo, da hčerke ne morejo rešiti.
In jaz vam ne znam povedati, kako srhljivo je bilo to. Še vedno je. Ko sem jo še poslednjič obiskala, sem jo celo prelupčakala. Pobožala sem jo po glavi, celi zaviti v povoje, pod katerimi so bili možgani, saj so ji morali odstraniti lobanjske kosti. Bila je na aparatih. Z Leo sva se že dan prej doma v jedilnici prijeli za roke, se pogledali v oči in sprejeli težko odločitev, da jo spustiva. Rekli sva ji, naj ne skrbi za naju, da če mora oditi, naj odide, da bova že nekako prenesli težko, težko izgubo. Upam, da boste razumeli, če rečem, da sva se s Katjo povezali na dušni ravni in ji sporočili, da se sama odloči, ali bo odšla ali ostala. Povedala sem ji tudi, da če mi je bilo dano samo 20 let z njo, sem ji za 20 let hvaležna. Hvaležna, ker me je izbrala za svojo mamo.
Ampak Katjo čutite ob sebi.
Da! Njene tople angelske roke. Vidiva jo v vsakodnevnih malenkostih. Verjameva, da obstaja »nekaj«, ko se tuzemsko bivanje zaključi, nekaj, ko odideš iz fizičnega telesa. Verjamem, da duša gre naprej. Izredno me osrečuje tudi misel, da je Katja rešila šest življenj! Pred leti smo govorile o smrti, med nami tremi je res lep, odkrit, pristen odnos, in je izrazila, da bi darovala svoje organe. Spoštovali smo njeno željo in tako smo njene zdrave organe: srce, kožo in roženici, podarili štirim Slovencem in dvema Hrvatoma. Veste, kaj si najbolj želim?! Da bi spoznala ljudi, ki so prejeli Katjine organe. Res! Ne znam vam povedati, kako rada bi še enkrat slišala biti Katjino srce. Joj! Zato naj se prosim na vaše uredništvo oglasijo prejemniki njenih organov. Če slučajno to berejo oni ali njihovi svojci, jim sporočam, da sem neskončno vesela, da jim je Katja pomagala in da bom presrečna, če se spoznamo, če jih bom lahko objela. Če so organe prejeli okoli 30. septembra letos, je čisto mogoče, da so to ravno oni.
Ali komu zamerite, da se je zgodilo, kar se je? Če bi namreč stroka upoštevala priporočila Evropske agencije za zdravila, bi cepljenje z vektorskimi cepivi v Sloveniji preprečila pravočasno tudi za Katjo.
Ne, ne zamerim. Sem pa razočarana, jezna, da je naša stroka to priporočilo zaobšla. Medtem ko tujina z vektorskimi cepivi že dolgo ni cepila več mlajših žensk, smo to v Sloveniji še vedno počeli. Sicer pa nisem proti cepljenju. Daleč od tega. Niti po tem, kar se nam je zgodilo. Naj bo pa to opomin stroki. Naj jim Katjina zgodba da misliti. Ona je svoje življenje žrtvovala, da se je nekaj premaknilo, in druge mlade Slovenke zdaj niso več izpostavljene tveganju zapletov z vektorskimi cepivi. Seveda me muči, zakaj je moralo priti do smrti mlade ženske, preden so ukinili to cepivo. Bega me, zakaj se premaknemo in nekaj ukrenemo šele, ko se zgodi najhujše.
Pravite, da Katjina zgodba prinaša več sporočil, ki jih želite širiti med ljudmi. Katera?
Tako je. Smrt moje hčerke kot prvo, kar sem tudi že prej omenila, opominja, da mora stroka z našim zdravjem ravnati odgovorno, da je kaj! Sporoča tudi, da je življenje kratko. Prekratko, da se ne bi imeli lepo in živeli svobodno, kot je ona. Katja bi rekla: živimo za danes, imejmo sočutje drug do drugega. Življenje jemljimo kot igro, smejmo se in veselimo. Bodimo v srcu svobodni. Letimo. To bi bile njene besede. Rada bi, da ljudje iz te zgodbe odnesejo še nekaj. To, kar je tudi bil Katjin moto: pomagati. Pri tem je bila ona zelo nesebična. Ni bolj plemenite človeške vrline, kot je čut za sočloveka, za to, da si dovzeten do soljudi, kar za čas, v katerem smo, ne morem reči, da je izpolnjeno. Pa zlohotnost še štrli iz naše zgodbe, ko smo doživeli te grde govorice o naši družini. To je bilo nizkotno in sploh v času smrti povsem nepotrebno … Menim, da je veliko za vzeti iz njenega življenja, iz tega, kar in kako je živela, ter tudi iz njenega konca in kar ga je spremljalo.
Povedali ste mi, da vas tolaži, da ste ji uspeli pripraviti lep pogreb.
Da. Bilo je zelo boleče in žalostno, vendar hkrati posebno. Kot je bila Katja. Bilo je okoli tisoč ljudi, ki so jo pospremili k zadnjemu počitku. Zapeli sta Klara Jazbec in Špela Grošelj, nastop je prispevala tudi skupina Prebrisani muzikantje. Špela je imela tudi lep govor, za kar smo ji iz srca hvaležni. Zapela je Naj pada zdaj dež, ki je sprožil strašne emocije. Med to skladbo je začelo še deževati in tisti trenutki so bili res močni. Pogreb je bil sicer gasilski, z gasilsko stražo, kajti Katja je bila gasilka. Sledil je raztros pepela ob spremljavi posebnega glasbila fujara, na katerega je igral Jan Malus in ki je Katjo lepo pospremilo naprej, nas pa s svojimi zvoki milo tolažilo. Veste, saj smo bili vsi poklapani, žalostni do obisti, vendar je bilo hkrati čutiti spokoj, mir, pomirjenost. Katja je odšla, a hkrati bo vedno z nami.
Ob robu tega pogovora vam še enkrat izrekam sočutje ob izgubi hčerke. Zahvalila bi se tako vam kot Lei, ki vas danes spremlja na intervjuju, da ste nam zaupali svojo zgodbo. Iz nje je mogoče povleči veliko.
Hvala tudi vam, da imamo prek vas možnost nagovoriti širšo javnost. Ob tej priložnosti bi radi s hčerko Leo bralcem zaželeli vse dobro v novem letu in jim sporočili, da življenje vse preizkuša. Tudi korona je vsakemu od nas povzročila neko rano, nas še bolj razdvojila. Več ko je ran, bolečine, bolj se odmikamo od sebe, in če nismo pri sebi, smo tudi daleč od drugih. Zato smo kot družba tako razkrojeni v tem času, ker smo oddaljeni od sebe in posledično od ostalih. Želim si, da bi se to kmalu spremenilo in bi končno spoznali, da je moč v skupnosti in ne v tem, da smo vsak posebej. Predvsem pa bi rada rekla, naj cenijo življenje, zdravje in svoje najbližje. Naj vlagajo v odnose s svojimi najdražjimi. Sploh zdaj med prazniki. Za naju bodo sicer težki, ker bo nekdo tako zelo, zelo manjkal …
