Bilo je okoli petnajstega julija, letos, ko je listje na trtah chardonnayja in rumenega muškata, pa traminca in sauvignona začelo kar naenkrat rumeneti in se čudno zvijati.
Celotni grič nad rojstno hišo našega jezikoslovca Franca Miklošiča, ki je svojo akademskost in miselno superiornost sicer najdlje izražal na avstrijskem Dunaju, je v pičlih nekaj dnevih postal žarišče navadne in zlate trsne rumenice. Rumeno in v čudne grimase zvito listje se je začelo sušiti in v enem mesecu se je posušilo ter odpadlo tudi grozdje oziroma izvotljene jagode, ki jih je bila samo še tenka in suha lupina.
»Posekati, vse, in pustiti zemljo vsaj tri leta, da si opomore,« je svetoval šolani agronom, kmetijski pospeševalec. »Počakaj, potem trs odreži na višini enega metra in spomladi bo iz lesa, morda, izrasel zdrav poganjek,« je razmišljal stari sosed. »Konec je, vrag je odnesel šalo. Zemlja se dviga nad človeka,« je opozarjal drugi, mlajši.
Oboleli vinogradi vinogradniškega giganta P&F so te dni že na mrtvo porezani. Vodstvo se je odločilo za »touch down« in tam, kjer so še pred pol leta odraščali sladki traminci in sauvignoni in muškati, zdaj nemo zeva posledica zlate rumenice, največje trtne tegobe. Podobno je v mojem, majhnem in več kot petdeset let starem vinogradu, a dajmo zapisati takole: zdravi trsi, ki so ostali, se odločno upirajo in vztrajajo pri življenju, in vsi tisti trsi, ki so šli iz tuzemlja, zdaj od zgoraj navijajo zanje in jim pravijo: »Ostanite, rodite obilno še za nas.«
Tudi koronavirus je prišel kot strela z jasnega. Čeprav gre za prastari virus (menda so ga poznali že Rimljani), ki naj bi povzročal le blage simptome v zgornjem delu dihal, je njegova moderna transformacija izjemno poudarila njegove negativne učinkovine. Ljudje kašljajo, se davijo, izkašljujejo delčke lastnih pljuč, ljudje umirajo. Tudi tisti, ki so se cepili s pogojno dovoljenim cepivom.
Stoodstotne varnosti pred nevarnim patogenom, enim izmed pet in več tisočih, ni. Cepivo in prebolevnost sicer možnosti okužbe znatno zmanjšata in menda bodo isto funkcijo enako kvalitetno kmalu opravljale tablete. A še enkrat: stoodstotne varnosti pred virusi trenutno ne more zagotoviti nihče.
Tako kot s(m)o se vinogradniki morali spoprijeti z boleznijo, ki je na našem teritoriju udarila nenadoma in brez najave, se moramo kot družba sprijazniti s tem, da bo slalomiranje med klici nadležnega patogena in ukrepi, ki so na voljo pri izogibanju okužbi, trajalo še vsaj nekaj let. Tempus fugit!
Distanca, ki jo moramo ljudje zavzeti v tem trenutku, je zato sila pomembna. Je ključna. Distanca do vsesplošnega nemira (ljudje so naveličani), distanca od krivovercev in šarlatanov (ne, Zemlja ni ploščata!), distanca od preračunljivcev in zaslužkarjev (ne, šestnajstkrat se pa res ne bom cepil!) in distanca od vsega, kar v notrino človeka vnaša nered (jamranje in kazanje s prstom na druge me ne zanima).
Ozrimo se vendar vase in potem skupaj z mirom iz lastne notrine to pretopimo v dotik in besedo, namenjeno sočloveku. Pomirimo ga, zavzemimo se zanj, vzemimo si čas zanj in za njegovo skepso in ustavimo ga, preden bo prepozno. Da, tudi samomori se pospešeno dogajajo zaradi vseprisotne psihoze.
In le takrat, ko bomo trdno stali onkraj prepirov in nestrinjanj ter poveličevanj le lastnega prav, bomo varni ščit svojim otrokom, svoji prihodnosti. Le čisti, očiščeni vseh hudobij, se bomo lahko zazrli otroku v oči in mu modro svetovali: potrpi. To je življenje. Zdaj je takšno, lahko je pa tudi bistveno drugačno. Izplača se zdržati. Zmoreš ti to.
Če je to »touch down«, je pač »touch down«. Trte več ne bo, a za tri leta bom na mesto, kjer je bolezen raztrgala staro, posadil novo in vinograd bo čez pet let spet skoraj takšen, kot je bil pred letošnjim, zanj usodnim julijem.
Stopicanje na mestu, preusmerjanje pozornosti, izmišljevanje izgovorov (kot jim bomo priča danes ob interpelaciji neodgovorne ministrice za izobraževanje, znanost in šport) in sprenevedanje nas ne bodo premaknila niti za milimeter bliže rešitvi.
Ljudje, zganimo se vendar no že!
