Še do nedavnega so bili darovalci ljubljenčki veterinarjev, njihovih prijateljev in znancev. Pred tremi leti pa so štiri kolegice veterinarke, Metka Šimundić, Darja Pavlin, Tina Roškar in Alenka Kropivšek, spodbudile ljubitelje živali k projektu Tačka daruje, kjer ustvarjajo bazo preverjenih pasjih ali mačjih krvodajalcev. Sponzor je Veterinarska zbornica Slovenije, ki pokriva večino stroškov, ki pri tem nastanejo.
»Krvodajalstvo v veterini obstaja že zelo dolgo. Vendar smo si doslej vedno, ko smo potrebovali kri, sposodili psa prijateljev, sodelavcev, tudi moj Bondi je že dvakrat daroval,« je povedala Tina Roškar, ena od pobudnic projekta in solastnica klinike Moj Vet. »Enkrat je pomagal psički s hemolitično anemijo, to je bolezen, pri kateri kri zaradi avtoimunskih procesov razpada. Drugič pa psički, ki ji je pri operaciji prirojene napake počila žila.« Zahvaljujoč Bondiju sta obe preživeli. »Ker je bilo potreb po krvi vedno več, smo si rekle, da bi bilo dobro narediti večji projekt, s katerim bomo pokrili vso Slovenijo in čim več ljudi z njihovimi ljubljenčki vključili v bazo.« S tem želijo med ljudmi razširiti zavedanje o krvodajalstvu živali. Ne nazadnje je v Sloveniji veliko hvaležnih lastnikov živali, ki so bile hudo poškodovane in jim je transfuzija rešila življenje.
Nimamo krvne banke
Nekatere velike države, kot sta Amerika in Anglija, imajo krvno banko. Vzgajajo pse krvodajalce, ki lahko darujejo kri od tri- do štirikrat na leto. »Pri nas pa bi bilo to absolutno predrago, zato pa za zdaj projekt Tačka daruje čisto dobro deluje.« Začeli so pred tremi leti. »Krvodajalci so največkrat živali naših strank. Za pridobivanje novih pa so krasen medij družbena omrežja. Če nekdo zapiše, da je njegov Piki hudo bolan in nujno potrebuje kri, se odzove veliko darovalcev, ki jih potem skušamo nagovoriti, da se včlanijo v našo spletno bazo. Njena prednost je, da so v njej zapisani preverjeni in testirani psi ter mačke, imamo že določeno krvno skupino, in ko potrebujemo krvodajalca, s filtriranjem baze hitro pridemo do informacije, kdo ima, recimo, v ljubljanski regiji psa, ki ga je pripravljen pripeljati. Prej bi pa, recimo, razmišljali, kdo od nas in naših znancev ima velikega psa, ki bi ga bil voljan pripeljati. Tisti, ki so vpisani v bazo, se odzovejo v najkrajšem možnem času, ko jih pokličemo.«
Nikoli jih ni dovolj
Registriranih pasjih krvodajalcev je trenutno 250, pravi Tina, ampak nikoli jih ni dovolj. »Psi se starajo, osem let je namreč lahko najvišja starost krvodajalca, kakšni vmes zbolijo, poginejo ... Idealno bi bilo, če bi se baza ves čas obnavljala, ampak žal informacija o projektu še ni tako razširjena, zato nam mediji s takimi objavami pri tem precej pomagate.« Najhitreje je projekt zaživel v ljubljanski regiji, kjer so bili veterinarji največji porabniki spletne baze. »Zahvaljujoč predvsem veterinarski fakulteti, kjer so bile kolegice najbolj aktivne s pridobivanjem krvodajalcev, saj imajo 24-urno dežurno službo. Precej pa smo pri tem pomagale tudi nekatere zasebne klinike. Na periferiji gre počasneje, zato še vedno spodbujamo tudi mlajše kolege, ki morda še niso tako vešči transfuzije, da se pridružijo projektu.« Krvi ne odvzamejo vnaprej, razen če načrtujejo operacijo, pri kateri vedo, da jo bodo potrebovali. »Če krvi pri operaciji ne porabimo, na družbenih medijih obvestimo preostale stanovske kolege, da je na voljo, če jo potrebujejo.« Transfuzija je največkrat potrebna pri psih, ki so bili udeleženi v večjih nesrečah, pri zastrupitvah, boleznih, ki povzročajo razgradnjo krvi, pri kronično bolnih in rakavih bolnikih. Večkrat jo potrebujejo psi kot mačke, čeprav število mačjih bolnikov v Sloveniji vedno bolj narašča.
Krvne skupine tudi pri živalih
Tako kot človeška je tudi živalska kri razdeljena v krvne skupine. »Pri psih imamo več kot 12 krvnih skupin, vendar je najpomembnejša skupina DEA.1.1. Pse testiramo na to skupino in jih označimo kot DEA.1.1 pozitivne ali DEA.1.1 negativne. Pri mačkah pa imamo sistem A, B in AB. Pri psih velja pravilo, da lahko prvič dobijo katerokoli kri, vendar vseeno spodbujamo, da dobijo svojo krvno skupino, če je le mogoče. Mačka pa mora dobiti izključno svojo krvno skupino. V nasprotnem primeru pride do hemolize in transfuzijske reakcije, kar pomeni, da začne kri razpadati in žival lahko zaradi tega tudi umre. Je pa še ena zanimivost, namreč, mačka lahko enkrat v življenju v skrajnem primeru dobi pasjo kri, potem pa razvije proti njej protitelesa. Ampak to so res zelo redki primeri.«
Predani lastniki
Nekateri lastniki, ki jih povabijo k projektu Tačke darujejo, povabilo odklonijo, saj se jim žival smili, bojijo se, da bo preveč trpela, ko jo bodo pri odvzemu zbodli v žilo. »Imamo pa tudi veliko pogumnih krvodajalcev, ki pridejo večkrat. Eni gospe smo še posebej hvaležni. Ima štiri kratkodlake črne prinašalce, vsi so DEA.1.1 negativni. Kri takih psov je bolj iskana, negativni psi lahko namreč dobijo kri pozitivnih krvodajalcev, medtem ko naj bi negativni pri prvi transfuziji dobili svojo kri. Ta gospa je res zelo prijazna, vedno se odzove. Kadar jo pokličemo, si celo prestavi službo in se organizira tako, da lahko pripelje enega svojih psičkov. Vsi so veliki, zdravi psi in mirni krvodajalci.«
Kar je zelo pomembno, saj takšni psi mirno ležijo, medtem ko dajejo kri, in jih ni treba posebej umirjati. »Psi večinoma kar ležijo. Pa tudi zbiramo take, ki jim ni treba dajati pomirjeval. Pri mačkah pa je drugače. Mačka ne bo mirno ležala, zato dobi malo pomirjevala, da se umiri in je odvzem krvi zanjo manj stresen.« Odvzamejo toliko krvi, da lahko žival potem še naprej povsem normalno funkcionira. »Fino je, da tisti dan dobijo kakšno dobro konzervo in niso preveč fizično aktivne.«
Primerni krvodajalci
Primerni pasji krvodajalci so stari od enega do osmih let in težki vsaj 25 kilogramov. Biti morajo zdravi, brez notranjih in zunanjih parazitov ter zaščiteni proti srčni glisti. Mačke pa naj bodo notranje, velike, težke vsaj šest kilogramov. Pomembno je, da so zdrave, da nimajo kroničnih ali dihalnih obolenj. »Trenutno jih imamo v bazi 25. Težje jih dobimo kot pse. Morda zato, ker imajo drug značaj kot psi in je to zanje bolj stresno, zato si še vedno velikokrat sposodimo kar svoje mačke.« Tina priznava, da je včasih še vedno najlaže uporabiti kri svojega ljubljenčka. »Sploh če ga imamo s sabo. Zgodi se, da traja uro, dve, tri, da dobimo nekoga, ki lahko pride. Pri določenih boleznih, recimo avtoimunski hemolitični anemiji, imamo od nekaj ur do enega dneva čas, da dobimo krvodajalca. Pri tistih, ki doživijo hudo travmo, nesrečo – imeli smo, recimo, psičko, ki ji je vlak odrezal tačko – pa je treba kri dobiti tisti trenutek. Takrat smo res hvaležni tistemu, ki se takoj odzove.« V takih primerih lahko seveda darujejo kri tudi manjše živali. »Imeli smo psičko s hudo boleznijo, katere stanje se je slabšalo iz dneva v dan. Pa je lastničina prijateljica rekla, da bo kri daroval kar njen Božo, angleški buldog. Tako da ni nujno, da neko živalco reši nemški ovčar ali zlati prinašalec. Ko preračunamo, koliko krvi potrebujemo, lahko tudi manjši kuža reši življenje drugemu psičku.«
Živalsko krvodajalstvo je dobrodelno, lastnikom namreč največ pomeni, da so s svojim ljubljencem na ta način rešili življenje ali celo več življenj!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
