Tatjana Zorko, zdravnica, kardiologinja in psihoterapevtka, vam bo s svojim znanjem in izkušnjami na voljo vsak delovni dan med 15. in 17.uro na telefonski številki 041 402 305, lahko pa ji pišete tudi na elektronski naslov: zorko.tatjana@siol.net
Že lani na začetku epidemije je pristala v ekipi štirih zdravnikov ombudsmanov, ki so na voljo kolegom zdravnikom v stiski. Še posebej so jo potrebovali mladi zdravniki, ki se počutijo nekompetentne, izgubljene, skrajno nepodprte. »Posebej zato, ker imamo tako visoke norme – na medicini so nas namreč naučili, da je treba znati vsem pomagati. Nihče ti ne sme umreti. Medicine se naučiš šele s prakso, pri čemer potrebuješ ob sebi izkušenega zdravnika mentorja, potreben je živ stik, vstop v bolnikovo celo življenje in iz tega nato izhaja podpora. Za delovanje vseh zdravstvenih delavcev je pomembno, da 'ljubimo druge tako kot samega sebe'. Smo sopotniki. Bolnika je treba videti, slišati in razumeti, da bi tudi on lahko razumel sebe, svoje težave in si ob nas sam pomagal. Večina dela v medicini je to, da stojimo ob človeku, ga vidimo, slišimo in razumemo; mu znamo razložiti, kako ga vidimo, da bi on razumel, kako vidi in doživlja samega sebe.«
Kako bo pomagala?
Že res, da nikomur ne more napisati napotnice ali »odpreti« bolniške, lahko pa svetuje tistim, ki potrebujejo nekoga, da mu lahko povedo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, katera zdravila in kako naj jih jemljejo. »V svoji ambulanti sem imela ogromno ljudi, ki so jemali kup zdravil. Naš sistem bolniku z visokim tlakom omogoča obnovljiv recept, s katerim štirikrat na leto dostopa do zdravil. Ta jemlje celo leto, ne glede na to, kakšen tlak ima, ali jih potrebuje ali ne. Ker so zdravila 'brezplačna' in lahko dostopna, imajo ljudje občutek, da je vse v redu. Tako lahko po telefonu kroničnim bolnikom, ki jih je veliko in v tem času do zdravnika težko pridejo, pomagam pri različnih težavah. Nekoga, ki mu tlak niha, je treba vprašati, zakaj se mu to dogaja, kaj stori potem, ko si ga izmeri ... Nekateri starejši ljudje imajo številne diagnoze in zdravila. Opazila sem, da večina ljudi potrebuje pogovor o svojih težavah, predvsem je pomembno, da jih znajo povezati s svojim načinom življenja. Tako je temeljno vprašanje pri visokem tlaku, kaj se vam v življenju dogaja. Pred časom je bila pri meni gospa, ki jo je ponoči začelo boleti v trebuhu, na urgenci so ji izmerili visok tlak, takoj so jo začeli zdraviti. Ampak visok tlak ni bil vzrok za njene težave, in ko je zaradi zdravil padel, je padel preveč. Zdravila znižajo tlak ne glede na to, ali si ti prej doživel grozljiv stres. Šele po pogovoru z bolnikom vidiš, zakaj se je to zgodilo, zakaj je iztiril, da ga je začela boleti glava, in kašen uporaben nasvet mu lahko ponudiš.«
Pet genetskih potreb
V takem pogovoru se da človeku tudi preusmeriti pogled, da se ne vrti samo okoli sebe, pripominja dr. Zorko. »Zdaj se je namreč ustvarila takale kultura: jaz se moram cepiti, jaz sem žrtev – jaz, jaz, jaz ... Zelo pomaga teorija izbire dr. Williama Glasserja, ki pravi: drugi nam nič ne delajo, drugi nam samo dajo neko informacijo o tem, kar oni mislijo, da je v redu in prav. Če mi mislimo, da nam drugi povzročajo to, da nekaj moramo, se zelo slabo počutimo. Človek sploh ni sprogramiran za to, da bi ubogal – četudi bi hotel. Človek je subjekt svojega življenja, lastnik samega sebe in ustvarjalno bitje. Glasser je dejal, da bi morali že otroke v vrtcu učiti, kako se razumeti med sabo. Med sabo se lahko razumemo samo tako, da upoštevamo, da ima vsako človeško bitje pet osnovnih genetskih potreb: po preživetju, ljubezni (povezanosti z drugimi), svobodi, moči in zabavi. Če teh potreb človek nima zadovoljenih, za to krivi drugega. Prav pa bi bilo, da bi si rekli: to je moje vedenje in z njim ne bom prispel tja, kjer želim biti, zato ga moram spremeniti. In to je tipičen dokaz tega, kar se dogaja zdaj. Potrebe lahko dobro zadovoljujemo tako, da se z drugimi ljudmi povezujemo, ne pa borimo.«
Mir si lahko ustvarimo sami
Negotovost današnje situacije je treba sprejeti. »Če nenehno dopovedujemo drugim, da imamo prav, oni pa se motijo, se sprašujemo in dvomimo (o ukrepih, cepljenju, stranskih učinkih, številu smrtnih primerov, lažni statistiki ...), nas to ne pripelje do nekega občutka miru. To se samo še stopnjuje in lahko na koncu rodi nasilje. Vojne so posledica prepričevanja ljudi v svoj prav, za kar na koncu uporabijo tudi silo.«
Če imate v svoji bližini osebo, ki vas prepričuje v svoj prav in vas ima gotovo rada, to počne zato, da bi bilo lažje njej. »To je popolnoma razumljivo, a je žal nezavedno. Če to veste, lahko to ozavestite. S tem da boste njenim trditvam nasprotovali s svojimi, za njene trditve predočili podatke oziroma dokaze, ne boste dosegli nič ali celo nasproten učinek. Ta oseba ne potrebuje, da ji karkoli dokažete, ampak da ji pritrjujete. Zato ji povejte, da razumete njeno skrb, ampak da čutite, da je za vas druga rešitev (npr. cepljenje) boljša.«
Komunikacija je najpomembnejša stvar in svoje potrebe lahko zadovoljujemo samo v odnosih. V teh časih ste gotovo opazili, da nekateri prav uživajo, ko napovedujejo črne scenarije. Tatjana Zorko svetuje, da se ne ukvarjamo s tem, kaj bo, ko bo in če bo. Raje varčujmo z močmi, da se bomo lažje soočili s tistim v prihodnosti. »Zakaj smo ljudje tako utrujeni? Ker razmetavamo energijo za nekaj, kar je bilo, in za tisto, kar šele bo.«
Ali si dobro?
Živimo v težkem obdobju negotovosti, ne počutimo se varni, soočamo se z velikimi težavami, še večje nas verjetno čakajo, a pomembno je, da smo pomirjeni v sebi. »Opremo se lahko na to, da imamo v tem trenutku še vedno veliko. Ne poudarjajmo tega, česar nimamo, temveč to, kar imamo. Odločimo se zaupati, smo lastniki svojega počutja. Odgovorni smo za to, kako bomo živeli. Lahko se konstantno tresemo, si nasprotujemo in se borimo, a tako ne moremo, ne smemo in ni treba živeti. Razmere so hude, ampak ker šteje vsaka dobra misel, vsako dobro dejanje, si lahko rečemo: kaj lahko danes naredim, da bom imel občutek, da je to v mojih rokah? Pod mojim oknom je zasebna ordinacija, kjer testirajo dan in noč, in moja prva reakcija je bila, češ, to so vojni zaslužkarji, tukaj je naselje, pa testirajo, to je popolnoma brez zveze, in jih ob tem, ko sem se spravljala na sprehod, grdo gledala. Potem sem si rekla: ustavi se, a se počutiš dobro, ko se jeziš? Odgovor je bil seveda ne. Zdaj se čakajočim v vrsti za testiranje nasmehnem in kakšnega celo pozdravim – in se boljše počutim! Tudi zato bom na razpolago na telefonu, počutila se bom bolje in s tem pomagala tudi drugim!«
Hvala, ker me vidiš
Tatjani Zorko je znanka pripovedovala o obisku zobozdravniške ordinacije, kjer sta bili zobozdravnica in asistentka oblečeni malodane v skafandre ter totalno izmozgani, na robu obupa. Ko je vstala s stola in se jima zahvalila, da sta ji rešili zob, ju je še vprašala: Kaj lahko jaz storim za vaju? Zobozdravnica ji je odgovorila, da je s tem, ko jo je videla, že veliko storila. Potem jima je spekla torto in jo odnesla v ordinacijo. Jokali sta od ganjenosti. »S tem primerom želim povedati, da če bi v tej situaciji drug drugega podpirali, češ, vidim in razumem, kako ti je, hvala ti, bili drug do drugega prijaznejši, bi se sami bolje počutili. Naši možgani pa so tako oprani in samo še zahtevamo – zahtevam, da mi pomagate, zahtevam, da ste dosegljivi ...« Tatjana Zorko bi rada posejala svoja semena drugačnega pogleda in prepričanj – da nam bo bolje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
