Zaupala mi je še nekaj: da sama ne pozna para, ki je že več let skupaj in nima otrok, pa si jih v resnici ne bi želel. Da ne bi poskušal narediti marsikaj za to. Četudi o tem ne govorita, četudi delujeta, kot da ju otroci ne zanimajo ali jima gredo celo na živce, kar verjetno izhaja iz bolečine. »Seveda obstajajo tudi pari, ki si otrok res ne želijo. A v vseh letih, ko sva se trudila midva in ko sva spoznavala druge pare brez otrok, je bila zgodba enaka. Prazna maternica, srce pa polno solz. Čisto vsak mesec pri vsakem od parov, ki sva jih spoznala,« pove Dobrila Pazlar iz okolice Kranja.
Potem mi je povedala, kako je ob vsem tem opazovala bolečino svoje mame, ki ji je tako zelo želela pomagati. »Mama ve, da nekaj ni tako, kot si želi njen otrok, četudi ji tega ne pove. S svojo mamo sem se lahko pogovarjala o vsem, a veliko hčerk tega ne more. Ob svoji globoki rani namreč ne zmorejo tolažiti še mame. Nekateri imajo res velike probleme s svojimi starši. Tudi to se dogaja, da jih ti nagovarjajo, naj gredo narazen, če partner ne more imeti otrok. Verjamem, da si vsaka mama želi vnukov. Moja mami mi je tako zelo želela pomagati! Vedela je, kako rada imam otroke in da bi dala vse na svetu zanje. Ves čas mi je nosila članke, predlagala zdravilce, za katere je slišala … Pogovor o tem sem v nekem trenutku ustavila, saj je bilo zame preveč. Povedala sem ji, da bom sama začela pogovor o tem, če bom želela.«
Vsak mesec novo razočaranje
Kako potem sploh načeti pogovor z žensko s praznim naročjem ali dolgoletnim parom, medtem ko imamo v rokah svoje otročke? »Nekateri se lahko o tem pogovarjajo brez težav, veliko pa se jih ne more. Včasih se tudi jaz nisem mogla. Takrat sem še verjela, da bom lahko imela otroke, češ, enkrat že bodo. Če sem začutila pomilovanje, če so mi ljudje dali občutek, da sem uboga, se nisem zmogla pogovarjati. Največ, kar za žensko, ki je ranljiva, lahko naredite, je, da odprete srce, ste sočutni, nežni in brez sodb. Nismo naučeni pokazati ranljivosti, in to, da ne moreš imeti otroka, je po eni strani poraz, ki zahteva od tebe ogromno ranljivosti, ki je ne znamo izražati. Kot da je ranljivost rezervirana le za šibke. Ranljivi smo lahko samo ob nekom, ob katerem se počutimo varni. Pa ne le ob vprašanju, ali imaš lahko otroka ali ne. Vsak dan imamo take situacije. Žalosti me, da postajamo vse bolj roboti,« je pripovedovala Dobrila, ki pa v svoji zgodbi vidi zrnce dobrega: »Kljub vsej bolečini čutim, da je vse točno tako, kot mora biti, in da je to del mojega življenjskega poslanstva – ne roditi otroka, temveč odpreti srce in dajati svojo ljubezen. Začutila sem klic, da ustanovim gibanje Do it patitently. Ker skozi življenje tako hitimo, ne znamo se ustaviti, se umiriti, si prisluhniti. Z ljudmi, ki jim je težko, se skušam spustiti v njihove najgloblje bolečine. Ženskam, katerih največja bolečina je materinstvo, dajem varen prostor, v katerem se počutijo slišane in sprejete, obenem pa jim želim pokazati, da se da živeti naprej, da je življenje kljub temu lahko čudovito in ga lahko živiš zelo polno.«
Pari, ki se soočajo z neplodnostjo, namreč preživljajo težke reči. »Najprej se vsak mesec znova rodi veliko pričakovanje, ki ob prihodu menstruacije vodi v razočaranje. Nato novo pričakovanje, ki je že začinjeno s skrbjo, da bo sledilo novo razočaranje. In tako iz meseca v mesec. Kasneje sledijo obiski klinik, katerih strokovno osebje je premnogokrat hladno, nečloveško in grobo. Nato so na vrsti umetne oploditve. Nekaterim uspe po prvem poskusu, nekaterim po petnajstem. Si predstavljate – po petnajstem! Nekaterim pa ne uspe nikoli.«
Spoznanje, da ne boš mama
»Enkrat na mesec pride menstruacija, ko si spet razočarana, ko prideta na dan žalost in skrb, da ne bo uspelo. Isti dan prideš med ljudi in mimogrede ti nekdo očita, da ti je bolj za uživanje, kot da bi imela otroke. Ena od večjih težav na tem svetu so obsodbe ljudi, ki jih stresamo naokoli, ne da bi pomislili, kaj se dogaja s človekom. Očitki, da si karierist ali da hočeš samo potovati ali da te zanimajo le materialne dobrine, so lahko izjemno boleči. Verjamem, da lahko postanemo sočutnejši – da nam ni treba sklepati kar tako, preden preverimo, s kakšnimi težavami se nekdo sooča.«
»Zelo usodna faza pri parih, ki ne morejo zanositi, je spoznanje, da otroka nikoli ne bo. V tistem trenutku velik del tebe umre in nastane ena sama praznina. Izgubiš smisel. Dotlej je bil namreč smisel družina, da imaš otroke, greš z njimi na morje, v tvojih mislih so ves čas le otroci. In potem se vse razblini kot milni mehurček. Izgine. Kaj pa zdaj? Kaj naj s svojim življenjem? Kaj naj bodo sedaj moje sanje? To se zgodi vsakomur na točki 'otrok ne bo'. Velikokrat se takrat ljudje vržejo v službo. A to stanje praznine brez smisla je treba pozdraviti. V Sloveniji sploh ni institucije, ki bi pomagala parom iti čez to vprašanje, da se ne zatečejo v depresijo, alkohol, droge, delo ... Mene ves čas rešuje vera v življenje. Vera v to, da smo tu z namenom. Dogaja se nam točno to, kar se nam mora zgoditi. Izkušnje, ki so najbolj boleče za nas, so naša življenjska poslanstva. S tem moramo nekaj narediti. Prepričana sem, da je pomembno, da pomagam najti takim ljudem novo upanje, ki jih bo potegnilo nazaj v življenje. Eden od mojih učiteljev me je naučil, da naj v vsaki situaciji pogledam, kaj lahko dam, in ne, kaj mi pripada. Če bi vsi delovali tako, bi imeli res lepa življenja.«
Pomagata otrokom
Z možem pomagata otrokom tako pri nas kot po svetu. »Če želiš darovati, to lahko počneš ves čas. Če le hočeš, lahko takoj dobiš informacije, kdo kaj potrebuje. Tako sva zelo na hitro poslala 300 japonk otrokom v Afriki, zgodilo pa se mi je nekaj še zanimivejšega – pred desetimi leti sem v sanjah dobila sporočilo, naj pomagam varni hiši Gorenjske in otrokom, pa sploh nisem vedela, da obstaja. Organizirala sem dobrodelni koncert in na svojih jogijskih delavnicah zbirala oblačila, igrače, hrano, vse, kar mame in otročki potrebujejo v varni hiši. Obenem me je pri tem pretresla spet druga skrajnost – meni ni bilo dano, da imam otroka, in je to moja največja bolečina, nekatere mame pa bežijo z otroki od njihovih očetov in je to njihova največja bolečina.«
Ženska, ki ni rodila, ni nobena ženska?!
»Enkrat me je pretresel stavek, da ženska, ki ni rodila otroka, ni nobena ženska. Veliko mi je dal misliti. Na srečo sem bila v tistem trenutku že sprijaznjena z dejstvom, da otrok ne bom rodila. Želim si, da bi se vse ženske zavedale, kako lahko živijo svojo ženskost, ne glede na to, ali so rodile ali ne. Vsaka ženska je lahko tudi mama. Veliko je otrok, ljudi v stiski, starejših, ki potrebujejo materinsko ljubezen.«
Sama vidim Dobrilo kot poosebljeno žensko in tudi mamo. Ne le zato, ker ji je mar, kaj se dogaja z otroki in njihovimi materami po svetu, ter jim pomaga materialno in z besedo, ampak tudi zato, ker se ob pogovoru z njo človek počuti, kot da je pod okriljem velike mame, nežne in tople, ki v njem išče in spodbuja le dobro. Kot da se vse skriva že v njenem imenu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
