Pred sedmimi leti je po prezgodnji smrti moža Petra vzela vajeti v roke Veronika Frelih, njuna 26-letna hči, ki ji je prav tako ime Veronika, pa se je odločila nadaljevati družinsko pot in je magistrirala v Bordeauxu. Poznavalci trdijo, da sta obe Veroniki v vinogradih in kleti v zadnjih letih naredili tektonske premike, ki štejejo več kot vse, kar je bilo narejenega v prejšnjih sto letih.
V šentrupertsko vinsko klet Frelih smo prišli v času trgatve. Ob tehnologiji in ogromnih kovinskih sodih ostane laik brez besed. Vinska klet ima tudi svojo polnilno linijo. Povprečno napolnijo okoli 60.000 steklenic. Te dni dovažajo grozdje iz vinogradov v Zadragi, kjer obrodi njihovih 23.000 trt. S teh vinogradov se odpira čudovit pogled na Šentrupert. Gostitelji povedo, da gre tukaj za višje in lepo prezračene lege.
Zelo so napredovali pri pridelavi vseh vin. Danes so v prvi ligi pridelovalcev penin. Čeprav se pridelava cvička zmanjšuje na račun modre frankinje, so leta 2017 Frelihovi prvi prejeli nagrado za cviček na enem najpomembnejših in največjih vinskih ocenjevanj na svetu – na londonskem Decanterju. Takrat so cvičku za vedno podelili status vina, ki mu ga nekateri (v šali) ne priznavajo. In tako so tega dolenjskega posebneža uvrstili na svetovni zemljevid vin.
Vsi hitijo. Šestdesetletna gospa Veronika si vzame čas za nas, hči Veronika pa se med tem vsa posveča delu v kleti. Prejšnjo noč, ko so potrgali vso »žametko«, je do enih zjutraj nadzorovala dogajanje v sodih. A tudi v mirnejših časih se tu začnejo meritve že zgodaj zjutraj, tako da za ženske v družini Frelih ni poležavanja. Glede na vse, kar ta družina premore, bi si lahko v tem času zagotovo našle nekoga, ki bi ju nadomeščal – lahko bi si privoščili obisk pri frizerju, manikiranje ali nakupovanje – a se gospa Veronika ob tem samo nasmehne. To ni zanjo, kaj šele za Veroniko mlajšo, ki najbolj uživa, kadar s polnimi pljuči zadiha sredi vinogradov ter opazuje in posluša, kaj ji šepetajo trte.
Kriza, ki je zamajala temelje družine
Veronika Frelih je magistra farmacije. Moža je spoznala v Ljubljani ob vpisu na fakulteto. Pridno je študirala. Kot absolventka je prvič zanosila in rodila sina, še preden je končala študij. Tik pred zagovorom diplome je rodila hčerko. Živeli so v Ljubljani in oddala je prošnjo za opravljanje pripravništva v lekarni. Ko je končno dobila odgovor, je bila že na koncu tretje nosečnosti. Opravila je knjigovodski tečaj in vodila knjige v moževem podjetju. Mož Peter je bil gradbenik, statik in konstruktor. Imeli so zelo velik projektni biro z okoli tridesetimi zaposlenimi vseh profilov. Mož je bil deloholik. Nato pa se je leta 2008 začela gradbena kriza, trajala je štiri leta. V tem času je gradbeništvo močno upadlo. Naložb ni bilo. Morali so odpustiti vse zaposlene, velik objekt z gostilno, restavracijo in prenočišči – za gradnjo katerega so najeli posojilo, zgradili pa so ga nad vinsko kletjo in odprli prav tistega leta 2008 – pa so morali dati v najem. Tudi v Ljubljani so imeli s posojilom kupljene prostore za podjetje. »To je bilo za našo družino zelo težko obdobje. Stres je zagotovo načel Petrovo zdravje,« je prepričana Veronika. A Peter se takrat še ni ukvarjal z vinogradi. To je bila strast njegovega očeta Josipa, pred tem pa njegovega dedka in pradedka, ki se je v Šentrupert priselil z Vipavskega.
V Šentrupert, kaj pa sem hotela!
»Resnejšo vinarsko zgodbo je začel moj tast Josip, ki je kot najstnik ostal brez obeh staršev. Ko je bil star 21 let, se je poročil z zelo sposobno žensko in skupaj sta uspešno vodila posestvo. Imela sta tri sinove. Moj mož Peter je bil najmlajši, a ga je od nekdaj – bolj kot oba brata – zanimalo vinogradništvo in bilo je jasno, da se bo nekega dne vrnil v Šentrupert. Tast je užival velik ugled v zvezi vinogradnikov. Prizadeval si je za izobraževanje, svoje vinograde je povečal na 4,5 hektarja in zdajšnjih 23.000 trt. Izboljšal je kakovost cvička in ga kot prvi začel polniti v buteljke. Ob neki priložnosti je Peter očeta izzval, da bi lahko poskusili še s peninami. Oče se je najprej smejal, januarja 1991 pa sta že napolnila prve buteljke. In oče se ni nič več smejal, bil je nadvse zadovoljen, saj je bil to velik korak naprej.«
Šest let pozneje se je začel Peter aktivno ukvarjati z vinarstvom. Družina se je vrnila v Šentrupert. In kako se je Škofjeločanka in dolga leta tudi Ljubljančanka navadila na to? »Saj mi ni preostalo nič drugega. Mož je bil po horoskopu lev. Bil je zelo močna osebnost, šest let je bil starejši od mene … (smeh) Ljubljanski slog življenja mi tako ali tako ni bil nikoli pri srcu, tukaj pa je narava tako zelo lepa. Oba sva takoj naredila kletarski tečaj in tečaj za degustacijo vina, delala sem v vinogradu, vse je lepo potekalo, oče in sin sta bila zadovoljna.«
Stres in bolečina sta mu strla srce
Julija 2003 je toča popolnoma uničila vinograde. »Od 23.000 trt so ostale samo palčke. Glavnino vinogradov smo morali izkrčiti in jih na novo zasaditi. Ostalo nam je samo 6.000 trt mlajšega vinograda. Štiri leta smo čakali na grozdje. Ne, nikoli nismo niti pomislili na to, da bi vse skupaj opustili. Tast je živel za vinogradništvo. V tem času je postavil še tovarno za predelavo odpadne plastike. Da, to je zelo podjetna družina. In mogoče smo še preveč delavni. Moj mož ni poslušal nasvetov zdravnika, ki ga je ob prezgodnji smrti najstarejšega od bratov (star je bil komaj 49 let) opozarjal, da obstaja tudi pri njem (takrat je imel 45 let) zaradi visokega krvnega tlaka in povišanega holesterola tveganje kapi ali infarkta. Dobil je zdravila za srce. A nič ga ni moglo ustaviti, še takrat ne, ko so mu vstavili žilno opornico. Poleg svojega biroja je imel gostilno, starša pa sta nanj prepisala tudi vinograde in klet. Julija 2014 je doživel usoden infarkt.«
Naslov šampiona po prvem letu
Petrova prezgodnja smrt je družino postavila pred novo odločitev. »Mlajša hčerka Kristina, ki je danes študentka arhitekture, si je od vseh najmanj želela sodelovati v tej zgodbi. Najstarejši od otrok, sin Peter, je končal gradbeno fakulteto in nadaljeval vodenje projektnega biroja, mlajši sin Jože pa je pravnik. Oba sta bila za to, da nadaljujemo z vinogradništvom in vinarstvom, vendar je bila Veronika edina, ki se je vpisala na biotehnično fakulteto, končala prvo stopnjo agronomije, nato pa v Bordeauxu nadaljevala mednarodni študij in ob koncu leta 2020 magistrirala. Sama sem se odločila, da bom ob njihovi pomoči poskusila nadaljevati in počakati, da Veronika doštudira. Seveda me je bilo strah. Ob prvi trgatvi po moževi smrti sploh nisem spala. Ponoči nisem šla v hišo, ostala sem nad kletjo in se spraševala, kaj se dogaja v sodih. Imela sem dva zaposlena, ki sta poznala postopek, več kot to pa ne. Sama dotlej nisem še nikoli speljala vsega od grozdja do mošta.«
Tedaj je najela enologa Uroša Bončino, s katerim še danes uspešno sodelujejo. Imela je 55 let in lahko bi pomislila, da je čas, da izpreže. A ne. Tudi sama je spoznala, da gre pri tem za strast. »Seveda sem tarnala, a sem imela vse pod nadzorom. Sprejemala sem odločitve glede zelenega dela, škropljenja, gnojenja … Mogoče mi je pri tem, da sem nekatere stvari lažje razumela, pomagal študij farmacije.«
»Pri Frelihovih imajo tradicijo poimenovanja po prednikih, tako da se imena prenašajo iz roda v rod. Dedek mojega tasta Josipa je bil prav tako Josip in tudi moj sin je Josip oziroma Jože. Oče mojega tasta je bil Franc in zdaj ima tudi moj sin sina Franca. Moj mož je bil Peter, moj sin je Peter in tudi vnuk je Peter. Peter je tudi moj oče,« v smehu pojasnjuje Veronika, ki ima hčerko Veroniko. A zatrdi, da ni nikakršne zmede, kadar se vsi skupaj zberejo na družinskem srečanju.
Po prvem letu njenega samostojnega vodenja je suha bela penina dobila naslov šampiona. »Poslali smo jo tudi v tujino in dobili še dve mednarodni nagradi. To nam je dalo korajžo.«
Sami sta obrezali 23.000 trt
Potem je doštudirala Veronika. Njena mama poudarja, da je v Franciji izredno napredovala. Kot pravi, se ne upa več primerjati z njo. »Poleg tega ima Veronika veliko veselje do dela v vinogradu. Včasih smo imeli ljudi, ki so obrezovali trte, zdaj pa mi je Veronika dejala, da bi se tega letos lotili sami, saj si želi ugotoviti dejansko stanje vsake trte, ker smo imeli tri leta zapored točo in trikrat pozebo. Sodelavec je najprej opravil osnovno rezanje z električnimi škarjami, midve pa sva nato ročno obrezali vseh 23.000 trt.«
Letos se je prvič zgodilo, da ni bilo toče in le nekaj malega pozebe, Veronika pa je mami dejala, da je čas za tisto, kar je napovedovala že nekaj let – za prehod na ekološko pridelavo. »Zdaj smo prvo leto v prehajanju, ki bo trajalo tri leta. Veronika je dejavna v vinogradu, enega od njegovih delov tudi sama škropi, celo tam, kjer je treba to opraviti z ročno škropilnico. Huda je, res je huda ta moja hčerka, ki pri tem delu neizmerno uživa.« Veronika mlajša si tako končno odtrga nekaj časa za to, da se odmakne od kovinskih sodov, v katere se sicer spravi s skoraj celim telesom in nasploh ves čas nadzoruje vse dogajanje.
»Od nekdaj sem si želela dneve preživljati in delati zunaj. Kot otrok nisem bila zraven, razen ko so bile trgatve. Bolj me je zanimalo živilstvo, zato sem se vpisala na agronomijo. Tako sem posredno prišla do vina. Pravzaprav sem prek vina prišla do grozdja in vinograda. Obožujem kulinariko in si želim imeti nekega dne tudi majhen bistro,« pripoveduje hči Veronika. A zdaj je vsa predana vinogradništvu. Opazuje rastline, jih proučuje in raziskuje. »Seveda me zanima tudi delo v kleti. Z očetom sva bila lepo povezana in misel na to, da bom peljala naprej nekaj, kar mu je zelo veliko pomenilo, me osrečuje.«
Peter Frelih bi bil seveda ponosen, če bi videl, kako sta njegovi dve Veroniki posodobili podjetje Vinarstvo Frelih. Tudi njegov oče, ki je lani umrl v triindevetdesetem letu starosti, je bil zadovoljen s premiki, ki sta jih izpeljali snaha in vnukinja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
