Minister za notranje zadeve je v zadnjem mesecu policiste označil za lenuhe in mevže. Kako to vpliva na ugled policije?
Cvetko: Zagotovo se prvič srečujemo z ministrom, ki mnogokrat nasprotovanje in opozarjanje reprezentativnih sindikatov pretvori v žaljivo obračunavanje, zaničevanje in zmerjanje policistk in policistov oziroma označevanje sindikata s politično pripadnostjo nasprotni politični opciji. Problematično je, da tudi dobronamerna opozorila jemlje kot napad nase, na svoja politična prepričanja, in to ne glede na to, da so ta opozorila pripravljena na podlagi veljavne zakonodaje, so strokovno utemeljena in pravno dopustna. Zato ni nobena skrivnost, da je odnos ministra do policistk in policistov večinoma neprimeren, žaljiv in nesramen. Takšna komunikacija zagotovo ni usmerjena k tvornemu medsebojnemu sodelovanju in uresničevanju skupnih interesov v dobrobit policistk in policistov, prav tako ne h krepitvi ugleda in dostojanstva policistov.
Mlekuš: Nivo komunikacije posameznika je zgled njegove vzgoje, od lastne primarne družine naprej, ter vrednot in osebne integritete. Posebno na tako odgovorni funkciji, kot je ministrska, bi po mojem mnenju moral biti za zgled državljankam in državljanom ter tisti, ki jim zlasti v teh napornih časih epidemije daje upanje. Ljudje so zaradi strahu pred okužbami in dlje trajajočimi omejitvenimi ukrepi – razumljivo – razdražljivi, zato takšna raven komunikacije najvišjih predstavnikov oblasti nikakor ne more prispevati k miritvi ljudi, temveč jih samo še bolj razburja. Ministrove izjave na sam ugled policije nimajo vpliva, še najmanj negativnega. Kvečjemu bi lahko rekel, da minister s svojimi prostaškimi in ponižujočimi izjavami zmanjšuje ugled samemu sebi in posledično celotni vladi. Glede policistov pa – s takšnimi neokusnimi izjavami jim po mojem prepričanju ugled dviguje. Državljanke in državljani namreč zdaj neposredno in javno vidijo, kaj policisti doživljamo v intervencijah, ko posredujemo in nas ljudje v postopkih žalijo. Med ravnjo komunikacije pri na primer pijanem in agresivnem verbalnem znašanju kršiteljev nad policisti na terenu ter pri nekaterih ministrovih izjavah žal ne vidim razlike.
Generalni direktor policije ministrovih navedb ni želel komentirati. Kaj po vašem mnenju s tem sporoča?
Cvetko: Policistke in policisti v smislu varovanja integritete organa pogrešamo jasno stališče generalnega direktorja policije, ki pa se v takšnih primerih odzivom izogiba. Odločil se je, da bo s svojim molkom ščitil ministra, s čimer vladajoči politiki sporoča, da je ponižen do političnih aktivnosti, morda tudi navodil. Zelo jasno pa je, da izvrševanje zakonskih dolžnosti generalnega direktorja policije ni in ne more biti podrejeno osebnim pogledom, političnim prepričanjem ali celo strankarskim interesom. Ravno nasprotno, generalni direktor policije je prvi policist, ki mora odgovorno voditi policijo in v dobro vseh državljanov – torej tudi v dobro zaposlenih. To odgovornost pa po našem mnenju gospod Anton Olaj nekritično in konstantno opušča oziroma je ne izvaja, kot bi jo moral. Zato tudi prejemamo vse več in več sporočil policistk in policistov, ki ne verjamejo več njegovim besedam in mu ne zaupajo, da smo pred zakonom vsi enaki. Policistke in policisti se bojijo, da smo se vrnili v čase, ko obstajajo tako imenovane »zlate krave« oziroma nedotakljivi oblastniki, ki si lahko dovolijo prav vse. Vse več naših članov namreč deli mnenje državljanov, da zakoni torej veljajo »le« za navadne državljane, ne veljajo pa za najvišje funkcionarje, med katere spada tudi generalni direktor policije.
Mlekuš: Generalni direktor policije je prvi, ki bi moral zaščititi integriteto policistk in policistov ter policije kot institucije. Kdor molči, tisočim odgovori, pravi pregovor. In s tem molkom je Anton Olaj jasno pokazal, da mu več pomeni »ugajanje« ministru kot pa njegovi zaposleni. Kaj ob tem molku čuti Olaj, ne morem soditi, a zase lahko povem, da bi me bilo ob takšnem ravnanju sram. Ne le pred policisti in zaposlenimi, temveč pred lastnimi otroki, prijatelji, znanci. A ljudje smo si različni in to je treba spoštovati.
Bi moral generalni direktor policije po vaši oceni vložiti kazensko ovadbo zoper ministra zaradi razžalitve?
Cvetko: V skladu z določili Zakona o organiziranosti in delu policije je najmanj, kar bi moral storiti generalni direktor policije, to, da zagotovi organizacijsko integriteto in osebnostno integriteto zaposlenih. Na voljo ima ogromno ukrepov, a je v tem primeru popolnoma zatajil in že omenjene nedostojne izpade ministru spregledal.
Mlekuš: Čeprav se minister Aleš Hojs želi glede svojih izjav zdaj »potegniti nazaj« in v javnosti razlaga, da je mislil s temi žaljivkami zgolj na nas, sindikaliste, je verjetno slehernemu državljanu vse dovolj jasno, ko prebere njegove »sporne« tvite ali si ogleda njegove izjave na televiziji. Po mnenju SPS so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja razžalitve, vendar ker gre za razžalitev organa, je le generalni direktor policije tisti, ki lahko poda predlog za pregon. Glede na to, da se niti do ministrovih izjav ne želi javno opredeliti (niti v interni javnosti), predvidevamo, da tega ne bo storil. Mi smo 23. septembra Antonu Olaju poslali dopis in ga na te stvari opozorili. Ne vemo, ali je policija o razlogih za ta sum sploh seznanila državnega tožilca in kakšno je mnenje tožilstva. Ne glede na to pa menimo, da so izpolnjeni najmanj znaki prekrška nedostojnega vedenja. V tem dopisu smo Olaja vljudno prosili, naj upošteva ta naš predmetni dopis SPS kot izraz okoliščin iz 5. točke 1. odstavka 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru. Bi pa opozoril, da je opustitev uradnega dejanja s strani uradne osebe kaznivo po določbah kazenskega zakonika. Verjemite, da bomo v sindikatu zelo pozorno spremljali, kako se je policija na ta naš dopis odzvala.
Kdo je največji krivec za zmanjšanje ugleda policije in zakaj?
Cvetko: Po našem mnenju največjo krivdo za zmanjšanje ugleda policistk in policistov nosi ravno generalni direktor policije. S svojimi odločitvami in ravnanji oziroma opuščanjem slednjih je policijo pripeljal v položaj, kjer se kritike in očitki državljanov o politizaciji policije zdijo vse bolj in bolj utemeljeni. To pa je skrb vzbujajoče stanje, ki lahko vpliva tudi na varnost državljanov. Kot lahko vidimo, to stanje že neposredno vpliva na varnost policistov, po našem mnenju zato, ker se državljani počutijo drugorazredne in razžaljene.
Mlekuš: Policiji kot represivnemu organu so bile v času epidemije naložene številne naloge in obveznosti, ki jih je morala izpolnjevati. Policistke in policisti so izvajali nadzor nad odloki, ki so se na koncu izkazali za neustavne. Ukrepi med prebivalci niso bili priljubljeni, celo velika nasprotovanja so bila, zato je razumljivo, da je bila policija tarča kritik in nezadovoljstva ljudi. To se ni dogajalo samo v Sloveniji, ampak širše. Kljub temu sem ves čas pogrešal drugačen pristop vodstva policije, ki bi se po mojem mnenju moralo večkrat javno oglasiti in ljudem pojasniti situacijo, torej zakaj policija to počne, ter z javnostjo komunicirati v pozitivnem duhu. Ne nazadnje smo policistke in policisti s svojim požrtvovalnim delom ugled v družbi gradili 30 in več let. Javnost oziroma prebivalci so nas podpirali in nam zaupali. To zaupanje je trenutno na najnižji točki v zgodovini, to si upam trditi. Kdo je za to kriv, sprašujete. Sam sem vedno zavračal »kolektivizacijo« odgovornosti, torej v našem primeru je govoriti o nasilni policiji nepravično do policistk in policistov. Odgovorni imajo imena in priimke. Ve se, kdo policistom odreja naloge na terenu, to je vodstvo policije. In to je tudi odgovor na vaše vprašanje.
Se zmanjšanje ugleda izkazuje tudi v postopkih s prebivalci? So obravnavani bolj verbalno nestrpni do policistov kot v preteklosti?
Cvetko: Da, na žalost. Tudi zaradi tega dejstva smo javnost že opozorili, da policisti postajamo žrtve politike zato, ker predvsem sama – s provokacijami, žalitvami, aroganco, nepotizmom, klientelizmom in tako naprej, trenutno pa tudi z neustavnimi odloki in nezakonitimi akti – povzroča širše nezadovoljstvo in z ignoranco do ljudi izziva nasilje. Ko slednje eskalira, pa v ogenj pošlje policiste, ki morajo zagotoviti javni red in mir, tudi z izpostavljanjem lastnega zdravja in življenja, in tako nosijo breme sproščanja teh napetosti labilnih posameznikov ali skupin. Samo tako lahko zagotavljajo varnost posameznikom in skupnosti in ostajajo temeljni branik civilizirane družbe, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države pred vsesplošnim kaosom.
Mlekuš: Vsekakor, ne samo v policijskih postopkih, temveč pri vsakodnevnem delu in zasebnem življenju policistk in policistov. Mene osebno na ulici, v trgovini, na bencinski črpalki ustavlja mnogo ljudi in me sprašujejo, kaj se dogaja s policijo, da takšnega stanja ne pomnijo. Kako je šele policistkam in policistom v postopkih z ljudmi. Sam vsakomur, ki me ogovori, povem, da policisti na terenu in tisti, ki so med protestniki, niso popolnoma ničesar krivi, so pošteni in svoje delo opravljajo predano. In dodam, da iz svojih profesionalnih izkušenj, kot policist in policijski vodja, dobro vem, da policijski šefi vedno – poudarjam, vedno – svoje napake preprosto »obesijo« policistom. »Navadni« policist, ki je med ljudmi in ukrepa zoper ljudi na protestih, bo na koncu tisti, ki ga bo preganjalo specializirano državno tožilstvo zaradi uporabe pooblastil in prisilnih sredstev. Zato smo se v SPS odločili, da tokrat tega pod nobenim pogojem ne bomo dopustili, in prav zato smo zahtevali neodvisno preiskavo organizacije dela in ukazov vodstva policije s strani varuha človekovih pravic. Posebej poudarjam: vodstva policije!
Kakšen pa je odnos ministra in generalnega direktorja policije na delovnih sestankih s sindikatom, ko so kamere ugasnjene in Twitter ni dosegljiv?
Cvetko: Trenutno neposrednega dialoga med vodstvom ministrstva in policije ter socialnimi partnerji ni. Ko pa je bil, je bil dialog na trenutke resnično naporen, čeprav korekten. V PSS zagotovo ne bomo privolili, da bi se socialni dialog izvajal prek družbenih omrežij, kar se na žalost dogaja v zadnjem obdobju. Takšen odnos vodilnih je neprimeren, podcenjujoč in nevreden funkcij, ki jih opravljajo. Pravzaprav tudi s takšnim načinom komunikacije v javnosti sami spodbujajo čustvene reakcije ljudi.
Mlekuš: Za zaprtimi vrati sestanki potekajo povsem običajno, nič drugače kot z nekdanjimi ministri in generalnimi direktorji. Z ministrom Hojsom sem se osebno srečeval pogosto. V nasprotju s prejšnjimi ministri se je velikokrat sam usedel za mizo z nami in vodil sestanke. Moram priznati, da je zahteven sogovornik, a kljub vsemu zna poslušati argumente in jih sprejema. Zato me ta njegov način komunikacije v javnosti preseneča. Razumem, je politik, ki ima svojo agendo, a vendarle mislim, da gre vsak dan bolj »čez mejo«. Kot zanimiv primer lahko navedem sestanek z začetka avgusta, ko nam je predlagal skupen poziv policistov k cepljenju. V sindikatu imamo glede tega jasno oblikovano stališče, ki smo ga sprejeli na podlagi mnenja članstva. In te argumente smo mu tudi predstavili, takrat sem razumel, da jih je sprejel. Ker pa je začel to izrabljati za obračunavanje z nami prek Twitterja in v medijih, mu bom ob naslednji priložnosti jasno povedal, da sindikat ni njegovo orodje, ki bo delalo tako, kot želita on ali vlada, temveč bo tako kot vedno deloval, kot od nas zahtevajo članice in člani. Nikoli se ne bo podredil nikogaršnji volji in bo sledil izključno volji in zahtevam svojih članov. Če bi ravnali drugače, si niti ne bi zaslužili, da kot sindikat sploh obstajamo. Glede generalnega direktorja Antona Olaja pa lahko rečem, da sva se srečala uradno trikrat. Prvič na vljudnostnem obisku ob nastopu njegovega mandata, drugič, ko sem se na prošnjo člana udeležil pogovora pri njem, in tretjič na edinem uradnem sestanku, ki ga je imel z nami. Kljub številnim temam, ki smo jih vnaprej napovedali, je večino časa namenil brskanju po telefonu. Po sestanku sem na Twitterju videl, da je imel ravno v času sestanka na tem družbenem omrežju burno »razpravo« z znanim novinarjem glede njega osebno. Ko sem po sestanku sodelavcem na kavi pokazal, da sem ugotovil razlog »visenja« na telefonu, smo se samo nasmehnili. Na splošno imam občutek, da se Olaj večino časa ukvarja z lastnim »osebnim likom« v javnosti namesto z dejanskimi problemi v policiji. Vsaj tako ga doživljamo policisti ob branju njegovih tvitov.
Kakšni so sicer trenutno medosebni odnosi v vrstah policije?
Cvetko: Trenutni medosebni odnosi so po izjavah naših članic in članov slabši kot v preteklih letih. Aktualne razmere namreč pri policistkah in policistih povzročajo strah pred razgradnjo policijskega sistema, zmanjševanje zaupanja v sistem pravičnosti, v nepristranskost institucij države in ne nazadnje tudi v pravno državo. Izgubljeno je tudi zaupanje vodstvu, saj so policistke in policisti izgubili predvsem zaupanje v verodostojnost generalnega direktorja policije.
Mlekuš: V policiji vladata velika apatičnost in nezadovoljstvo, kot ga v svoji 25-letni karieri ne pomnim. Tudi starejši sodelavci in člani to vseskozi poudarjajo. Ampak policisti imamo svoje vrednote, dostojanstvo in čast, in takšne razmere nas še bolj povežejo med seboj. In tokrat smo povezani kot še nikoli. Pristen je tudi strah zaradi groženj z izgubo službe, v kolikor posamezniki ne bodo ravnali, kot si generalni direktor želi. Zloraba instituta opozorila pred odpovedjo v primeru rumenih jopičev je med zaposlenimi vzbudila mešanico strahu in odpora. Namreč, to je bil primer intervencije »za učbenike« in Olaj je dobesedno žrtvoval tri policiste vodstva Policijske upreve Ljubljana izključno zato, da je ugodil »tviteraškim zahtevam« predsednika vlade in ministra Aleša Hojsa. Takrat so se policistke in policisti začeli spraševati: kdo bo naslednji, ki mu ukrepanje dr. Olaja ne bo všeč. Poudarjam, da je komisija, ki je zadevo preiskala, ugotovila zakonitost ukrepanja policistov, a domnevam, da je Olaj zaradi pritiska politike pokazal, kaj je zanj prioriteta. Zanimivo je, da policija vsebino poročila prikriva, zato trenutno poteka pritožbeni postopek pri informacijski pooblaščenki. Mislim, da bo po odločitvi informacijske pooblaščenke Olaju zelo neprijetno. A kot rečeno, takšni napadi, čeprav na sindikaliste, kot ga poskuša zdaj prikazati minister Hojs, naše vrste vedno povežejo. Spomnite se na primer akcije Tudi jaz sem sindikat, ko nas je verbalno napadel takratni predsednik vlade Miro Cerar zaradi stavke leta 2015.
Je bila uporaba takega števila plinskih sredstev in vodnega topa proti množici na protestih minuli teden po vaši oceni upravičena?
Cvetko: Kot sem že nekajkrat javno povedal, tega ne morem komentirati, saj ne razpolagamo z vsemi potrebnimi informacijami. Zato bomo počakali na ugotovitve vseh komisij, nadzorov, preiskav ... V tem delu bomo sicer aktivno nudili pomoč svojim članom, če jo bodo potrebovali. Ni pa mogoče prezreti, da policijo vodi generalni direktor policije, ki je tudi odgovoren za delo generalne policijske uprave; ta je imela v teh primerih oblikovan operativni štab, ki je vodil in usmerjal tovrstna varovanja.
Mlekuš: Težko komentiram vaše vprašanje, ker vseh podrobnosti ne poznam. Glede na svoje dolgoletne izkušnje v policiji, ko sem vodil varovanja tudi zelo zahtevnih varnostnih dogodkov, lahko rečem le, da so bili organizacija varovanja, razporejanje enot na terenu in ukazi vodstva policije zame zelo nenavadni. Pa ne govorim na podlagi časopisnih člankov, medijskega poročanja ali objav na družbenih omrežjih. Govorim na podlagi številnih, lahko bi rekel množičnih klicev policistk in policistov, ki so bili na teh protestih. Ni toliko težava v tem, da so policisti uporabili prisilna sredstva zoper množico, ki jih je napadala, razgrajala, razbijala in kršila javni red in mir. Gre za vprašanje, zakaj je do te situacije sploh prišlo. In glede na informacije, ki jih imamo, so bili določeni dogodki zelo nenavadni. Naj navedem primer varovane kolone tuje diplomatske delegacije, ki se je znašla ujeta med protestniki na Slovenski cesti. Glede na to, da je nekaj sto metrov stran potekal shod, ki je že dvakrat prej prerasel v izgrede, se to nikakor ne bi smelo zgoditi. Prepričan sem, da bi v katerikoli državi EU takšen dogodek že isti dan generalnega direktorja odnesel s položaja. In problem ni samo protest, ki se je odvijal 5. oktobra, temveč še najmanj dva »sredina« protesta pred tem. Tu mislim predvsem na popolnoma zgrešeno varnostno oceno za protest 25. septembra in angažiranje premajhnega števila posebnih enot policije teden kasneje, ko so protestniki zasedli ulice. Pomanjkljiva in neodgovorna organizacija varovanja takšnih protestov pomeni tudi ogrožanje varnosti in zdravja policistk in policistov pri opravljanju dela. Sam sem kot pripadnik mednarodnih policijskih mirovnih sil doživel protest v Prištini 17. februarja 2007, na katerem sta dva protestnika umrla, več sto pa je bilo ranjenih, tudi policistov. Protesti so takrat po mestu divjali ves dan, vse do pozne noči. Takšne neorganiziranosti vodstva policije in tako nenavadnih ukazov takrat niti približno nisem doživel. Mislim, da to veliko pove.
Je na odločitev o večji represiji po vašem mnenju vplival pritisk vladajoče politike ali gre za odgovor na večjo agresivnost protestnikov?
Cvetko: Ustava določa, da je vsem zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. To pa pomeni, da nasilni protesti v naši družbi niso del ustavno varovanih pravic in jih tudi v PSS najostreje obsojamo. Protesti morajo biti mirni, dostojni in nenasilni, zato ob tej priložnosti znova pozivam državljanke in državljane, naj svoje proteste proti vladi izražajo na miren način, saj z nasiljem res ni mogoče doseči ciljev. Če se nasilje pojavi, pa so policisti dolžni ukrepati ter vzpostaviti javni red in mir oziroma zagotoviti varnost. Tukaj preprosto ni mogoča nobena druga interpretacija. Morebitni pritiski oziroma vpliv vladajoče politike pa se lahko pokažejo le skozi nadzor pristojnih institucij.
Mlekuš: Na podlagi predhodnih političnih zahtev do vodstva policije glede ostrejšega ukrepanja na javnih zbiranjih in zahtev najvišjih predstavnikov politične oblasti po menjavi vodstev posameznih enot, ki se je v nekaj dneh tudi udejanjila zaradi domnevnega neodločnega ukrepanja, obstajajo zelo resni indici, da je večja represija posledica pritiska vladajoče politike. Arogantne in grozeče izjave najvišjih političnih predstavnikov glede svojih »pričakovanj« od vodstva policije pa so te indice v javnosti, tako notranji kot splošni, še bolj utemeljile. Nekatere pompozne izjave o »zgodovinskem dnevu in koncu ljudske milice« pa o tem ne puščajo skoraj nobenega dvoma več. Poudarjam, da zgodovina in tradicija slovenske policije ne izhajata iz časov bivše države, temveč segata več kot sto let v preteklost, še v čas Avstro-Ogrske. Ravno zaradi vseh teh več kot očitnih indicev smo v SPS predlagali, naj ravnanja vodstva policije, poudarjam – vodstva, razišče neodvisni organ, tudi na evropski ravni, če bo treba. Kot sem že omenil, vodstvo vedno pusti policiste, ki so naloge izvajali, na cedilu ter jih prepusti na milost in nemilost pritožbenim postopkom in obravnavam pred posebnim oddelkom specializiranega državnega tožilstva. Policisti imajo takrat samo sindikat, ki jim stoji ob strani. Tokrat je treba z imeni in priimki poiskati odgovornost pri vodstvu policije. Znova poudarjam, da kolektivizacija odgovornosti na vse policistke in policiste ni sprejemljiva in je ne bomo dopustili.
V preteklosti so iz vrst vladajočih politikov prihajali očitki, da policisti na protestih nimajo enakega odnosa do protivladnih protestnikov na eni strani in rumenih jopičev na drugi strani. Vaš komentar?
Cvetko: V svobodni družbi ima vsak pravico do lastnega mnenja. Vendar bi veljalo vladajočo politiko opomniti, da mora biti pri svojih izjavah premišljena in korektna, da ne ustvarja dvoma o delovanju pravne države in strokovno neodvisnih organov. Že France Prešeren je zapisal: le čevlje sodi naj kopitar. To preprosto pomeni, naj se politiki ukvarjajo s politiko, strokovne odločitve in dejanja pa naj prepustijo stroki.
Mlekuš: Kot sem že omenil, sem v svoji 25-letni karieri kot policist, v katero sem vstopil kot 15-letni deček v takratni kadetski šoli v Tacnu, opravljal in tudi vodil varovanje številnih varnostno tveganih dogodkov, zato mi neizkušenosti na tem področju nihče ne more očitati. Moj odgovor na vaše vprašanje bo zelo preprost: omenjena intervencija je bila za v učbenike. Policija je reagirala tako, kot se odzove vedno in povsod po svetu, kadar v neposredni stik prideta na primer dve sovražni navijaški skupini. Je pa politika ta trenutek izkoristila za totalni napad na policijo. In žal je Anton Olaj temu podlegel. S tem dejanjem in izogibanjem komentiranju žaljivk notranjega ministra Aleša Hojsa je žal izgubil vso kredibilnost. Ne samo med policisti, tudi v javnosti.
Informacijska pooblaščenka je izrazila zaskrbljenost zaradi predlagane širitve policijskih pooblastil v predlogu novele zakona o nalogah in pooblastilih policije. Ministrstvo je sprva predlagalo, da bi bili lahko samo zaposleni na policiji podvrženi poligrafu. Kakšno je vaše stališče do predloga?
Cvetko: V PSS menimo, da bi bila uvedba poligrafskega postopka za namen preverjanja samo uslužbencev policije diskriminatorna, saj bi bili v primerjavi z drugimi poklici oziroma javnimi uslužbenci v slabšem položaju. Uporaba poligrafskega testiranja v delovnopravnih razmerjih predstavlja čezmeren, nesorazmeren poseg v zasebnost, osebnostne pravice in dostojanstvo zaposlenih, še posebno ker je delavec v podrejenem položaju napram delodajalcu, kar bi v policiji lahko povzročilo nepopravljive posledice. Smo pa 12. oktobra v strokovno usklajevanje prejeli nov predlog zakona, ki je bil tudi že poslan v medresorsko usklajevanje. Že po prvem pregledu smo ugotovili, da je ministrstvo za notranje zadeve iz predloga zakona umaknilo sporni 12. člen, s katerim je predlagalo uporabo poligrafskega postopka pri zagotavljanju notranje varnosti policije. Torej so bili naši strokovni argumenti v celoti upoštevani.
Mlekuš: V zvezi s predvideno uvedbo možnosti poligrafskega testiranja zaposlenih v policiji ocenjujemo, da gre za nesorazmeren poseg v pravice policistk in policistov iz delovnega razmerja, in mu zato ostro nasprotujemo. Namreč, že v obstoječi ureditvi ugotavljamo, da se tako imenovani notranjevarnostni postopek zlorablja in s tem posega v pristojnosti drugih organov. Pristojnost preiskovanja kaznivih dejanj policistov ima izključno Posebni oddelek za preiskovanje in pregon oseb s posebnimi pooblastili Specializiranega državnega tožilstva (PO SDT), ki mora prevzeti preiskavo že ob podaji najmanjše stopnje suma (razlogi za sum). Žal ugotavljamo, da službe tako imenovane notranje zaščite v policiji institut notranjevarnostnega postopka prepogosto zlorabljajo za preiskovanje posameznih policistov in tako presegajo svoja pooblastila. Pristojnost je bila namreč pred leti PO SDT podeljena ravno zaradi nepristranskosti preiskovanja sumov, od zaznave dalje. Z možnostjo uvedbe poligrafskega testiranja pa se možnost zlorabe notranjevarnostnega postopka le še stopnjuje in de facto pomeni vzpostavitev vzporednega sistema preiskovanja policistk in policistov, ki je nedopusten. V zadnjem predlogu sprememb zakona je ta predlog, tudi zaradi nasprotovanja obeh sindikatov, umaknjen. A glede na izkušnje iz sprejemanja zakonodaje me ne bi presenetilo, če bi se ta ideja znova kje pojavila. Če bi se to zgodilo, lahko že zdaj napovem, da bomo nedvomno šli v ustavno presojo.
Ustavno sodišče je začasno zadržalo uvedbo PC-odloka v državi upravi. Ustavno presojo sta zahtevala oba sindikata. Zakaj menite, da bodo ustavni sodniki razveljavili odlok?
Cvetko: Menimo, da bo ustavno sodišče razveljavilo navedeni odlok, ker uvaja tako imenovano prisilno cepljenje samo za uslužbence državne uprave, in to v nasprotju z načelom legalitete. Vladanje z odloki je neodgovorno in nevarno, saj ogroža pravno varnost državljanov, sistem delitve oblasti. Na koncu lahko ogrozi celo osebno varnost državljanov, tj. povzroči se lahko kaos. Zato kot povsem neodgovorne in neprimerne ocenjujemo tudi napade oblastnikov na ustavne sodnike. Slednji so edini, ki zagotavljajo »normalizacijo« v trenutnih razmerah. Ustavni sodniki so posamezniki, ki uživajo visok ugled in so svoje življenje posvetili proučevanju in spoštovanju prava, in to bi morali oblastniki spoštovati.
Mlekuš: Kakšna bo končna odločitev ustavnega sodišča, je težko napovedovati. Je pa že sama obrazložitev sklepa o začasnem zadržanju dovolj zgovorna. Tudi dosedanja ustavnopravna sodna praksa je dovolj jasno povedala, da je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine dovoljen samo na podlagi zakona. In ta odlok je de facto uvajal prisilno cepljenje določene skupine zaposlenih ter posegal v njihov delovnopravni položaj. Tako osebno kot v SPS se zavzemamo za svobodno odločitev vsakega posameznika. Državna oblast naj glede zdravja ljudi poišče širok družbeni konsenz, prisila ne vodi v rešitev problema, temveč ga običajno še poglobi.
Se je uporaba pravnih sredstev, ki jih sindikat ponuja svojim članom, v mandatu zadnje vlade povečala in s kakšnimi zadevami se največ ukvarjate?
Cvetko: V zadnjih dveh letih imamo aktivnih še 392 postopkov, od tega je bilo na področju pravic iz dela samo letos sproženih 159 novih postopkov. V to število pa niso vključeni kolektivni spori, ki jih vodi sindikat za svoje člane oziroma za vse zaposlene ter jih je letos več kot v preteklih letih. Odgovor je torej: da. Lahko potrdim, da v primerjavi s preteklimi leti poteka več postopkov iz naslova nudenja pravne pomoči sindikata.
Mlekuš: Naša dejavnost je v prvi vrsti namenjena pravni zaščiti članic in članov in imamo enega najboljših sistemov pravne pomoči v Sloveniji; »kopirali« so ga tudi nekateri sindikati iz tujine, ki so se na nas obrnili po pomoč in nasvete. Število vloženih pravnih sredstev se v obdobju, o katerem sprašujete, bistveno ne razlikuje od preteklih obdobij. Problem potrebe po zaščiti članic in članov s pravnimi sredstvi ni toliko odvisen od politične oblasti, ki vodi MNZ, temveč gre za problem uradniškega dela MNZ, tu imam v mislih predvsem kadrovsko službo. Te službe vseskozi povzročajo, da smo prisiljeni vstopiti v pravne spore. Največ se ukvarjamo s pravno pomočjo članicam in članom, ki se znajdejo v disciplinskem postopku ali postopku odpovedi delovnega razmerja, postopki policistov pred SDT ter seveda številnimi delovnopravnimi spori glede posameznih pravic iz delovnega razmerja. Drži pa, da so nekateri naši postopki v zadnjem obdobju precej odmevali v javnosti, pri čemer imam seveda v mislih predvsem ustavno presojo pogoja PC za državno upravo.
V javnosti se pojavljajo očitki o političnem kadrovanju na pomembnejših položajih v policiji. Kakšen je pogled sindikata na zamenjave?
Cvetko: Zamenjave v policiji niso nič novega in tudi za sindikat niso sporne, vendar le, če so izvedene zakonito. V obdobju te vlade pa se srečujemo z enormnim povečanjem nezakonitih premestitev oziroma razrešitev. Menimo, da bi morala prav politična oblast prva spoštovati ustavo in zakone. Če jih ne, pomeni, da smo ogroženi vsi državljani, tudi policisti. Zato je v primerih nezakonitih premestitev oziroma razrešitev, ki so znane javnosti, po našem mnenju odpovedala pravna država. Kaže se namreč dvoličnost pri spoštovanju odločitev sodne veje oblasti. Takšno stanje pa mora v nas prebuditi občutke strahu, saj ne vemo, na kakšen način bodo potem ostali državljani začeli uveljavljati svoje pravice, če že oblast ne spoštuje sodnih odločitev.
Mlekuš: V SPS se striktno držimo stališča, da se v kadrovanje ne vtikamo in ga ne komentiramo. Že uveljavljeno stališče sodne prakse je namreč, da so kadrovske odločitve v izključni pristojnosti delodajalca, in to spoštujemo. Vendar se v obeh sindikatih že več let trudimo, da bi se to področje v policiji ustrezno uredilo v obliki kariernega sistema, ki bi določal jasna pravila. Zavzemamo se za to, naj posameznik najprej pridobi ustrezne delovne izkušnje in kompetence, šele nato lahko zasede posamezno delovno mesto. To bi moralo veljati za vse, od policista začetnika, vodij patrulj in vodij izmen do kriminalistov in najvišjega vodstvenega kadra. Bi pa tu poudaril nekaj pomembnega. Policija je zelo pomemben organ za slovensko družbo in bi jo morala družba kot celota varovati pred političnimi vplivi. Menjave generalnih direktorjev, ki smo jim priča v Sloveniji, so verjetno unikum v svetovnem merilu. Od leta 1998, ko so z reorganizacijo policije to funkcijo uvedli, se je v slovenski policiji zvrstilo 15 generalnih direktorjev. Za primerjavo, v Italiji je bilo od leta 1947 do danes na čelu policije 18 direktorjev. Ta podatek pove več kot kaj drugega. Generalnega direktorja bi po mojem osebnem prepričanju moral imenovati predsednik republike, na podoben način in po postopku, kot velja na primer za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije. Tako bi bila policija zaščitena pred tem, kar se je zgodilo marca lani, ko so mag. Tatjano Bobnar razrešili na ustanovni seji vlade. Mislim, da bo morala politika v prihodnje globoko zagristi v to kislo jabolko, saj je policija zaradi svoje funkcije in pooblastil zelo privlačen material za obvladovanje. Ta gordijski vozel bo treba kmalu presekati in politiki odvzeti apetite po obvladovanju policije. Katerikoli politiki, naj jasno poudarim.
