Dan pozneje so Dina Kruhoberca, marljivega najemnika Taverne, ki se je kot najemnik letos poleti odločil na novo zagnati tudi jeruzalemski Dvorec, zasuli klici novinarjev. Vprašanja o tem, kako neki je lahko sredi »lockdowna« gostil goste ministra Počivalška, kaj so le ti jedli, kaj pili, pa koliko jih je bilo in ali so imeli maske, so bila sitna. Tako zelo, da je nevajen tovrstne komunikacije celo zajecljal, da prenavlja kuhinjo ter da hrane za ministra in ostale goste niti ni imel kje pripraviti. Šele ko so s Pop TV poklicali z druge številke in pri istem Kruhobercu naročili to in ono za »to go«, in ko jim je obljubil, da ni problema, da bodo med vikendom pripravili to in ono iz njihove spletne ponudbe (šlo je za sestavljene, ne enostavne jedi), so ga novinarji malček streznili: »Aja, to hrano pa potem kljub prenovi kuhinje lahko pripravite?«
Najemnik Taverne in zdaj tudi najemnik Dvorca Jeruzalem, dveh zares top destinacij na obronkih prleškega ponosa, je priden, delaven in poslu posvečen gostilničar. Obvlada. Vé se iti. Radi ga imamo in dobro se jé tam, kjer je on šef.
A tudi on – kot prenekatera Slovenka in Slovenec – oportuno zamrzne, obstane, se vzravna, pozabi na vse pred tako imenovano višjo silo, kot je v tem primeru minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. Subvencija javnega državnega sklada za regionalni razvoj in razvoj podeželja, ki jo je tega istega februarja letos prejel Dino, znaša 50.000 evrov. Kdo je ustanovitelj tega sklada? Vlada. Kdo je njen podpredsednik? Zdravko Počivalšek, minister.
Ko bi Dino takrat, februarja, svojim gostom iz gospodarstva povedal »dragi moji, zaradi lockdowna vam žal ne morem odpreti ne vhodnih ne vrat, ki vodijo v dobro založeno klet«, bi ravnal pošteno in ravnal bi tako, kot ravnajo ljudje, ki spoštujejo tako red kot sočloveka. Pa tega – ne morem si razlagati drugače kot tako, da je vrata Počivalšku in generalnemu sekretarju SMC Mihi Rebolju, njihovi poslanki Mojci Žnidarič in ducatu lokalnih članov območne gospodarske zbornice odprl zgolj zaradi denarja – ni storil in zato, da ni ravnal, kot bi bil moral, ni kriv sam. Ni!
Kriv je modus operandi te nesrečne štirinajste vlade naše vse bolj zmedene in protestirajoče države. Kriv je oholi minister Počivalšek, krivi so slinasti in do tal oportuni lokalni politpodjetniki, katerih k sebi obrnjene roké so nekoč mogočno ljutomersko gospodarstvo (mimogrede: BDB na prebivalca je bil leta 1980 v celotni takratni Jugoslaviji največji prav v Ljutomeru) spremenile v super kapital nekaj privatnikov, od katerih družba kot taka nima več prav veliko.
Prav ima prvak Nove Slovenije Matej Tonin, ko pravi, da so vlade lahko tudi strašansko neučinkovite in prepirljive. A še bolj prav bi imel, ko bi povedal, da so lahko vlade tudi preračunljive, izključujoče, zavajajoče in ugonabljajoče!
Preteklo sredo, bil je že mrak, je minister Počivalšek na vrhu stopnišča pod obokom vhoda v Dvorec Jeruzalem nasmejan predel gostom. Pred tem je v Ljutomeru (predvolilno, kakopak) peščici lokalnih obrtnikov predstavil načrt za okrevanje in aktualne razpise za podporo gospodarstvu, po tem je na svojem facebook profilu objavil fotografijo polnega pladnja kanapejev.
Ne le da je s tem kozjanski bik, kot se je Počivalšek sam poimenoval na nedavnem kongresu stranke, s prstom pokazal na svojo neverjetno primitivnost (»prleški sendviči« so posledica februarskega perfidnega obnašanja tega istega ministra, zaradi katerega so fantje, ki so ga na črno gostili, imeli prenekatero preglavico) – s to gesto je Zdravko Počivalšek, podpredsednik vlade, pravzaprav odgovoril na vprašanje, zakaj nam kot domine padajo izvozne protivirusne strategije vse od zaprtja prek splošnega testiranja do cepljenja.
Padajo zato, ker aktualno vlado po večini tvorijo ljudje brez sleherne morale in etike in takšni ljudje odvračajo, namesto da bi privabljali.
