Novice Svet24

Po tem, ko je ministrstvo za obrambo (Mors) s podjetjem Pipistrel konec junija podpisalo dogovor s podjetjem Pipistrel, je obrambni minister Matej Tonin izjavil, da je vesel, da se Slovenska vojska (SV) pomika v smeri »zelene obrambe«.

Pipistrel

Pipistrel, ki je v samem globalnem vrhu, kar zadeva lahka, jadralna in električna letala, bo vojski omogočil rabo njihovih letal, kot tudi izvršil prešolanje pilotov inštruktorjev SV za letenje z navedenimi letali in usposobil mehanike SV za predpoletne preglede in osnovno vzdrževanje navedenih letal. Mors bo izvedlo napredno testiranje ter prikaz zmogljivosti in uporabnosti Pipistrelovih letal za potrebe SV ter v zameno omogočilo Pipistrelu testiranje njegovih letal na območju letališča Cerklje ob Krki in na Počku. »Slovenska vojska bo prva, ki bo v svoje roke dobila neslišno električno letalo za osnovno šolanje kot del programa, ki vsebuje tudi hitrejše letalo, štirisedežno letalo in simulator letenja s tehnologijo virtualne resničnosti,« je ob slavnostnem podpisu pogodbe dejal direktor skupine Pipistrel Ivo Boscarol.

Globalni trend

Sašo Švigelj

Termin »zelena obramba« ni nastal na zeljniku Mateja Tonina, čeprav se ga rad poslužuje. SV kot članica oboroženih enot Nata namreč sledi trendom in vse več vlaga v skrb za okolje, za potrebe tega pa je za svoje pripadnike oblikovala tudi posebno zloženko z ukrepi, namenjenimi preprečevanju nepotrebnega onesnaževanja. Prav tako se je SV zavezal k energetski prenovi objektov. Čeprav gre za projekte, vredne hvale, pa se ob ideji »zelene obrambe« Florijan Poljšak iz Civilne iniciative Za Pivško kotlino brez streljanja zgolj nasmehne, rekoč, da je edina zelena stvar na vojski njena barva.

S Poljšakom smo se pogovarjali v vasi Selce v občini Pivka, v bližini osrednjega vadbišča SV Poček. Poljšak za svojo vas pravi, da že dolgo »živi z vojsko in proti vojski, a ne proti vojakom«. V imenu sovaščanov in vseh prebivalcev Pivške kotline Poljšak pravi, da imajo pripombe predvsem nad hrupom zaradi streljanja s topovi, še toliko bolj pa zaradi preletov letal nad poseljenimi območji. Ob teh neposrednih motnjah, do katerih prihaja zaradi vojaških vaj, pa Poljšak izraža še skrb zaradi onesnaževanja, do katerega prihaja na Počku. Kot pravi, prebivalci trpijo tudi do 280 dni vaj v letu, zato so posledice v naravi že vidne. Vse bolj pa ga skrbijo dolgoročne posledice tako intenzivnega vojaškega delovanja na kraškem površju, predvsem zaradi dejstva, da te aktivnosti potekajo nedaleč od vodnega zajetja Malne, od koder se s pitno vodo oskrbuje 20 tisoč tamkajšnjih prebivalcev.

Sašo Švigelj

Kraški teren

Da ne gre za neutemeljene skrbi, je potrdilo več krasoslovcev, kot tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak, ki je v preteklosti opozarjala na prisotnost težkih kovin na območjih, kjer se uporabljajo razstreliva. Na neki način jim je dalo prav tudi ustavno sodišče, ko je leta 2017 odločilo, da je bil sprejeti državni prostorski načrt za to območje nezakonit, saj je ignoriral dve negativni mnenji Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso). Kakšna bo usoda Počka, ni povsem jasno; Postojnčani so se glede tega izrekli že pred 21 leti, ko so na posvetovalnem referendumu s prepričljivo večino izrazili željo, naj vojska odide iz Pivške kotline.

Poljšak glede tega ni preveč optimističen, saj kot pravi, so »vsi ministri zagovarjali Poček, zdaj ni nič drugače. Nič ni pomembno, ali je levi ali desni, vsi se uklonijo komandi Nata.« Selčan je do vojaških vaj v trenutni obliki skrajno kritičen, saj meni, da gre za zapravljanje denarja za orožje, ki v modernem svetu sploh ni več aktualno, pri čemer ne dvomi, da je motivacija za to zaslužek vojne industrije in določenih posameznikov. »Ne želim nobenemu delu Slovenije tega, kar doživljamo mi. Če že morajo vaditi in to poteka v okviru Nata, imajo gotovo prostor za vaje tudi v tujini,« pravi Poljšak. V telefonskem pogovoru za Svet24 je postojnski podžupan Andrej Berginc dejal, da sami predvsem želijo videti čim manj tankov, letal in topov, ki najbolj motijo okoliško prebivalstvo, ob tem pa poudarja, da s pitno vodo, skrbem navkljub, ni nič narobe.

Sašo Švigelj

Šrapneli v naravi

Ob tem Poljšak ponavlja opozorila strokovnjakov, ki poudarjajo, da bi morebitno onesnaženje na kraškem terenu lahko imelo zelo nepredvidljive in dolgoročne posledice, saj sami ne poznamo vseh podzemnih povezav. Vendar je zato posledice že videti na površju, kjer vojska po vajah poskuša pospraviti vse ostanke v naravi, a domačini kljub temu naletijo na številne kose kovine v obliki šrapnelov in nabojev na jasah ali v steblih dreves. Prav tako vojska namerno in nenamerno v okviru vaj sproža požare, ob vsem tem pa največ izgubijo kmetje, ki tudi po 280 dni na leto ne morejo priti do svojih zemljišč, saj jih na cestah preusmerjajo domači in tuji vojaki. Poljšak in njegovi okoljevarstveni soborci se bojijo, da se Poček še dolgo ne bo poslovil, ravno nasprotno – pričakujejo, da bo vojska poskusila razširiti in nadgraditi vadbišče. Nadaljnji pogovori o tem naj bi se začeli jeseni.

Sašo Švigelj