Valentin Inzko je 72-letni avstrijski diplomat. V Sloveniji je poznan kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, to funkcijo namreč opravlja že enajst let. Še leto več pa Inzko drži naziv visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino, poseben urad, ki ga je ustanovila mednarodna skupnost, katerega naloga je, da nadzoruje tranzicijo v mir in spoštovanje Daytonskega sporazuma, ki je leta 1995 prekinil morijo. Bosna in Hercegovina je država mnogih težav, a Inzko je optimističen, čeprav je ob koncu njegovega mandata ta država v osrčju Balkana še vedno daleč od želenega gospodarskega razvoja. Še naprej pa jo mladi v iskanju boljšega življenja množično zapuščajo. Z Valentinom Inzkom smo se pogovarjali na gradu Jablje pri Mengšu, kjer se je mudil v okviru serije okroglih miz Blejskega strateškega foruma.
V Bosno in Hercegovino prihaja nov visoki predstavnik, Nemec Christian Schmidt. Upali ste, da boste zadnji na tej funkciji, a vam to očitno ni uspelo. In to kljub temu, da ste – kot sami pravite – bili tam predolgo. Zakaj menite, da še potrebujemo visokega predstavnika?
Mislim, da moramo sprva relativizirati dobo prisotnosti mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, ker imamo na primer na Japonskem in v Južni Koreji še vedno 30.000 Američanov s svojimi družinami, od konca druge svetovne vojne pa je minilo že 76 let. Po drugi strani je imela tudi Nemčija omejeno suverenost 45 let, vse do leta 1990. Kljub temu je bila ena od soustanoviteljic Evropske unije, bila je v Varnostnem svetu Združenih narodov ... Avstrija je imela omejeno suverenost kakšnih deset let, Ciper ima že 56 let vojsko ZN na svojem ozemlju, četudi so člani EU. V Bosni in Hercegovini je bila seveda naloga, da se čim prej umaknemo, ampak smo postavili nekaj pogojev, in glavni je bil, da lahko damo pozitivno oceno o politični situaciji. Ampak kako lahko dam pozitivno oceno politični situaciji, če nekateri hočejo, da država razpade; če nekateri rečejo, da odločitev sodišč ne bodo spoštovali; če nekateri rečejo, da ne bodo spoštovali niti odločitev sodišča za človekove pravice v Strasbourgu? Torej tisti, ki želijo, da se naš urad zapre, so ljudje, ki pravzaprav podaljšujejo mandat visokega predstavnika. Zanimivo je tudi, da so to tisti ljudje, ki želijo, da trije tuji evropski sodniki, ki sedijo na ustavnem sodišču, končajo svoj mandat. To bi bila strašna napaka.
Kot mednarodna skupnost imamo sicer tudi druge instrumente. To je vojska EU, EUFOR, tu pa je še dodaten mehanizem supervizije v Brčkem. Torej imamo skupno štiri instrumente. To je potrebno in dobro. Jaz sem vedno zagovarjal tezo, da je mednarodna prisotnost koristna, vendar se moramo svojih instrumentov posluževati. Zadnjih 10 let se jih na žalost nismo.
Ali pri tem mislite tudi nase, saj tudi sami niste koristili bonnskih pooblastil, ki so vam bila na voljo in s katerimi lahko zelo neposredno posegate v odločevalski proces in politične procese nasploh?
Nisem jih izkoriščal, ker sem, ko sem prišel v Bosno in Hercegovino, dobil tri naloge: prva je bila, da se zapre urad visokega predstavnika. Drugi princip delovanja je bil, da želi Bosna in Hercegovina v EU in da je potemtakem potrebno manj Daytona in več Bruslja. Tretja naloga pa je bila zelo zahtevna. Ideja je namreč bila, da ne želimo več mednarodne intervencije, ampak želimo, da pride do domačih rešitev, do domače odgovornosti. A te na žalost ni bilo.
Šele ko dosežemo resnično stabilnost, ko se ne bo več govorilo o odcepitvi in spremembah meja, šele potem se lahko naš urad zapre.
Kaj je torej naloga vašega naslednika Schmidta? Sporočili ste mu, naj bo pripravljen uporabiti bonnska pooblastila. Zakaj bi to storil, če vi niste?
To bi delal zato, ker bomo verjetno začeli tretjo fazo v Bosni in Hercegovini. Prva povojna faza je bila zelo robustna, druga faza, ki je trajala zadnjih 10–12 let, je bila faza domače odgovornosti. Ta ni bila zelo uspešna, zato bi lahko Schmidt začel tretjo fazo, kjer bi kombiniral instrumente in odločitve iz obeh predhodnih faz. Vsekakor nima smisla, da gre v Bosno in Hercegovino z idejo, da svojih pooblastil ne bo izkoristil.
Mislim, da ni več verjetno, da bi mi odstranjevali politike, si pa predstavljam, da bi Schmidt lahko suspendiral kak zakon ali uvedel nove predloge. Politike smo odstranjevali po vojni, in sicer približno 200. To niso bili samo župani, ampak tudi trije državni predsedniki, ki so morali zapustiti svojo funkcijo, saj so bili koruptivni, niso spoštovali Daytona ali pa so bili v tisti mreži pomagačev Radovanu Karadžiću ali Ratku Mladiću. Tega po mojem ne bo več, lahko pa Schmidt pri nekaterih zakonih pomaga, da se pospešijo. To so zakoni, ki niso uperjeni proti nikomur. Recimo, da bi imeli 50 odstotkov žensk na izvršilnih funkcijah po vzoru Finske ali Španije. Ali pa da bi Transparency International igral močnejšo vlogo pri javnih razpisih, in tako naprej. Predvsem bi svojemu nasledniku predlagal, naj zelo robustno nastopa na področju vladavine prava, v pravosodju. To je največja rak rana Bosne in Hercegovine. Ljudje odhajajo iz države iz ekonomskih razlogov, ker iščejo boljše plače in boljše službe; odhajajo, ker ni politične stabilnosti, in tretjič, ker ni pravice. In ravno na področju sodstva in tožilstva je treba ukrepati, in sicer na najhitrejši možen način. Ljudje nimajo časa čakati še deset let. Prej se bo Bosna in Hercegovina izpraznila.
Vi ste kot visoki predstavnik garant Daytonskega sporazuma. Sporazuma, za katerega vselej ponavljamo, da je v svojem bistvu mirovni sporazum, ki naj bi bil v vmesnem času že zamenjan z novo ustavo. Ali je Dayton dejansko utež sam po sebi ali se samo implementira neustrezno?
Dayton je bil odličen mirovni sporazum, vendar je ustvaril zelo zapleteno upravo, zato lahko pet ljudi blokira celo državo: en član predsedstva, predsednik ali podpredsednik vlade ali trije poslanci v domu narodov. Ker so morale tri strani predati orožje, puške in tako naprej, so v zameno s sporazumom dobile politično orožje. To se zdaj imenuje vitalni nacionalni interes, kar nekateri pridno zlorabljajo, zato večji važni zakoni v zadnjih letih sploh niso bili sprejeti.
Ali verjamete, da so si tisti, ki so pisali Dayton, predstavljali, kako bomo prešli v postdaytonsko fazo? Ali so res mislili, da se bodo odločevalci odrekli političnemu orožju?
Tisti, ki so bili tam na podpisu leta 1995, so tako menili. Tudi Richard Holbrooke (ameriški diplomat z veliki zaslugami za dosego sporazuma, op. p.) je to potrdil, ne nazadnje je tudi Federacija BiH (hrvaško-bošnjaški del države, ki obsega 51 odstotkov ozemlja, op. p.) dobila tako ime, ker so upali, da bo celotna država federacija. Zdaj pa smo v situaciji, kjer je včasih občutek, da imajo kantoni več pooblastil kot država sama. V zadnjih 25 letih je prišlo do več poskusov spremembe ustave, a so bili vsi neuspešni, in zdaj se bojijo ponovno poskusiti. Dayton 2, ali kakorkoli to imenujemo, je potreben. Če bi hoteli to doseči, bi potrebovali zelo izkušenega, verjetno upokojenega politika, ki bi se tega lotil z vso svojo avtoriteto. Vendar nova ureditev ne sme pomeniti centralizacije, ampak samo to, da Bosna in Hercegovina postane funkcionalna država. Vzemite za primer cepiva; še vedno ne vemo, koliko jih je v Bosni in Hercegovini; ne vemo, kaj je naredila državna vlada, kaj ministrica. Karkoli je že naredila, pa vemo, da je bilo prepozno. Hvala bogu, številke zdaj padajo in je vedno manj mrtvih in okuženih, ampak država se med pandemijo res ni izkazala.
V Bosni in Hercegovini ste predstavnik široke mednarodne skupnosti držav in organizacij. Vemo pa, da je to država, kjer so številni zunanji faktorji še kako prisotni. Ali menite, da bi ob odhodu mednarodne skupnosti lahko bil v Bosni in Hercegovini ogrožen celo mir?
Naša naloga ni več tako robustna, vendar mi za ljudi še vedno predstavljamo neko zavarovalnico v smislu, da se nič hudega ne bo zgodilo. In zato ljudje zelo cenijo našo prisotnost, so zelo hvaležni in tudi zelo zadovoljni in srečni, da pride moj naslednik, ker vedo, da je mednarodna skupnost še potrebna. Četudi ima EUFOR samo še 600 ljudi – včasih je bilo do 60.000 vojakov –, ljudje to cenijo in prosijo, naj vojska, v kateri so tudi Slovenci, ostane. Smo garancija za mir. Kakšen mir je to, kakšna stabilnost je to? To je stabilnost, ki pomeni tudi stabilnost za Slovenijo. Ker se varnost Slovenije pravzaprav začne na Balkanu, in varnost Balkana je tudi naša varnost.
V zadnjih mesecih je kar nekaj nemira na Balkanu povzročilo več tako imenovanih non-paperjev, neuradnih diplomatskih dokumentov. Eden izmed njih je bil narave, da je pozival k mirni spremembi državnih meja, pri širitvi pa naj bi sodelovala aktualna slovenska vlada. Kako ste spremljali te zgodbe in kako jih komentirate?
Vsaka iniciativa je dobrodošla, če je pozitivna in dobronamerna. Kar zadeva non-paper, ga imam že od leta 2018, in sicer je ta non-paper po mojih informacijah napisal član ameriške tajne službe CIA Steven Meyer, ki je že tedaj govoril o možnosti mirnega razpada in mirne ločitve narodov na Balkanu. To je potem seveda kot prva in glavna zavrnila nemška kanclerka Merklova, ki je rekla, da je to igra z ognjem oziroma pandorina skrinjica, zato so potem to zavrnile tudi druge države. A papir obstaja že okoli tri leta, avtor pa je bil nekdanji namestnik direktorja CIE za Balkan. Torej je papir nastal še v času administracije Donalda Trumpa.
Sem pa že večkrat dobil vprašanja, ali miren razpad res ni možen. Tega mandata nimam, tega tudi nikoli ne bi podpisal. Rad bi pa dal Bosni in Hercegovini dolgoročno pet, 10, 20 let, da se država konsolidira in se ljudje navadijo živeti skupaj. Če Bosna in Hercegovina ni možna, potem tudi Evropa ni možna. Bosna in Hercegovina je tako velika kot Belgija in Slovenija skupaj, a tam živi samo tri milijone ljudi. Tam je torej ogromno prostora za vsakega, vsak lahko postane srečen na svoj način in nikomur ni treba izgubiti jezika, pisave ali vere. In to je bila tudi tista stara Bosna, ko ljudje niso bili sosedje, ampak »komšije«. »Komšija« je nekaj posebnega, »komšija« vedno dobi ključ od mojega stanovanja, in ko grem na dopust, sem brez skrbi. Ko kupujem hišo, je lega in kakovost hiše važna, še bolj pa je pomembno, kdo je sosed. Se pravi sosedstvo, »komšiluk« je zelo važen. In na ta način bi lahko bila Bosna majhna Švica na Balkanu in bi lahko bila Hercegovina majhna Kalifornija na Balkanu. Torej ta država, če bi se ljudje vanjo vrnili, če bi imeli neko tehnično vlado. Oni bi lahko naredili čudež.
Samo da se še na kratko vrnemo na non-paper. Ste imeli informacije o slovenski vpletenosti v to zgodbo?
Vem samo, da je papir star tri leta, in ga imam tudi na računalniku. Bolje bi bilo, če bi ljudje delali druge papirčke in se osredotočali na to, kako napredovati, kako Bosno evropeizirati, kako ojačati pravosodje. To bi bili boljši papirčki, ne pa govoriti o tem, kako bi se lahko meja spremenila. Jaz vsakomur priporočam, naj sprva obišče vojna grobišča od soške fronte pa do francoskih vojnih grobišč in Stalingrada ter Srebrenice, in potem naj govorijo o spreminjanju meja. Sam imam pred očmi drug model, in sicer model Tirolske. Ljudje morda ne vedo, da obstajajo tri Tirolske: severna, glavno mesto Innsbruck, južna, glavno mesto Bolzano, in vzhodna Tirolska z glavnim mestom Lienz. Vendar je vse zdaj ena regija, ena enota, s svobodami in isto valuto. Potem lahko celo razmišljamo o veliki Srbiji, veliki Hrvaški, veliki Bosni ali veliki Albaniji, ampak tako, da se meje ne spreminjajo. Vse pod dežnikom EU.
Slovenija se rada okliče kot prijateljica Balkana in nekdanjih držav Jugoslavije, ne nazadnje tudi aktualna vlada daje veliko pozornost na to ob prihajajočem predsedstvu. Se vam zdi, da Slovenija ob vsem tem nekoliko precenjuje svoj vpliv v regiji?
Ko je Češka, ki je mene skupaj z Avstrijo predlagala leta 2009, predsedovala Uniji, so tudi nekateri na Češkem imeli velike ambicije, kaj vse bi lahko storili, potem pa je takratni zunanji minister Karel Schwarzenberg rekel: poglejte enkrat na svetovno karto in mi pokažite, kje je Češka. Seveda Češka je globalno komaj vidna. Isto je s Slovenijo, pa vendar ima Slovenija posebno vlogo na Balkanu – to sem videl že, ko sem bil veleposlanik v letih po vojni; če rečeš Gorenje ali Iskra, so to simboli, ampak predstavljajo tudi zanesljivost, standard. Slovenski politiki in eksperti poznajo Bosno in Hercegovino, imajo izkušnje, imajo tudi vedenje o tej državi, zato ima Slovenija zelo dober imidž, čeprav je senca padla na te odnose zaradi Ljubljanske banke. Slovenija zaradi vseh teh dejstev tako lahko v okviru EU predlaga korake, ne more pa sama vsega spremeniti, to je iluzija. Celo Nemčiji se to ni posrečilo, ko je predsedovala EU. Sigurnost Slovenije se začne na Balkanu. Kar se tam dogaja, zadeva tudi Slovenijo. Zato je proaktivnost slovenske vlade važna in je v interesu države in državljanov.
