Kot je na lastni koži izkusil avtor teh vrstic, na severu Evrope, natančneje na Finskem, ki si je po mnenju mnogih Skandinavcev neupravičeno prilastila naziv dežele tisočerih jezer, bivajo komarji, ki zlahka pičijo tudi skozi kavbojke. Ko je ob jezeru s krvosesi obkroženi pisec to dejstvo predočil svojemu finskemu sotrpinu, mu je ta odgovoril: »Počakaj, da pride 'paarma'!« Nato ga je pomiril z besedami, da »'paarme' danes ne bo, saj se ta prikaže le ob pripeki.« Ne tako kot komar, ki mu za vreme ni pretirano mar. A svarilo je ostalo v spominu, poznejše spletno brskanje pa je razkrilo, da »paarma« ni nič drugega kot obad. Ker je pisec velik del svojega otroštva preživel v kmečkem okolju, mu je pik denimo govejega obada, tako imenovanega brenclja, še kako znan. Kar zadeva zoprnost, gre pravzaprav za drugoligaša. Že res, da se na kožo spusti izjemno pritajeno ter je njegov pik nekoliko bolj boleč, okolica vbodenega mesta pa hitreje oteče in pordi, a v resnici je moč v mobilnosti in zlasti številkah, v teh pa komar kraljuje.
Aedes vexans
Tudi v Sloveniji je letos že nastopil čas komarja, nadloge, ki se iz leta v leto vrača. Pravzaprav nikamor ne odide, saj komarji nimajo težav z zimo. Odrasli sicer poginejo, a lahko jajčeca preživijo tudi temperature do minus 5 ali celo minus 10 stopinj Celzija. Nova pomladanska zalega krvosesov je tako zagotovljena. Pri nas težave povzroča predvsem tigrasti komar, ki je aktiven tudi podnevi. Kot nam je sicer razkril biolog in strokovnjak za nevretenčarje iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije Tomi Trilar, tigrastega komarja vsaj na območju ljubljanske kotline letos še niso zaznali, vsaj ne veliko, a se je že močno namnožil celinski poplavni komar Aedes vexans. Razmahnil se je predvsem zaradi zelo vlažne pomladi, na območju ljubljanskega barja pa že povzroča veliko težav, je še pojasnil Trilar, ki je dodal, da so te težave vseeno bolj nadležne narave, kot kar koli drugega.
Komarje »rešujejo« čebele
Ponekod po svetu, tudi pri južnih sosedih, jih sicer zatirajo z insekticidi, a je pri nas tovrstno zatiranje na prostem prepovedano. Kot so pojasnili pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), zgolj dejstvo, da so komarji prisotni, »ne opravičuje rabe biocidnih sredstev v zunanjem okolju z namenom, da se zmanjša njihovo število.« Ti insekticidi v naravi seveda vplivajo tudi na druge organizme, ki jih človek za razliko od komarjev mara. Ti se lahko tako za svoje življenje zahvalijo predvsem čebelam, ki uživajo status nepogrešljivih. Pri NIJZ so še pojasnili, da bi bila uporaba insekticidov v zunanjem okolju »strokovno smiselna oziroma upravičena pri pojavu izbruha nalezljive bolezni, ki jo prenašajo komarji.« To se pri nas še ni zgodilo, saj posamezni primeri okužbe z virusom Zahodnega Nila še ne pomenijo izbruha.
Tudi sicer pa insekticida za uporabo na prostem še nimamo uradno registriranega. V kolikor se bo to spremenilo, bo zatiranje komarjev ali njihovih ličink z njimi tudi dovoljeno, insekticidi pa bodo dostopni tudi na našem trgu. A, kot opozarjajo pri NIJZ, njihova uporaba, v kolikor gre zgolj za zatiranje nadloge, ne pa odziv na izbruh bolezni, strokovno še vedno ne bo upravičena.
Problematične lužice in stoječa voda
Sicer pa Trilar ob odsotnosti uničevanja z insekticidi kot najbolj učinkovito metodo zatiranja komarjev vidi v onemogočanju njihovega razmnoževanja, torej preventivi. Ljudje naj torej poskrbijo, da se okoli njihovih hiš in domov ne nahajajo manjše lužice, naj vestno čistijo žlebove in jih v primeru poškodb sanirajo. Komarka bo izkoristila vsako priložnost, da v stoječo vodo izleže jajčeca, za to pa so prikladni kakršni koli odvrženi predmeti, kot so denimo avtomobilske gume, kanglice, v katerih ljudje hranijo vodo za zalivanje rož, ter druge posode, rezervoarji ali odprte plastenke. Bistveno je torej, da je okoli hiše pospravljeno ter da se na in v predmetih ne nabira voda. Skrbeti je treba tudi za vodnjake in ribnike.
Najmanj 35 vrst komarjev
Kot so sicer na svojem spletišču pojasnili na Mestni občini Ljubljana, v Sloveniji trenutno poteka triletni projekt, namenjen uvedbi monitoringa prenašalcev vektorskih bolezni pri nas. Raziskovalcem je v prvem letu uspelo zaznati 35 vrst komarjev, vključno s tremi invazivnimi vrstami, ki izvirajo iz Azije. Gre za tigrastega, japonskega in korejskega komarja, ki so se k nam prikradli s pomočjo mednarodnega transporta. Med njimi je najbolj razširjen japonski komar, ki so ga na območju Ljubljane prvič odkrili pred štirimi leti. K nam je bržkone prispel prek Avstrije iz Nemčije. Tigrasti komar je na drugi strani pri nas prisoten že dlje časa, v Evropo, natančneje Albanijo, pa se je prvič pritihotapil z ladijskim transportom odpadnih avtomobilskih gum leta 1997. Raziskovalci so sicer prepričani, da 35 ni celotna bera in da bodo pri nas našli še več vrst komarjev.
»Nove« metode v boju proti smrtonosnim boleznim
Znanosti je sicer na področju preprečevanja širjenja nevarnih virusov, ki jih prenašajo komarji, v zadnjih letih uspel velik preboj. Na eni strani poskušajo z genskim inženiringom oziroma genskim spreminjanjem komarjev. Gre za vsaj nekoliko sporen način zatiranja komarjev, pri čemer so glede učinkovitosti te metode skeptični tudi posamezniki znotraj stroke. Projekt genskega spreminjanja, ki so ga sicer začeli že pred leti, je še vedno v poskusni fazi. V drugem, nič manj atraktivnem načinu, glavno vlogo igrajo bakterije, natančneje bakterije iz rodu Wolbachia, ki je tudi sicer množično prisotna v žuželkah. Zamisel je nekako takšna, da se s temi bakterijami okuži populacijo komarjev, ki prenašajo virus mrzlice denga. Ti komarji, ki zaradi bakterije postanejo proti virusu delno odporni, s tem pa se omeji tudi njegovo širjenje, bakterijo prenašajo iz roda v rod, tako je po določenem obdobju z njo okužena celotna populacija komarjev.
Rezultati zadnjega randomiziranega dvojno slepega kliničnega preizkusa, ki so ga v obdobju 27 mesecev izvajali v indonezijskem mestu Yogyakarta, so impresivni. Na območjih s populacijo komarjev, okuženih z bakterijo, je bil delež okužb z virusom denge kar za 77 odstotkov nižji od deleža v kontrolni skupini, torej na območju, na katerem bivajo komarji, ki niso okuženi z bakterijo. V avstralski zvezni državi Queensland so s to metodo mrzlico denga skoraj iztrebili. Strokovnjaki so sicer ugotovili tudi, da so lahko bakterije iz rodu Wolbachia učinkovite tudi v boju zoper rumeno mrzlico ter virusa zika in čikungunja.
Nevarne bolezni le iz tujine
V Sloveniji ti pogosto smrtonosni virusi še niso prisotni, a nevarnost, da se pojavijo, vedno obstaja. Ta je zaenkrat omejena na potnike, ki se okužijo v tujini in bolezen prinesejo v domovino. Zgoraj navedene viruse prenašata tako tigrasti kot japonski komar, medtem ko so po podatkih NIJZ naši »domači, navadni komarji« iz rodu Culex omejeni na virus Zahodnega Nila in japonski encefalitis.
Usoda je hotela, da se je pisec ravno v teh dneh v nočnih urah sprehajal po mehkih barjanskih tleh, ki niso del znanega slovenskega krajinskega parka. V popolni temi so mu nekoliko presenetljivo edino grozo predstavljali krvosesi, ki jih sicer ni videl, a jih je še kako občutil. Ni sicer vedel, katere vrste so. Zdaj sklepa, da je šlo za celinskega poplavnega komarja, a vprašanje niti ni tako bistveno, dokler predstavljajo le nadlogo, je Slovenija pred njimi varna.
