Vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil je formalno predsednik republike Borut Pahor. Si predstavljate, da bi bile strateške vojaške odločitve v rokah osebe, ki v predsedniški palači deluje bolj dvorni norček kot predsednik republike? Edino vojno, ki jo je Pahor sposoben izpeljati in morda celo dobiti, je »vojna« za všečke na družbenih omrežjih.
V pravi vojni pa bi obstajala velika nevarnost, da bi vrhovni poveljnik sovražniku z objavami fotografij na instagramu že vnaprej razkril taktiko. Preko twitterja bi verjetno moledoval nasprotnika, naj si vendarle premisli, saj je naslednji teden na sporedu maturantska četvorka, sam pa si mora nujno ogledati najnovejše miške.
Če bi Pahor v vojni igral lutko, tako kot jo zdaj v miru, bi poveljevanje v svoje roke vzel domnevno izkušen vojaški strateg, obramboslovec in premier Janez Janša. Tudi v tem primeru si ne bi mogli popolnoma oddahniti. Obstajala bi namreč nevarnost, da bi premier želel dokončati delo, ki so ga med drugo svetovno vojno poskusili opraviti Leon Rupnik in drugi domači izdajalci.
Na koncu bi se lahko zanesli le še na sposobnosti politologa in obrambnega ministra Mateja Tonina. Sam sem v primerjavi z ministrom v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja oblekel pravo vojaški uniformo. Redno zahajam v gore, lotim se tudi brezpotij, a sem prvič v življenju videl, da je nekdo za teren oblekel belo srajco.
Priznati moram, da so se mi v preteklosti nekatere piar akcije Nove Slovenije zdele izjemno domiselne, v primeru igračkanja Tonina s profesionalnimi vojaki pa je šlo za kiks brez primere, kar je bilo jasno tudi iz odziva javnosti na ministrovo akcijo.
Prvič v življenju sem videl nasmeh na obrazu nekoga, ki meče plastično igračko (šolsko ročno bombo) ali strelja z raketometom, pravim ali le vadbenim. No, morda drugič. Prvič sem videl nasmeh na ameriškem turistu v Kambodži leta 2006, ko je na strelišču v glavnem mestu plačal 300 dolarjev, da je lahko z raketometom »napadel« nič krivo kravo, ki se je pasla na ograjenem pašniku.
V realnosti je zgodba malce drugačna. Sam se spomnim, pa je bilo to v miru, ko sem na poligonu Poček v roke dobil 16-kilogramsko mino in jo vstavil v 120-milimetrski minomet. Zagotavljam vam, da se pri tem nisem niti za trenutek nasmehnil. Kakšna je moč omenjene mine? V primeru čistega terena, torej brez ovir, so možnosti preživetja v radiju 80 metrov minimalne.
Za zaključek se dotaknimo vojske ter morda že rahlo zastarelega razlikovanja na modre in bele ovratnike. Vojaki zagotovo predstavljajo modre ovratnike, saj je fizična izurjenost temelj njihovega dela, medtem ko gre pri funkciji obrambnega ministra za beli ovratnik, za katerega so značilna vodstvena dela, ki temeljijo na umskih sposobnostih. Minister Tonin je s svojim nastopom združil oboje in izumil beloovratniškega komandosa.
