Tole sta pravzaprav dve prepleteni zgodbi. Ena pripoveduje o tem, zakaj so reševalci na motorjih, ki lovijo minute, sekunde, ki odločajo o življenju ali smrti, tako dragoceni. Druga je pripoved o enem od njih, ki je privilegij, da je motorist reševalec, zaradi spleta nesrečnih okoliščin začasno izgubil. A se bori, da bi ga dobil nazaj.
In upa.
Življenje je adrenalin
»Živel sem za to, da postanem reševalec in motorist,« pripoveduje Domen. »To je bilo moje osnovno vodilo. Reševalna služba, reševalec motorist.« In zakaj motor? »Sem adrenalinski tip človeka. Brez kruha zdržim dva dni, brez adrenalina pa niti deset minut. Življenje je adrenalin. To je hrana, ki jo dobim z vožnjo motorja, potem je pa še reševanje, ki je tudi adrenalin. Če ga je preveč, te odnese. Če ga je premalo, pa tudi ni dobro. Biti reševalec in motorist je čast. To opravljam z velikim zadovoljstvom. Mislim, da sem se z adrenalinom že rodil in z adrenalinom bom umrl.«
Zdravstvenik in motor sta se srečno združila leta 2012, ko je postal reševalec na motorju, prej in potem pa je tudi tekmoval v motokrosu. Kar mu je, kot pravi, rešilo življenje štiri leta pozneje, ko se je leta 2016 njegovo življenje postavilo na glavo. »Posebne šole za motorista reševalca ni. Imaš tečaj varne vožnje na Vranskem, zelo dobra zadeva. Sicer pa moraš biti kar sam aktiven. Jaz pravim, da mi je motokros rešil življenje. Ker sem bil fizično močan in znal sem pasti. Kajti na motokrosu so padci vsakodnevni. Pravimo, da če ne padeš, nisi motokrosist. In zato vsem govorim, če imate doma motor, ga čim bolj izkoristite, čim več se vozite. Menim, da bi morali motoristi reševalci v službi imeti akrobatiko in aerobiko. Zato, da se zavedaš svojega telesa, se znaš uloviti, amortizirati padec. Kot motokrosist sem veliko hodil na akrobatiko. Ko padeš, moraš vedeti, kaj je treba narediti. Poškodbe so del našega športa. Moja mama se je nehala sekirati. Saj to ni bilo vsakodnevno, ampak zaradi zlomljene roke ali kakšne ključnice se sploh nismo sekirali. Najbolj te skrbi za glavo in hrbtenjačo, vse drugo bodo pa že nekako pošraufali.«
Ni vsak, ki vozi motor, za motorista reševalca, pravi. In mi pojasni razliko med »voziti« in »peljati«, ki je Ljubljančani ne zaznavamo, Mariborčani jo pa: »Vozijo se lahko vsi, peljati se moraš pa znati.«
On se je vedno peljal.
S tem moraš živeti
Konec oktobra 2016, le nekaj dni pred koncem sezone – za reševalce na motorjih traja od 1. maja do 1. novembra, izven sezone delajo v reševalnih vozilih – je Domen z motorjem drvel na pomoč mladi ženski, ki je nehala dihati. Malo megleno je bilo, se spominja. »Spominjam se cele nesreče, vsega se spominjam.« Voznica, ki očitno ni slišala sirene in ni opazila njegovih modrih luči, mu je zaprla pot. »Vedel sem, da se ne bo dobro končalo. Ali se zaletim vanjo ali pa jo poskušam obvoziti, ker je bila vmes luknja, a sem se bal, da če se pri tem zaletim v avto, me bo odbilo v drevo, in to ne bo dobro, ker drevesa ne moreš premakniti. Pri avtu še nekako gre, pločevina se zvije ... In mislim, da sem se na podlagi tega potem odločil, O. K., grem v avto. Vedno pa sem imel v glavi, da se nikoli ne smeš zaleteti v traktor ali kamion. Ali pa v stavbo.«
Ja, pravi, seveda se je vedno zavedal, da opravlja nevarno službo, da je pri reševalcih na motorju veliko poškodb, ampak »ko razmišljaš o tem, je najslabše, takrat se ti bo gotovo kaj zgodilo. To moraš poriniti v podzavest in ne razmišljati o tem. Moraš pa biti previden. Hiter si, ljudje te ne opazijo, sploh zdaj, v teh časih, je še težje, ker vsak nekaj razmišlja in nič ne vidi, ne sliši ... To je zelo nevarno. Biti moraš pripravljen na vse.«
In potem se je vendarle zgodilo. »Imel sem srečo, ko sem se zaletel, da sem imel tako fizično moč in sem znal pasti. Najprej sem mislil, da mi je nogo odtrgalo. Odpel sem si hlače in začel iskati, kje krvavim. Ko sem videl, da nikjer, sem si rekel, to pa ne bo v redu. Noge nisem čutil. Verjetno se nekaj dogaja nekje više. Potem so prišli moji kolegi in me odpeljali v bolnišnico. Rekel sem, da grem domov, saj je z mano vse v redu, pa je zdravnik rekel, še malo počakajmo, da vidimo, kaj bo. Potem so se pa začeli krči od popka navzdol. Mislil sem, da me bo pretrgalo. Ugotovili so, da je bil pretres hrbtenjače tako močan, da je prišlo do poškodb.« Varnostne blazine, ki jih zdaj uporabljajo motoristi reševalci, so prišle na tržišče dva meseca po njegovi nesreči.
Na bolniški je bil štiri leta.
Zakaj ravno jaz?
»Ko sem prišel v Sočo na rehabilitacijo, so rekli, da bom hodil, ampak verjetno s težavo. Toda jaz sem športnik že od rojstva in bom to vedno ostal. Borben sem. Moj cilj je bil, da se do prvega maja vrnem v službo. Ampak marca, aprila sem videl, da ne bo šlo. Psiha je bila najtežji del. Ko prideš do neke točke in vidiš, zdaj se pa mogoče res ne bom mogel vrniti, si moraš to nekako urediti v glavi, moraš si poiskati drug način življenja. Bil sem reševalec motorist, to je bil zame smisel življenja.
Marsikdo bi v Soči obupal. Tudi jaz sem bil že na tem. A imam partnerko in otroka, ki sta mi stala ob strani. In to je največ. Tudi v službi so mi ogromno pomagali.« Psihološka pomoč, ki so mu jo ponudili v Soči, mu ni ustrezala, kajti »jaz sem tip človeka, ki zase sam naredi tisto, kar se mu zdi najbolje. Sam sebe moraš znati psihično pripraviti in voditi, potrebuješ le pomoč, podporo, da te spravijo na pravo pot. Še vedno ostaja tisti 'zakaj se je moralo meni to zgoditi', ampak to sem sprejel, meni se je to zgodilo zato, ker jaz to zmorem. Tako kot izpeljem druge stvari, bom tudi to. In sem si rekel, prav, tudi to bom sprejel, da se moram zdaj boriti, da me sprejmejo nazaj na delovno mesto. Hočem nazaj na motor, hočem biti reševalec, hočem biti polnovreden član ekipe.«
Tista štiri leta so se vlekla, priznava. Težko je bilo. »Dolga je, sploh za nekoga takega, kot sem jaz, hiperaktivnega, potem si pa prikovan ... Saj se je dogajalo, pri rehabilitaciji vsak dan narediš korak naprej. Potem prideš domov – kaj pa zdaj? Počasi bi moral že v službo ... Takrat začne delovati psiha. Saj so kolegi in kave, pridejo pote, ko še ne moreš voziti, pa doma je treba kaj narediti. Kar lahko narediš, narediš. A veš, da v garaži stoji motor, vreme je lepo ... To moraš skompenzirati. S tekom, triatlonom, plavanjem, pohodništvom. Zasebno še vedno sedem na motor in se odpeljem. Motor za motokros bo vedno ostal pri hiši.«
Zdaj je spet v službi, vendar ne sme biti to, kar je najraje, reševalec na motorju. »Omejen sem pri dvigovanju. Vendar glede na zadnje izvide iz Soče kaže, da bi se lahko odvilo v moj prid, ker ni prišlo do poslabšanja stanja. Okvara pri meni stagnira.« O njegovi prošnji, da bi ga prekategorizirali in mu spet dovolili reševati na motorju, bo odločala komisija.
Hvala bogu, tu sem
Voznici, ki mu je zaprla pot, ničesar ne zameri. »Nikoli in nikdar je nisem krivil. To se lahko zgodi vsakemu. To je lahko moja mama, moja sestra, moj ata ... Kaj če bi bil jaz na njenem mestu? Ko so me klicali na sodišče, sem rekel, da si niti slučajno ne želim, da jo preganjajo. V bolnišnico se mi je prišla opravičit. Že tako je doživela travmo. Nisem zasledoval, kako je potem odločilo sodišče, bolj sem se obremenjeval s tem, da sem šel reševat gospodično, ki je potem umrla. Da nisem prišel do dvaindvajsetletnice, ki je zares potrebovala pomoč. O tem sem v Soči ves čas razmišljal, iskal odgovore.«
Vas je nesreča kaj spremenila, ga vprašam čisto na koncu. »Na življenje sem vedno gledal z neko očaranostjo. Mislim, da me nesreča ni spremenila. Hvala bogu, tu sem, verjetno bom še nekaj časa ostal, in to je to. Da bi rekel, da sem zaradi tega postal drug človek ... Nisem. Življenje sem cenil že prej in ga še vedno cenim. Je pa morda nekje v podzavesti zavedanje, da sreča ni neomejena, zato vseeno malo paziš. Z leti se morda tudi malo umiriš. Vseeno pa adrenalin ostaja.«
---
Zgodbe, ki ostajajo z njim
»Zgodb je polno. To so zgodbe, ki bodo vedno ostale. Zato, ker so to situacije, ki ti zaznamujejo življenje in te izoblikujejo. Na primer smrt otroka, to je najhujša stvar, ki ti ostane. Potem imaš drug pogled na svojega otroka. Ena od stvari, ki jih ne bom nikoli pozabil, je smrt otroka, ki je bil toliko star kot moja hčerka, tri leta je imela takrat. To je situacija, ki je ne moreš pozabiti. Tudi samomori ostanejo. Ko se nekdo vrže pod vlak. Prideš na kraj dogodka in ne veš, ali je moški ali ženska ... Tisti, ki kličejo, ne vedo, ali je živ ali mrtev. Ker si ne upajo pogledati ali pa so v takem šoku, da ne vedo. Ti pa moraš pogledati, ali je človek vendarle preživel, saj si dobil le podatek, da se je nekdo vrgel pod vlak. Ponavadi kliče strojevodja, da mu je nekdo skočil pod vlak. Včasih niti ne vedo, ali je bila žival ali človek. Se je zgodilo, da sem prišel, ko so poklicali, in je bila na progi srna.«
Rešilec ali motorist reševalec?
»Odvisno, kaj je z osebo, h kateri si napoten, in kje je. Če je bilo to v centru mesta, sem z motorjem pridobil tri minute. Ogromno za nekoga, ki je v nezavesti. Če je bilo to v oddaljenem Lovrencu na Pohorju, je bilo pa lahko tudi petnajst minut. Dispečer se torej odloči glede na kraj in anamnezo tistega, ki je klical. Če ta pravi, da ima oseba bolečine v prsnem košu, ki so neodvisne od gibanja, da je bleda in potna, je treba poskrbeti, da bo čim prej tam nekdo, ki bo lahko nudil prvo pomoč. Motorist je idealen za to. Če gre za nesrečo z več poškodovanci, motorista lahko uporabiš za pregled, koliko poškodovanih je, ker ponavadi od očividcev ali udeležencev ne dobiš podatkov, ki jih dispečer potrebuje za aktiviranje gasilcev, dodatnih reševalnih ekip, pa okoliških reševalnih služb, kajti če je v prometni nesreči poškodovanih štiri, pet ljudi, od katerih vsak potrebuje svojo obravnavo, imamo v Mariboru premalo avtov in je treba rešilce potegniti še od drugod. Motorist pa s hladno glavo odloča in razporeja ... To je en primer, zakaj so motoristi zelo pomembni. So dodana vrednost.
Iz Maribora pokrivamo ozemlje v krogu dvajset minut vožnje, kar je veliko. Za nekoga, ki potrebuje pomoč, je to veliko. Z motorjem ta čas skrajšaš. Na primer, do Lovrenca na Pohorju je z avtomobilom pod nujno 16, 17 minut, jaz sem pa uspel priti tudi v devetih minutah.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
