In smo se šli k mag. Miranu Križančiču, dr. med., specialistu plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, sicer načelno pogovarjat o operacijah prsi, ampak potem naju je odneslo vse tja do odvečne kože in štrlečih ušes, pa še dlje, in je nazadnje nastal nekakšen »vse, kar ste že od nekdaj želeli vprašati lepotnega kirurga, pa niste nobenega poznali«. Mi je bilo strašno žal, ko je zmanjkalo časa in prostora za več.
Prsni vsadki so precej težke stvari, ste vedeli? Nositi dva taka vedno s seboj, je kar solidna obtežitev. Sem potežkala enega takega za precej veliko košarico in vem. Dr. Križančič, ki je bil več kot desetletje zaposlen na Oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo UKC Maribor, zdaj pa je zasebnik in ima svojo kliniko Revive, se seveda ne ukvarja samo s povečevanjem in zmanjševanjem prsi, te operacije so med njegovimi manjšimi posegi, pravi.
Našla sem citat nekega vašega kolega, ki pravi: »Povečanje prsi je eden izmed najbolj čustvenih estetskih posegov.« Se strinjate s tem?
Kar se mene tiče, je pravzaprav vsak estetski poseg čustven. Ali je povečanje prsi bolj čustveno od drugih, je verjetno stvar debate. Načeloma so prsi estetski element ženskega telesa. V današnjem svetu je precejšen poudarek na estetiki, simetriji in skladnosti telesa. Če so prsi premajhne, to odstopa od siceršnje primerne podobe in je pomanjkljivost, ki se je ljudje vedno bolj zavedajo in si jo želijo popraviti. V zadnjih desetletjih je napredek medicine pri povečavi oziroma korekciji prsi tak, da so te operacije postale sprejemljive in zelo pogoste. Medtem ko je bil to še pred desetimi, petnajstimi leti nekakšen tabu, v smislu, »bi si jih povečala, samo da nihče ne opazi, to bo le zame in partnerja« – danes ni več tako. Danes pride ženska na operacijo prsi, pokaže rezultat prijateljicam, ki pogledajo, potipajo in nato pridejo tudi one.
Ali bo na tem področju še kakšen napredek, se bo dalo narediti še kaj, česar se zdaj ne da, ali smo pri operaciji prsi že prišli tako daleč, kot se je dalo?
Tako kot je na splošno v znanosti, je tudi v medicini – napredek je vsako leto. Tudi generacije vsadkov se izboljšujejo. Na tržišču so že kakšnih petdeset let in prvi vsadki so bili precej drugačni kot današnji. Imeli so tanko ovojnico, v njej pa tekoč silikon, tudi s fiziološko raztopino so jih polnili, torej z vodo ... Ti materiali se seveda niso obnašali tako naravno kot sodobni vsadki – če so ti pokriti z dovolj tkiva, se jih praktično ne vidi in ne otipa, samo podoba telesa je izboljšana. Sedanje generacije vsadkov, peta, šesta generacija, so tehnološko bistveno naprednejše, izboljšave pa se tu ne končajo. Ne dvomim, da bodo naslednje generacije še bolj podobne naravnemu tkivu in zato še toliko manj izstopajoče.
Kaj pa operacija?
Tudi tehnika pri operaciji se je precej spremenila v vseh teh letih, od rezov, ki so nekoč bili večji, brazgotine pa očitnejše, do minimalnih rezov danes – dva, tri, štiri centimetre, skozi katere lahko vstavimo vsadek. Vsadke se da teoretično vstaviti z rezom pod prsmi, pri kolobarju, v pazduhi, celo v popku. A praksa je pokazala, da nekoliko bolj skrito vstopno mesto ne zagotavlja nujno tudi boljše končne pozicije vsadkov in s tem dolgoročno boljšega rezultata.
Na podlagi česa se odločate, kje boste rezali?
Kirurgi so vedno iskali način, kako bi bila brazgotina po rezu manj vidna. Osnovni problem kirurgije je, da vsak rez pušča brazgotino. Sveti gral kirurgije je, da bi lahko operirali, ne da bi ostale brazgotine. So pa področja, kjer so brazgotine bolj izražene, na drugih pa ob enaki kirurški tehniki manj – na vekah, na primer, se po nekaj mesecih brazgotine praktično ne vidi, na hrbtu, kjer je koža debela, ima veliko elastičnih vlaken in se razteguje, pa so večje in se bolj raztegnejo.
Pri prsnih vsadkih najpogosteje naredimo rez v gubi pod prsmi, kjer je dobro skrit. Praktično vsake kopalke ali modrček brazgotino pokrijejo, tudi pri pogledu od zgoraj se ne vidi – a brazgotina je tam. In ostane. Podobno je z rezom v pazduhi, nekaj časa zelo popularno metodo, potem so pa ugotovili, da sicer spredaj na prsnem košu res ni brazgotine, pri dvigu roke je pa vseeno opazna. Tehnično je večji problem kot brazgotina to, da je tako slabši pregled nad žepkom, ki ga mora kirurg narediti. Vstavitev namreč poteka tako, da se kožo na vstopnem mesu prereže, pridvigne in sprosti tkivo, naredi primerno velik žepek, v katerega se nato vstavi vsadek, nato pa zašije plasti tkiva na vstopnem mestu.
Kirurgi so razmišljali, kako bi čim bolj skrili oziroma zmanjšali brazgotino, in so rekli, aha, pri popku! Tam že tako režejo, na primer, zaradi kile, brazgotine pa so dobro skrite. Je pa nato pot do žepka v prsih zelo dolga, nepregledna, treba je uporabiti posebno orodje, endoskop, primerna pa je praktično zgolj za vsadke, polnjene s tekočino in ne silikonom. Ta metoda je sicer imela svoje svetle trenutke, potem pa je izgubila mesto v sodobni kirurgiji prsi.
Dandanes se pri nas izključno uporablja klasični metodi z rezom v gubi pod dojkama, občasno pa tudi z rezom na spodnjem robu prsnega kolobarja. V slednjem primeru je brazgotina na meji med kožo in kolobarjem, lahko pa je ta pristop nekoliko bolj problematičen, saj je treba vstopati skozi žleze, v katerih so lahko prisotne tudi bakterije in s tem večja nevarnost vnetja, dostop je vertikalen, teže je narediti žepek.
Dojke so del telesa, ki ga je najlaže »fejkati« – podložen modrček, pa nihče ne ve, ali so naravne ali ne.
Ampak pride trenutek, ko ga mora sneti.
To je sicer res, a povešenih obrvi, prevelikega nosa ali viseče odvečne kože ni mogoče tako preprosto skriti. Imel sem pacientko, ki je rekla, že dve zvezi sta mi propadli, ker imam premajhne prsi. Nisem čisto prepričan, kajti če je pri partnerju to odločilno, ali bo z nekom ali ne ... Po mojem raje zamenjaj partnerja, ne prsi.
Ali obstaja »sezona«, čas v letu, ko je operacij prsi več, ker si ženske rečejo, joj, kopalke bo treba obleči?
So zaznavna sezonska nihanja, čeprav je zadnja leta frekvenca precej velika vse leto. Želja, da bo do poletja vse na svojem mestu, je pa gotovo prisotna. In vsadki so na svojem mestu relativno hitro, a celjenje zahteva svoj čas. Da je rana zaceljena, traja kaka dva tedna, do polne fizične aktivnosti pa še nekoliko dlje. A nekatere ženske po takem posegu že v dnevu ali dveh normalno kuhajo kosilo, druge pa imajo zmerne bolečine tudi kak teden.
Torej je za operacijo pred poletjem še čas.
Seveda. Odvisno, kdaj načrtujejo dopust. Če gredo avgusta, je tudi junij še čisto primeren mesec. V poletnih mesecih se sicer skušam izogibati večjim operacijam, saj je večja nevarnost vnetij, marsikdo pa si jih raje privošči med dopustom, saj ne želijo izostati iz službe.
Povečanje prsi je med mojimi manjšimi posegi. To je poseg, ki traja običajno od 45 minut do ene ure. Opravi se predoperativni pregled in naredi operativni plan, sledi operacija, po kateri ostane pacientka še nekaj ur v bolnišnici, nato pa gre praviloma še isti dan domov. Rehabilitacija ni dolga, kakšen teden so prisotne zmerne bolečine, ki se jih da učinkovito blažiti s protibolečinskimi tabletami. Vsak poseg zahteva ustrezno okrevanje in pri tem ni bližnjic. Celjenje ima svoje zakonitosti. Položaj vsadka je na začetku malenkost višji, sčasoma pa se spusti na svoje mesto – to moramo upoštevati. Če bi vsadke že takoj postavili na mesto, ki bi bilo sicer tisti dan idealno, bi bil vsadek čez pol leta, leto prenizko.
Imajo ženske, ki prihajajo k vam, realistična pričakovanja?
Večina pacientk in pacientov je v svojih pričakovanjih realna in si želijo le skladnega, lepega videza. V zadnjem času pa se zaradi vpliva družbenih omrežij, ki mnogokrat izpostavljajo ideale, ki niso del naše rase, pojavljajo tudi drugačne želje. Velike zadnjice ali videz poševnih, mačjih oči, na primer. Zame so taki posegi na meji etične sprejemljivosti.
Ali kdaj zavrnete poseg?
Ja, vsekakor. V prvi vrsti sem zdravnik, ki želi dobro človeku, ki pride s svojo težavo ali željo k meni. Ni hodeča denarnica, tudi če je za nekatere posege pripravljen plačati, kolikor je treba. A nekateri posegi so v nasprotju z mojim načelom pomagati človeku. Zakaj pa so potemtakem estetske operacije s stališča zdravnika sploh sprejemljive? Kaj pa sploh je kakovost življenja – mar ne tudi to, da se v svojem telesu dobro počutiš? In če so stvari res objektivno problematične, izstopajoče, moteče in če imamo možnost to popraviti – zakaj pa ne? Tu je meja med posegi, ki so sicer označeni kot estetski – a kar se mene tiče, so dopustni in za dobrobit tistega, ki pride po pomoč – in posegi, ki so kaprica, modna muha, česar se pacient v tistem trenutku ne zaveda, se bo pa zavedel čez nekaj let, ko bo imel zaradi tega težave.
V današnji družbi je zaradi vpliva spletnih medijev in družbenih omrežij ideal mladosti in lepote zelo potenciran. Sami mladi, lepi, popolni, srečni. Saj se mora človek kar slabo počutiti, če je malo starejši. Smrt smo izrinili iz našega bivanja, a smrt je najnaravnejši del življenja, vsi smo na poti k istemu cilju.
Kadar me pacienti vprašajo, ali se bom res potrudil, jim povem, da se vedno trudim tako, kot bi želel, da se drugi potrudijo zame, če bi imel enako težavo. Vedno se pa na žalost ne da doseči optimalnega rezultata. Koža je prožna le toliko, kot je, prsi so bolj ali manj povešene, prsni koš ni vedno popolnoma simetričen in prsne mišice so bolj ali manj razvite.
K lepotnim kirurgom hodijo čedalje mlajša dekleta. Ali tudi vi to opažate? Kaj poveste takim dekletom?
Seveda, mnogokrat pridejo dekleta, pa tudi fantje, v spremstvu staršev. Ne glede na starost imajo realne težave, na primer štrleča ušesa. Zdravstvena zavarovalnica je že pred leti izdala odlok, da korekcija štrlečih ušes ni krita z zdravstvenim zavarovanjem. Pri nobeni starosti. Sprašujem tiste, ki te zadeve pišejo, ali ni bolje dati nekaj sto evrov za tisti poseg, da se ga otroku pri petih, šestih letih naredi v javni ustanovi. In je potem to to, ni jim treba vse življenje jemati antidepresivov, ker so jih v osnovni šoli in še pozneje zafrkavali, da so slonček Dumbo. To je zdrava logika. Poseg ni posebej problematičen, ni posebej dolg, ni nobena obremenitev za telo.
Pridejo pa seveda tudi starši z otroki zaradi drugih prirojenih ali razvojnih nepravilnosti. Pri dojkah, na primer, je precej pogosta asimetrija, in če je ena dojka bistveno manjša od druge, je to velik problem. Ne prodajajo modrcev, ki bi imeli eno košarico C, drugo pa A. Asimetrijo je zato zelo smiselno korigirati že pred osemnajstim letom, da ne postane to psihična obremenitev. Estetski posegi bi morali že v osnovi imeti filozofijo ugodnega vpliva na psihološko stanje. Nobeni ekscesi ne bodo privedli do tega, da se bo nekdo dolgoročno dobro počutil, ne zelo izstopajoče prsi, ne zelo izstopajoče ustnice, ne izstopajoče poševne oči. So pa stvari, ki so moteče in obremenjujoče, in zakaj jih ne bi popravili? Imamo možnost, znanje, pa tudi dostopnost je vedno večja.
Med pripravo na pogovor sem našla tudi kupon – 384 evrov za operacijo prsi (ne iščite ga, ponudba je potekla) v Zagrebu. Verjetno ni najpametneje iti s kuponom za popust nekam v neznano na operacijo?
Ta primer odpira precej široko temo: operacije v tujini. Kjer so sicer prav tako odlični kirurgi, delajo strokovno, korektno, imajo preverjen material, tak, kot ga uporabljamo pri nas. A če seštejete vse stroške za potovanje, vse potrebne preglede pred operacijo, morebitno bivanje v hotelu, stroške poti na kontrolne preglede in vse drugo, pod črto prav gotovo ne pride bistveno ceneje, če sploh kaj. Take marketinške zvijače z operacijami za nekaj sto evrov, katerih cena po tehtnem premisleku in prebiranju drobnega tiska naraste na nekaj tisoč evrov, po mojem mnenju niso vredne zdravnika.
Marketing oziroma obveščanje ljudi je nujno, saj je treba predstaviti dejavnost, rezultate, kaj lahko ponudiš – to že, kajti lahko si najboljši, lahko imaš najboljšo opremo in prostore, a če za to nihče ne ve, nima od tega nihče nič. Ampak ne z zavajanjem ljudi. To je po mojem etično-moralno popolnoma nesprejemljivo za nekoga, ki se imenuje zdravnik in bi moral biti do ljudi, ki mu zaupajo svoje zdravje, iskren in jim že po definiciji želeti dobro.
Kako realistično je 384 evrov za operacijo prsi?
Verjetno niste prebrali drobnega tiska. Tudi jaz ne poznam te ponudbe, a po mojem se niti ni smiselno spuščati na to raven. To verjetno zajema le en del vsega stroška. Že samo vsadki stanejo vsaj od dva- do trikrat več. Pa cena prostorov, potrebnega materiala, anestezista, medicinskega tehnika, inštrumentarja, kirurga. Kako lahko torej nekdo za 300, 400 evrov poveča prsi? Ne more.
Se mi zdi pomembno vprašati, ker menim, da veliko ljudi temu naseda.
Verjamem, da marsikdo temu nasede, a na srečo so dostopne informacije le en klik stran. Dobro je, da se ljudje informirajo. Pri posegih v tujini ne gre za to, da kolegi v tujini ne bi bili dobri, in večinoma imajo tudi vse ustrezne pogoje. Velik problem pa nastane, če pride do komplikacij. Vsaka operacija je do neke mere rizična in vsak pacient, ki pristane nanjo, se mora tega zavedati. Informacije o tem so splošno dostopne. Nekatere komplikacije so sicer izredno redke, ampak za tistega, ki se mu zgodijo, so stoodstotne. In če zaupaš operacijo kirurgu doma, a se na žalost pojavijo zapleti, imaš na dosegu roke kirurga, ki ga lahko kadarkoli pokličeš po telefonu in je lahko ob tebi praktično v uri ali dveh. Sam dam vsem pacientom številko svojega osebnega telefona in jim tudi povem, da lahko pokličejo kadarkoli, tudi opolnoči, če so v skrbeh glede pooperativnega poteka. Če sem ravno pri operaciji in se ne morem oglasiti, pokličem nazaj takoj, ko vidim sporočilo ali klic. Menim, da je taka skrb za pacienta nujna in potrebna. Če pride do zapletov, si jih vsi želimo rešiti hitro, na najboljši možni način. Prvi, ki si ne želi zapletov, je pacient, takoj za njim pa kirurg. Vsi si želimo optimalnega okrevanja in optimalnega rezultata. A življenje ni premica in kljub željam in najboljšim namenom včasih ubere svoje poti. In ja, do zapletov pride in vsak, ki dela, se prej ali slej sreča z njimi. Kirurg, ki pravi, da nima zapletov, ali nič ne dela ali pa laže. Sami perfektni rezultati ne obstajajo.
Popravljate tudi napake za drugimi kirurgi?
Težko bi rekel, da popravljam napake, včasih mogoče neoptimalne rezultate. Prepričan sem tudi, da gre tudi kakšen od mojih pacientov zaradi rezultata, ki se mu ne zdi optimalen, h komu drugemu. A rezultat je odvisen od izhodiščnega stanja, za katero pa seveda pri popravljanju ne veš, kakšno je bilo. In v bistvu je lahko rezultat, s katerim pacient sicer ni zadovoljen in zaradi katerega pride k tebi, najboljši možen glede na izhodiščno stanje. V Sloveniji smo vsi kirurgi, ki se s tovrstnimi posegi ukvarjamo, šli skozi enako izobraževanje in je kakovost na zelo visoki ravni.
Poznate ameriško serijo Botched (v kateri dva losangeleška kirurga popravljata rezultate povsem zavoženih lepotnih operacij)? Če jo gledaš, te čisto mine, da bi šel k lepotnemu kirurgu.
Moramo vedeti, da je tisto šov. Najbolj izstopajoči primeri so posebej izbrani, dramatizirani, rešitelji pa predstavljeni kot vsemogočni. V Sloveniji točno veš, kaj kdo dela, kako dela, veš, da neki rezultat ni posledica neskrbnosti ali neznanja, temveč bi bil zelo verjetno enak tudi, če bi operiral kdo drug, čeprav seveda tega ne moremo vedeti zagotovo. Vedno je možno, da bo po posegu treba narediti tudi kakšno dodatno korekcijo. Tole je moje sporočilo pacientom: če ste nezadovoljni, pojdite najprej nazaj k svojemu kirurgu. Iskreno se pogovorita, povejte, s čim ste nezadovoljni, kako si predstavljate, da se zadeve uredijo, on pa naj vam pove, kako si sam predstavlja rešitev. Prepričan sem, da se z razumnim pogovorom da vedno doseči rešitev, ki je najboljša.
---
Najzadovoljnejše stranke
»Te, ki imajo (pre)majhne dojke, se pravzaprav niti ne zavedajo, kako nesrečne so tiste, ki imajo (pre)velike. Prevelike dojke pomenijo vnetja pod njimi, bolečine v hrbtenici, težko je dobiti modrček ... Ženske, ki jim prevelike dojke kirurško zmanjšamo, so kljub temu, da so njihove brazgotine bistveno bolj vidne kot pri tistih, ki jim dojke povečamo, v povprečju srečnejše, saj ne nosijo več s seboj odvečne teže. Brazgotine po zmanjšanju so običajno pod dojkama in okrog kolobarjev, ki ju je treba prestaviti na višjo, lepšo pozicijo, odstraniti pa moramo tudi tkivo dojk in kožo na spodnjih polih. A so pacientke kljub temu zelo zadovoljne, ker je njihovo življenje veliko lažje, športne aktivnosti so končno izvedljive, socialni stiki bolj sproščeni ...«
---
Predvsem pa debela koža na južnih predelih
»Ampak seveda nismo vsi zdravniki enaki. Na medicinski fakulteti vidiš, da bi bilo za nekatere bolje, da bi šli počet kaj drugega. Tako v človeškem kot tudi v strokovnem pogledu. S tem, ko je nekdo naredil medicinsko fakulteto – ali katerokoli drugo fakulteto – je samo zadostil formalnim pogojem za tisti papir na koncu. Da bo zaradi tega dober zdravnik, dober kirurg, dober pravnik ali dober ekonomist, ni nobene garancije. Ali so v sistem vgrajene varovalke, ki bi to preprečile? V sistem ni vgrajeno nič razen tega, da moraš imeti dovolj debelo kožo na delu telesa, ki se dotika stola, da si se sposoben dovolj dolgo učiti, da narediš izpite. Le to je vgrajeno. So primeri, ko imajo popolnoma neustrezne osebe možnost spreminjati življenja drugih. Pa ni nujno, da govorimo zgolj o zdravnikih. Saj so v medijih že bili taki primeri.«
---
Totalni remont na obroke
»Večji posegi obsegajo na primer odstranjevanje kože, predvsem po hujšanju. Če nekdo izgubi 50 ali 60 kilogramov – tudi pri nas imamo primere, ko so ljudje shujšali po sto kilogramov ali več, ima kožo do kolen. Za normalno življenje moramo to kožo kirurško odstraniti. To so dolge operacije, ker so rezi zelo dolgi, operacije trajajo po tri ure, če je pa treba odstraniti še kožo na hrbtu, je to mimogrede pet ali šest ur. Tisti, ki je shujšal sto kilogramov, ima odvečno kožo na rokah, nogah, trebuhu, prsi so povešene, zadnjica je povešena, prav tako koža na stegnih. To je nato res totalen remont. Roke – dvourni poseg, noge – dvourni poseg, trebuh – dvourni poseg, dvig nad zadnjico – spet približno dvourni poseg. Če bi vse to delali naenkrat, bi bilo to osem, deset ur operiranja, kar ni dobro za pacienta, zato to razdelimo na dve, tri seanse in naredimo po delih.«
