Surovine in polizdelki se dražijo. Kmalu bomo to občutili tudi potrošniki

Marina Lindič je predsednica Združenja nabavnikov Slovenije, jeseni pa je bila soglasno izvoljena tudi za predsednico Mednarodne federacije nabavnih združenj, v kateri se povezuje več kot 250 tisoč nabavnih strokovnjakov. Pri napovedih je previdna, a že zdaj zaznava, da se surovine in polizdelki dražijo. Kmalu bomo to občutili tudi potrošniki.

STA

Marina Lindič je predsednica Združenja nabavnikov Slovenije, jeseni pa je bila soglasno izvoljena tudi za predsednico Mednarodne federacije nabavnih združenj.

Zakaj prihaja do prekinitev v oskrbni verigi?

Težave v oskrbnih verigah so se začele v aprilu zaradi pandemije covida-19. Najprej so se pojavile motnje v oskrbah iz Azije, tam se je covid začel. Glede na to, da je veliko podjetij zaradi karanten zaprlo vrata, so se pojavile težave s preskrbo veliko materialov. Predvsem podjetja, ki so imela strategijo nabav samo v nizkocenovnih državah, so imela resne težave s pomanjkanjem surovin ali sestavnih komponent.

Azija se je zelo hitro pobrala, saj so hitro obvladali covid. Proizvodnjo so vrnili na raven iz predkoronskega časa in jo še povečali. Takrat se je zgodil drugi moment; skladiščne zmogljivosti se namreč niso povečale skladno s povečanjem proizvodnje. Podjetja so zato ladijske zabojnike uporabila kot obliko skladiščenja. V tretjem kvartalu lanskega leta se je pojavilo pomanjkanje ladijskih kontejnerjev, kar je drastično dvignilo ceno ladijskih prevozov. Cene so šle gor tri- do petkrat.

Nato se je zgodil še potres na Japonskem in pred nekaj tedni nesreča v Sueškem prekopu, ki so še dodatno podaljšali roke dobav in povzročili nove motnje v oskrbnih verigah.

Glavni pritiski so se pojavili letos. Proti koncu prvega kvartala pa so eskalirale strukturne spremembe. Če je bil v predkoronskem obdobju največji potrošnik na primer elektronike avtomobilska industrija, se je med šolanji in delom od doma povečalo povpraševanje po računalnikih in zabavni elektroniki. Na enkrat je bilo v družini treba imeti več računalnikov. Povečalo se je tudi povpraševanje po zahtevnejših oziroma drugačnih tipih komponent. Proti koncu lanskega leta se je najprej normaliziralo in nato povečalo povpraševanje po avtomobilih, nenadoma smo imeli povečano povpraševanje po elektronskih komponentah iz dveh segmentov. Kapacitete, ki so bile na voljo, niso bile v stanju pokriti teh visokih potreb.

Roki so se začeli podaljševati. Naročila po obstoječih cenah niso bila več dobavljiva. Če je bil prej dobavni rok par tednov, se je ta podaljšal na nekaj mesecev in celo za celo leto.

Tudi razne vrste plastike, od politelenov in polipropilenov in ostalih surovin, so postale težko dobavljive. Nenadno pomanjkanje so povzročili različni dogodki. V februarju je bila močna polarna nevihta v Ameriki. Tam je veliko proizvajalcev osnovnih surovin za plastiko, veliko tovarn je bilo poškodovanih. Precej tovarn je razglasilo višjo silo. V istem obdobju sta dve tovarni proizvajalki v Evropi šli v planiran remont. Nenadoma so padle svetovne kapacitete, hkrati pa je zrasla poraba, saj se je povečala internetna prodaja. V tem segmentu tako imenovane kapilarne prodaje je vsak izdelek posebej pakiran – to je vplivalo na povpraševanje po embalaži, folijah. Povečalo se je globalno povpraševanje po večini izdelkov.

Pri plastičnih materialih cene še kar rastejo, pa so zrasle že čez 70 odstotkov. Po moji oceni je dodatna težava v tem, da ko so se v februarju in marcu začeli dvigi cen, so se podjetja odzvala v smer, da so si povečevala zaloge po nižjih cenah ter so s povečanjem zalog ublažila riziko pred pomanjkanjem surovin in motnjami v dobavah, kar je še dodatno povečalo povpraševanje. Uspeh je bil že, če smo zadržali cene in roke dobav že naročenih in potrjenih naročil; nekaterim ni uspelo niti to.

Pojavlja se tudi pomanjkanje lesa, kar mi je v slovenskem merilu nerazumljivo. To je povzročilo dvig cen za 30 odstotkov, tako da Slovenija, kot pravijo dobavitelji, uvaža les. Cene sečnje so bile prej nizke tudi zaradi naravnih katastrof žledoloma, snegoloma in lubadarja v letih nazaj, česar zdaj ni. Nekateri dobavitelji mi pravijo, da prihajajo Kitajci, plačajo z gotovino in odpeljejo les tako pri nas kot v Nemčiji in ostalih evropskih državah.

Tretji sklop, kjer je velik problem, so metali, od jekla, niklja, barvnih kovin, aluminija, bakra. Trg zaznava visoke dvige cen od 50 do 70 odstotkov. Hudih problemov v motnjah še ni, to trenutno najbolj čutimo pri motnjah v oskrbnih verigah elektronskih komponent.

Se industrija že prilagaja?

Industrija se seveda mora prilagoditi. Nabavniki se hitro odzovemo in iščemo alternativne dobavitelje in materiale. Kjer smo lahko, smo povečali zaloge. Dogaja se, da to, kar si imel naročeno ali napovedano – si še dobil, nisi pa mogel dobiti dodatnih količin.

Tam, kjer to ni že prej funkcioniralo, se je zdaj nujno okrepilo povezovanje med oddelki v podjetjih. Pomembno je, da prodaja in dobava delata z roko v roki, da prodaja od kupcev dobi čim natančnejše napovedi prodaj za čim daljše obdobje, da lahko te napovedi posredujemo dobaviteljem in si tam zagotovimo kapacitete.

Za nekatere materiale smo dali naročila že za tretji in četrti kvartal letošnjega leta. Kolegi mi pravijo, da so naročili ali vsaj posredovali dobaviteljem planirane potrebe že za leto vnaprej, saj imajo tako podaljšane nabavne roke. To velja predvsem za avtomobilsko industrijo, izdelke, vezane na elektronske komponente.

Pomembno je, da imamo korektne odnose z dobavitelji, da smo za svoje dobavitelje prva izbira – najboljši kupec, saj nam bodo v tem primeru pomagali, tudi če nismo največji kupec. Dobre poslovne odnose z dobavitelji moramo graditi ves čas; v dobrih in slabih časih. Nekateri spremljajo tudi poddobavitelje vse tja do tretjega in četrtega nivoja. Če zaznamo problem pri dobaviteljih svojih dobaviteljev, se lahko potem pravočasno odzovemo in si pri njih ali pri alternativnih dobaviteljih zagotovimo količine, ki jih potrebujemo.

»Evropa ima velike težave na surovinskem delu, saj je v velikem deležu odvisna od uvoza.«

Predstavljam si, da poteka velika konkurenčna tekma v teh odnosih.

Temu ne bi rekla, da je konkurenčna tekma, gre za tek na dolge proge. Če odnosa z dobaviteljem nisi gradil v preteklosti, zdaj ne boš naredil čudeža. Če si bil v preteklosti do dobavitelja aroganten, ga nisi razumel in imel do njega korektnega poslovnega odnosa, potem je v teh časih zelo težko zagotavljati nemotene dobave.

Kje stoji evropski trgovski blok med ameriškim in kitajskim?

Evropa ima velike težave na surovinskem delu, ker je v velikem deležu odvisna od uvoza. Svojo umazano industrijsko proizvodnjo je že v preteklosti preselila v področja sveta z nižjo ceno delovne sile. Rudnikov prav tako nimamo veliko. S tem je bogata Afrika, tam pa so jih pokupili Kitajci. To bo na dolgi rok za Evropo še dodaten problem.

Na nekaterih nabavnih kategorijah, kot je plastika, so velike kapacitete v Ameriki, saj z lastnimi kapacitetami Evropa ne pokriva niti 50 odstotkov svojih potreb.

Če pa imate v mislih trgovinske vojne med Kitajsko in ZDA, so to bolj ali manj politična vprašanja in boj za premoč. S temi trgovinskimi vojnami tako ZDA kot tudi Kitajska ščitijo svoje proizvajalce z uvajanjem visokih carin in ostalih preprek. Evropa te politike ne igra.

Poleg že omenjene lesnopredelovalne industrije, katera druga slovenska gospodarstva še občutijo te motnje v oskrbi?

V trenutni situaciji ne poznam proizvodnega podjetja, ki ne bi imelo težav. Trenutno ima večina podjetij bistveno večje povpraševanje po naših končnih izdelkih, kot smo jih sposobni pokriti. Na osnovni napovedi prodaje smo planirali običajen nivo potreb po surovinah. Zdaj se dogaja, da velikokrat težko pokrijemo že običajne potrebe, še večji problem pa je pokrivanje dodatnih količin, ki jih nismo planirali in napovedali dobaviteljem. Dobavitelji ne morejo čez noč povečati svoje proizvodne zmogljivosti, ali pa imajo ravno tako kot mi motnje v svojih nabavnih verigah. Na drugi strani so podjetja, ki elastičnosti v kapacitetah nimajo. Naše podjetje dela 365 dni na leto in 24 ur na dan, saj je način proizvodne oziroma tehnologije tak – mi ne moremo več dvigniti kapacitete, tudi če bi dobili večje količine surovin.

Če so že kakšne izjeme na trgu, ki nimajo težav z nabavo potrebnih količin, imajo vsa podjetja težave z višanjem nabavnih cen. S tem se veča pritisk na dvig cen končnih proizvodov. Če se vhodne surovine tako močno dražijo, je jasno, da so podjetja primorana te podražitve prej ali slej prenesti na potrošnika.

»Potrošniki bomo definitivno občutili dvig cen prehrambnih artiklov.«

Domnevam, da bomo te podražitve najprej občutili pri avtomobilih in zabavni elektroniki. Še kje drugje?

Občutimo in beremo, da se višajo cene prehrambnih artiklov, predvsem osnovne surovine: pšenica, koruza, ječmen, kakav, meso. Potrošniki bomo definitivno občutili dvig cen prehrambnih artiklov.

Za podjetja se dvigujejo cene energentov, elektrike in plina. Potrojena cena nafte vpliva na ceno goriv, vozili se bomo dražje. Ta dvig se je začel marca, nadaljeval se je aprila, pričakujem, da se bodo dvigi dogajali kar na večini končnih izdelkih. Dvigujejo se cene ladijskih prevozov, kar bo podražilo tekstil in cene oblačil.

Zakaj prihaja do dviga cen hrane?

Cene dvigujejo sami pridelovalci. V Sloveniji je samozadostnost na področju prehrane izjemno nizka. Zelo kritično je svinjsko meso. Dr. Aleš Kuhar velikokrat pove, da smo pri svinjskem mesu samozadostni le tretjinsko. Odvisni smo od uvoza. Tudi Evropa kot taka je zmanjšala kmetijsko proizvodnjo, zato smo odvisni od Amerike in Azije. Če se kapacitete zmanjšujejo, je povpraševanje večje od ponudbe, posledično to pomeni dvig cen.

Če si privoščite napovedi in prerokovanja – kako dolgo bo to trajalo?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Kolikor se pogovarjamo s kolegi in dobavitelji, mislim, da se bodo razmere pri nekaterih nabavnih kategorijah kmalu normalizirale. Najhitreje pri materialih, kjer se proizvodne kapacitete hitreje prilagodijo in se povpraševanju zadosti; težav v oskrbnih verigah ne bo ali pa se bodo vsaj bistveno zmanjšale. Bolj problematične so kategorije, kot je elektronika, kjer ni problem postaviti objekta v nekaj mesecih; roki dobave za operemo, tehnologijo pa so eno leto in več.

Plastika se bo normalizirala. Pričakujem, do konca drugega kvartala, morda v tretjem. Nekaj bomo črpali iz povečanih zalog, in ko bodo v viharju poškodovane tovarne sanirale svoje proizvodnje, se bo razpoložljivost surovin povečala, oskrbne verige se bodo postopoma normalizirale in pritisk na dvigovanje cen se bo začel umirjati. Kar zadeva les, se trg lahko hitro prilagodi. Če bodo lastniki gozdov videli, da so cene višje, bodo bolj motivirani povečati sečnjo in s tem bodo potrebe po lesu pokrite. Tu se lahko ponudba hitro izboljša. Večji problem je elektronika, kjer lahko sedanji problemi trajajo vse do konca leta 2022.