Vsak peti Slovenec
»Vsak peti Slovenec je doživel spolno zlorabo, to je 400.000 ljudi. Srečujemo jih na ulicah, v kavarnah, na televizijskih zaslonih, na hodnikih blokov, na delovnem mestu. Zlorabe se zgodijo v družini, šoli, pri tabornikih, na delovnih mestih. Težko je o njih spregovoriti, ker lahko sredina, v kateri se je zgodila zloraba, sebe brani in ščiti svoj ugled. Družine pogosto povsem zmrznejo in zatajijo. Odreagirajo z nejevero, molkom, zanikanjem, vzbujanjem krivde, zavračanjem. To so hude stvari. Če do tega pride, kar se pogosto zgodi, to že tako ranjenega človeka še dodatno rani.«
Namesto novinarskih besedil je napisala dve knjigi, prvo o stresu in izgorelosti, ki ju je doživela, drugo, Smem biti to, kar sem, je ustvarila pred kratkim in je pravkar izšla – mi prvi pišemo o njej. Maja Megla je v knjigi opisala spolne zlorabe, ki jih je doživljala v otroštvu, in njihove posledice, ki jih je občutila v odraslem življenju. V knjigi svetuje, kako se spopasti s temi zavržnimi dejanji, ki imajo globoke in daljnosežne psihične ter fizične posledice.
Maja, v otroštvu ste bili zlorabljani več let. Zlorabljal vas je partner vaše babice, torej družinski član. Po njegovi smrti ste o zlorabi povedali babici, pa ni rekla nič. Po babičini smrti ste se zaupali očetu, vendar je tudi on molčal. Po očetovi smrti ste zlorabo razkrili mami, a je le zamahnila z roko, da gotovo ni bilo nič hudega. Vi ste svoje naredili, oni pa ne. Zakaj?
Za spopad z zlorabo potrebujete notranjo moč. Ko se je lotite, v sebi premikate gore. Naporno in boleče je. Moč pa je potrebna tudi zato, ker se takrat, ko spregovorite o spolni zlorabi, najpogosteje srečate še z zavrnitvami v družini. Družine ne zmorejo ali nočejo nuditi opore zaradi lastnega ugodja in udobja, kajti če bi jo, bi se morale spoprijeti s svojim deležem, s »sokrivdo«. Ker vas ne zaščitijo, povzročijo dodatno globoko rano. Molk, ignoranca, tišina, zavrnitev zlorabljene lahko povsem stre. V večini primerov, ki jih poznam, so družine povsem zatajile. Niso zmogle nuditi ljubezni, varnosti in podpore. Zakaj? Ohromijo jih sram, krivda, strah. Skrb, kaj bodo rekli sosedje. Nezmožnost empatije in pomanjkanje pristne, čuteče ljubezni. Tudi ekstremna sebičnost, da se ne zrušijo njihov svet, družina, odnosi, četudi na račun pekla, v katerem živi njihov otrok. Verjamem pa, da je lahko tudi drugače.
Torej poznate tudi druge primere zlorab. Kako globoko zloraba, ko pride na plano, zareže v neko skupnost, omrežje, sorodstvo, družino?
Ko spregovoriš o spolni zlorabi, nastane v družini potres. Nekdo gre lahko tudi v zapor. Pet žensk mi je zaupalo svojo zlorabo. Tri med njimi je kot dekleta zlorabljal lastni oče. Nobena ni o zlorabi odkrito spregovorila z družino. Nobena! Četrto je kot deklico zlorabljal dedek. Ko je odrasla, je družini povedala o zlorabi. Nastal je tolikšen spor, da so prekinili odnose. Zaradi razkritja je ostala brez družine, a vsaj z ljubečim in podpornim možem. Peta je preživljala zlorabo z očimom. Tudi v tej družini so odnosi prekinjeni, rane pa odprte in nezaceljene. Vse ženske čutijo posledice, nekatere tudi telesne, saj so imele zelo boleče spolne odnose in pogosta vnetja. V vseh družinah se s problemom niso spoprijeli. Zanikali so ga, se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Pogosto dajo vedeti, da so jim rane in bolečine drugih nadležne. Njihovi otroci so bili posiljevani, za božjo voljo! In potem se čudimo, zakaj ljudje ne spregovorimo o spolnih zlorabah.
Kaj se je dogajalo vam, če to ni preveč boleče in težko vprašanje?
Če obujam spomin tako, da ga podoživljam, to pomeni, da ga občutim, kot sem ga nekdaj kot otrok, je boleče. Če pa spomin popisujem kot zgodbo, me ne vznemiri. Od svojega četrtega leta sem pogosto med vikendi obiskovala babico, ki sem jo oboževala. Pri njej sem imela svoje igrače, psičko Belino, prijatelje. Poznala sem vse njene sosede, z babico vrtnarila, poslušala opere. Bili sva močno povezani. Živela je s partnerjem, pedofilom. Spolno me je zlorabljal do enajstega leta. Babica se je pogosto iz spalnice umaknila v sosednjo sobo, v zakonski postelji pa sem ostala sama s tem moškim. Nelagodje, gnus in stud so v meni z leti rasli. A kaj naj storim? Intuitivno sem vedela, da me ne bo nihče zaščitil. Otrok preprosto ve. Pozneje, v odraslosti, se je izkazalo, da sem imela prav: ko sem o zlorabi povedala družini, se ni odzvala. Molčala sem do enajstega leta, ko sem ob zadnji zlorabi poklicala sestro, naj takoj pride pome, in je to tudi storila. Vseeno mi je bilo, če umrem, odidem v zapor ali popravni dom, ker sem slaba in packa. Tako se namreč doživlja otrok. Za vse krivi sebe in se počuti umazanega. Ko sem poklicala sestro, mi ni bilo mar za posledice. Pripravljena sem bila umreti za svojo svobodo.
Nič od tega, česar ste se bali, se ni zgodilo.
Ne, nisem šla v zapor. (smeh) Sestra me je zaščitila! Vsi drugi pa, kot da se ni nič zgodilo. Nihče me ni vprašal, zakaj nenadoma ne želim več obiskovati svoje ljube babice. Kljub temu je iz te groze nastalo nekaj izjemnega. Moč, ki se je v meni takrat sprožila, je ostala. Nisem bila več žrtev. Zaščitila sem se. Postavila sem se zase. S to silo v sebi sem pozneje v življenju premagala mnoge težke preizkušnje, kajti življenje gradimo mi sami. Pri bližnjih lahko prejmemo podporo in nasvet, vendar so resnični življenjski premiki odvisni izključno od naše moči in odločnih odločitev. Nič od zunaj jih ne more nadomestiti. Zloraba je v meni to moč prebudila. Jemljem jo kot darilo, kot tisto dobro, ki se je iz pekla rodilo.
Je v trpljenju res lahko kaj dobrega?
Vedno iz njega nastane tudi marsikaj dobrega. Menim, da ima trpljenje za človeka globok bivanjski smisel, saj nas prisili, da zberemo vse svoje moči in prebudimo tudi tiste, ki so speče, da se premaknemo naprej in naredimo nadaljnje življenjske korake. Šele takrat, ko situacije ali odnosi postanejo neznosni, naredimo vse, da se jih osvobodimo. Dokler niso neznosni, smo jih pripravljeni strpno prenašati, zato iščemo načine, kako v neprijetnih razmerah preživeti. Trpljenje nas izpljune dalje, če se izrazim malce grobo. To zelo dobro poznajo partnerji nasilnikov in odvisnikov. Kaplje v čaši se morajo sešteti v tisto zadnjo, ki gre čez rob. Šele takrat so zmožni ukrepati.
Kako ste se z zlorabo soočili skozi življenje? Menda spoznanja prihajajo v valovih, postopno, lahko z razliko več let, desetletij.
O smiselnosti trpljenja
»Iskreno mislim, da ima trpljenje globok smisel. Če ga ne bi bilo, bi ležali v viseči mreži, srebali koktajle in poslušali valovanje morja. Otopeli bi, stagnirali. Trpljenje nas prisili k spremembi. Ker je neznosno, naredimo vse, da se ga osvobodimo. Je neprijeten učitelj, ki nas s trdo roko premakne iz naše cone udobja.«
Najtrši oreh je sprejeti dejstvo, da lahko telo na spolne stimulanse odreagira z ugodjem, ker je to povsem fiziološka reakcija. Otrok pa tega ne ve. Čuti, kot bi v zlorabi sodeloval, zato se krivi. Počuti se umazanega, nevrednega, slabega. Prvi korak na poti ozdravitve je spoznanje, da žrtev v zlorabi ne sodeluje, četudi njeno telo odreagira z ugodjem! To spoznanje me je pri osemnajstih osvobodilo krivde in občutka umazanosti. Mislila sem, da sem z zlorabo opravila. A še zdaleč nisem! Zloraba ima globoke psihološke posledice. Če smo bili kot otroci izpostavljeni zlorabam, nismo doživeli prave varnosti in pristne ljubezni. Varno okolje je zato za nas zelo pomembno. Mene recimo močno zmotijo ljudje, ki se ne držijo dogovorov. Ne samo da je to skrajno nespoštljivo, tudi zaupati takšnim ljudem ne moremo in se nanje zanesti, zato v takšnih odnosih nismo varni. To so ljudje, ki nas bodo slej ko prej pustili na cedilu. To pomeni ranili. Vi bi morda takšnega človeka le trdo zagrabili, moji možgani pa nevarnost odmerijo intenzivneje kot vaši. Jaz bi se v takšnem negotovem odnosu, ki me bo zagotovo zopet ranil, ohladila in umaknila. Posledice zlorab se res mnogotere. Ker smo bili zlorabljeni otroci zelo ogroženi, se morebiti pretirano ščitimo, burneje reagiramo ali intenzivneje doživljamo kot drugi. Nekateri zlorabljeni zaradi potrebe po pristni ljubezni in sprejetosti pristanejo v nezdravih soodvisnih odnosih. Drugi spet rano blažijo z odvisnostmi vseh vrst. Nekateri postanejo zelo promiskuitetni, drugi povsem aseksualni.
Pri osemnajstih ste mislili, da ste s posledicami zlorab opravili, pa niste. Kdaj je bil »drugi val«?
V zrelih letih začnemo zlorabljeni spoznavati, da ne uspemo zgraditi tistega, kar si želimo. Na primer izpolnjujočega partnerstva. Zdi se mi, da sem iskala brezpogojno ljubezen, ki me ne bo ranila. A takšna ne obstaja. Ni človeka, ki ne bi drugega ranil in delal napake. Bežala sem od partnerjev in iskala popolnost, ki je v človeških odnosih ni. Pri petintridesetih letih se je začela prebujati močna potreba, da bi zaživela drugače. Čutila sem, da nekaj v meni ni povsem na pravem mestu, a tega še zdaleč nisem povezovala s posledicami zlorab. Požirala sem knjige, meditirala, se posvečala jogi, potovala, pisala. Intenzivno sem se spopadala s svojimi notranjimi demoni, a brez pravega učinka. S polno močjo so posledice zlorab udarile pri mojem 50. letu, ko sem izgubila službo, z njo vred pa so odšli nekdanji prijatelji in družabno življenje. Uničili so se tudi odnosi v družini. Takrat je nenadoma izbruhnilo vse potlačeno, vsa groza in gnev. Rezultati ameriških raziskav kažejo, da posledice spolnih zlorab izbruhnejo med 35. in 50. letom. V soočanju z zlorabami sem bila povsem v skladu z ameriškim statističnim povprečjem.
Zakaj tako pozno?
Zdi se mi, kot bi življenje čakalo, da bomo imeli dovolj psihičnih moči, da se z zlorabami spoprimemo. Sprožilci pa so lahko tudi lastni otroci. Pri mnogih se posledice zlorab prebudijo, ko njihovi otroci vstopijo v tisto leto, v katerem so bili sami, ko so doživljali zlorabo. V svojem otroku uzrejo sebe.
Kako naj si žrtve zlorab pomagajo, kako prebroditi te hude posledice?
S posledicami se težko spoprimeš sam. Dobro je, da vas spremlja vešč, strokoven in izkušen psihoterapevt, vam stoji ob strani, vas vodi skozi grozo in omogoči drugačno izkušnjo medčloveških odnosov od tiste, ki jo poznate iz družine. Najprej mora stkati varen odnos. Varnost je tisti temelj, iz katerega lahko zraste vse drugo. Je nekaj, kar lahko izkusite le v odnosu z drugim bitjem. Zato je tako pomembno delo s terapevtom. A bodite pozorni, ker so psihoterapevtske storitve v Sloveniji povsem zunaj nadzora države. Skoraj vsakdo jih lahko opravlja, zato skrbno preverite, komu se zaupate, kajti nestrokovna obravnava lahko še dodatno poškoduje. V stiski se lahko obrnete tudi na nevladne organizacije, kot so Združenje za moč, Društvo SOS telefon, Društvo za življenje brez nasilja, Zavod Emma in Ženska svetovalnica. Kajti ne pozabimo, spolne zlorabe niso edino zlo. Mnogo družin je izpostavljeno še nasilju in alkoholizmu.
Je bilo za vas pisanje, ustvarjanje knjige Smem biti to, kar sem tudi del terapije, soočanja s posledicami zlorab?
Absolutno. Ko sem iskala odgovore in rešitve zase, so se mi odpirali novi svetovi in spoznanja ter se prelili v knjigo. Srčno upam, da bo vlila moč in pogum vsem tistim, ki ju potrebujejo.
---
O knjigi
Po uvodni, osebni zgodbi o zlorabah osvetli različna področja, na katerih so pustile posledice, ter ponudi nove poti, kako zaživeti drugače, svobodno in izpolnjujoče. Posveti se čustvom, mislim, mnenjem in prepričanjem, našemu vedenju, temeljnim potrebam in vrednotam, odnosu do sreče in odnosov, odnosu do duhovnih dimenzij. Tematiko pripoveduje skozi osebno zgodbo in jo osvetli s spoznanji iz psihologije (nevro)znanosti in duhovnosti. Je nekakšen vodnik za boljše življenje, ki v desetih poglavjih obravnava človekove temeljne bivanjske pravice. Zaradi epidemije in pogostega zapiranja knjigarn bo do nadaljnjega knjiga na voljo le pri avtorici na njeni spletni strani majamegla.si.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
