Da je breme, ki ga v epidemiji koronavirusa nosijo otroci, večje, kot si mislimo, in da smo na pragu nove epidemije, ki bo najbolj prizadela najstnike, pravijo tudi psihologi in strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Otroci se namreč na situacijo odzivajo s tesnobami, osamljenostjo, motnjami hranjenja, pri mladostnikih je več depresivnosti, anksioznosti in celo poskusov samomora.
Epidemija koronavirusa je v skrbi za zdravje prinesla tudi ukrep socialne izolacije in med drugim šolanje na daljavo. Minilo je že skoraj leto dni, odkar se otroci in mladi dejansko ne morejo brezskrbno družiti kot nekoč – ne v šoli ne ob prostočasnih popoldanskih dejavnostih, ki so bile tudi dolgo »zaprte«. V letošnjem šolskem letu je bilo tako na primer štiri mesece.To pomeni, da mladi ure in ure preživljajo pred računalniki in drugimi zasloni, manj ali skoraj nič pa ni »živih« stikov z vrstniki in drugimi. To naj bi pustilo psihosocialne posledice na otrocih in mladostnikih, od katerih so nekatere že vidne, druge pa se bodo pokazale čez čas. Da je stanje resno, menita tudi Melita Zagorc Vegelj, psihologinja, ki že 25 let dela kot šolska svetovalna delavka na OŠ Leskovec pri Krškem, in Andreja Ninković, socialna delavka, ki že 22 let opravlja naloge šolske svetovalne delavke na OŠ Cerklje ob Krki. Sodelujeta z otroki, mladostniki, starši in učitelji, obe pa sta se ob delu še dodatno izobraževali iz zakonske in družinske terapije. Prav pred kratkim sta v Brežicah odprli popoldansko psihoterapijo in svetovanje, saj vesta, da prav pogovor, zlasti pravočasen, lahko pomaga iz težav in stisk.
Šola varuje
V kriznem času, kar epidemija te smrtno nevarne koronavirusne bolezni nedvomno je, je težko biti pameten, in gotovo je varovanje zdravja na prvem mestu. Zato so ukrepi izolacije, ki jih je zapovedala stroka oziroma vlada, razumljivi. Z vidika šolanja in duševnega zdravja pa so bili otroci res predolgo doma, menita sogovornici. Zdaj so k sreči že nekaj časa nazaj. »Epidemijo bi lahko primerjali s potresom, katerega posledice so odvisne od tega, v kakšnem stanju zaloti okolje. Kako bo potres vplival na zgradbo, je odvisno od tega, kakšni so temelji, iz kakšnega materiala in kako je zgrajena; oziroma v prenesenem pomenu, kako bo epidemija vplivala na nas, je odvisno od tega, koliko varovalnih dejavnikov je prisotnih. Pri šolajoči se mladini je to lahko šola. Tu smo na otroke zelo pozorni, spremljamo jih, kaj se z njimi dogaja, na voljo smo jim, če nas potrebujejo. Med izolacijo pa teh možnosti ni bilo,« pove Melita Zagorc Vegelj.
Prej odvračali ...
Kot stiska se je po mnenju Ninkovićeve pokazalo pomanjkanje socialnih interakcij, brez katerih ne gre; zlasti pri otrocih in mladostnikih so tako pomembne. »To, od česar smo jih vedno odvračali – da ne smejo biti toliko časa pred računalniki ali mobiteli –, je bilo kar na enkrat dovoljeno. Pravzaprav je to bil edini način dela na daljavo ter tudi komunikacija z drugimi pomembnimi osebami zanje: sošolci, prijatelji, vrstniki. Usmerili smo jih v digitalno komunikacijo, kar je bil zanje odličen poligon. Pokazalo se je, da so se spremenili komunikacijski vzorci, ki so bili usmerjeni v družbena omrežja. Posledično je to vodilo tudi v računalniške igre, ki so pokazale razmah posamično ali v skupinah. Otrokom sta bili odvzeti igra in zabava z vrstniki, ki so jo nadomestili digitalno, kar je bila težava,« meni Ninkovićeva.
Spremenili so se
V šolah zdaj opažajo vse večjo odvisnost otrok od naprav, kot so računalnik, telefon … »Ob zadnji vrnitvi jih je veliko govorilo, da bi raje ostali doma in imeli pouk prek Zooma. Ko smo jih vprašali, zakaj, so odgovarjali: ker je lažje in ker smo se navadili drugačnega ritma. Zlasti pri najstnikih smo ob vrnitvi v šolo opažali otopelost, apatičnost, brezvoljnost, nezainteresiranost, kar spada v vrečo pandemske izgorelosti. Stres je imel svoj davek,« pove Ninkovićeva in doda, da imajo težave učno uspešni in manj uspešni učenci. Vrniti se spet v šolo za mlade ni bilo preprosto. »Priti nazaj, vzpostaviti odnose, se pokazati … V času karantene so se mnogi od njih fizično spremenili, saj odraščajo, spreminja se njihovo telo, nekateri so se zredili, drugi shujšali. Problem je postala komunikacija v živo. Čeprav so si želeli vrniti v šolo, so potem v marsikaterem razredu tiho obsedeli. Bilo jim je čudno, spet je bilo treba vzpostaviti razredno klimo,« razlaga psihologinja.
Dvom o lepih ocenah
Med šolo na daljavo so otroci prejeli manj ocen. Čeprav so ocene kar visoke, nekateri ob njih dvomijo o svojem znanju. Zlasti to velja za devetošolce, ki jih skrbi vpis v srednjo šolo in sploh prihodnost, in to predvsem tiste z višjim uspehom. Pri nekaterih uspešnih učencih se pojavljajo tudi občutki krivde, ker vedo, da se niso učili tako kakovostno, kot bi se morali oziroma kot so se prej. »Krivda lahko vodi v hujše psihične težave, samoobtoževanje, samopoškodovanje, motnje hranjenja. Vse to so težave, zaradi katerih danes otroci potrebujejo tudi pomoč pedopsihiatrov,« pravi Zagorc Vegljeva in omeni še eno pomembno spremembo – občutek pomanjkanja nadzora.
Opazujte otroka
»Starši naj bodo pozorni na svojega otroka, tako da opazujejo njegovo vedenje, spremenjene navade in čustvovanje. Če se otrok odzove s prekomerno razburjenostjo ob omejitvah uporabe računalnika in telefona, če zanemarja svoje osnovne življenjske potrebe, kot sta hranjenje in higiena, ali zavrača minimalni čas, ki bi ga preživel s svojo družino, so to že alarmi. Spremembe se poznajo tudi pri koncentraciji, kako otrok deluje, kako je z njegovim spanjem, utrujenostjo …« pove Ninkovićeva. Včasih teh znakov starši ne prepoznajo in ne vidijo. »A če je kaj narobe, je pomembno, da se starši pri sebi najprej umirijo, da ne delajo panike. Vedno začnemo pri zdravem življenjskem slogu: prehrana, voda, gibanje, spanje, pomembna je rutina, ki daje varnost. Starši naj ohranjajo dnevne stike z otroki, imajo skupne obroke, aktivnosti. Otroka je treba poslušati, kaj pove, in mu dovoliti, da pove tudi, da mu je hudo. Ne ga takoj tolažiti, da bo vse dobro. Naj izrazi svoja čustva, naj se veseli, jezi, žalosti. Potrebno je, da ga vzamemo resno, da se poglobimo v njegovo doživljanje, da ga poslušamo in da smo z njim,« svetuje Zagorc Vegljeva.
