Tri tuje družbe Safilo, Adient in Treves, ki so v zadnjih dveh tednih napovedale zaprtje tovarn v Sloveniji, zaradi česar bo brez dela ostalo več kot tisoč ljudi, so bile v času epidemije ene večjih prejemnic državne pomoči za ohranitev delovnih mest. Čeprav bodo zdaj množično odpuščale, jim tega denarja ne bo treba vrniti.
»Spoštovali smo vse pogoje in zakonske zahteve za pridobitev nepovratnih sredstev,« so sporočili s sedeža evropskega izpostave Adient v nemškem Burscheidu. Do konca leta bodo zaprli tovarno v Slovenj Gradcu, v kateri je 430 zaposlenih. Zanje so na podlagi različnih interventnih ukrepov prejeli 1,3 milijona evrov pomoči. Je bila ohranitev delovnih mest pogoj za prejem denarja? »Tega med zahtevami ni bilo. Nepovratna sredstva so bila namenjena izključno pokritju stroškov zmanjšane delovne aktivnosti,« so nam pojasnili.
Enako trdijo v italijanskem Safilu, kjer bodo junija zaprli proizvodnjo očal v Ormožu. Odpustili bodo 557 ljudi. Pred tem so od države prejeli okoli milijon evrov. »Odpuščati niso smeli samo v času, ko so prejemali denar,« je poudaril sekretar sindikata SKEI Štajerska Martin Dular. V Safilu pričakujejo tudi davčne odpustke. Strinjajo se s predlogom sindikata, da odpuščenim zaposlenim izplačajo višje odpravnine, vendar od države zahtevajo, da bodo te neobdavčene.
Okrog četrt milijona evrov pomoči je od države do zdaj med epidemijo prejelo tudi podjetje Treves iz Biča pri Trebnjem, ki je pred dnevi napovedalo, da bo odpustilo nekaj več kot sto ljudi. Po januarskem požaru, v katerem so zgoreli stari del proizvodnje in pisarniški prostori, zrušila se je tudi streha, se je francoski lastnik odločil, da septembra zapre tovarno, ki izdeluje avtomobilske sestavne dele.
Za čakanje na delo šlo 400 milijonov evrov
Kako je mogoče, da podjetja, ki so prejela zajetne vsote državnega denarja za delavce, takoj po izteku vladnih ukrepov odpuščajo?
Kot je znano, je vlada Janeza Janše tako kot druge države v regiji izdatno pomagala podjetjem v času koronakrize. Glavni ukrep je bilo povračilo nadomestila plače delavcev na začasnem čakanju na delo, za katerega je šlo več kot 400 milijonov evrov, na enega zaposlenega torej v povprečju okoli 1900 evrov. V obdobju od marca lani do sredine februarja letos ga je dobilo skoraj 31.000 delodajalcev za skupno 210.000 delavcev. Za primerjavo, to je skoraj tretjina vseh zaposlenih v podjetjih v letu 2019.
Med tistimi, ki so v letu dni prejeli več kot pol milijona evrov, je okoli 90 slovenskih podjetij. Toda vlada pri večini ukrepov ni dala nobenih omejitev pri odpuščanju. Od delodajalcev je zahtevala le, da v času prejemanja delnega povračila nadomestila plače ne smejo odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer:
– delavcem, ki so jih napotili na začasno čakanje na delo,
– večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, razen če je bil program presežnih delavcev sprejet že pred 13. marcem 2020, torej pred začetkom epidemije, in če zanje podjetje ni dobilo državnega denarja.
To pomeni, da je lahko delodajalec že prvi dan delavcu, ki se je s čakanja na delo vrnil v službo, vročil odpoved. Pogodbe pa je lahko brez težav odpovedal delavcem, ki so v tem času delali in jih ni pošiljal na čakanje.
»Sindikati smo opozarjali, da ni omejitev«
V čem je potem smisel takšnih pomoči, ki naj bi bile namenjene ohranjanju delovnih mest?
Na ministrstvu za gospodarstvo, ki ga vodi Zdravko Počivalšek, zatrjujejo, da od podjetij niso mogli zahtevati, da dlje časa ne odpuščajo. »Seveda ne moremo podjetij zavezati, da ohranjajo delovna mesta za nedoločeno obdobje. Trg dela je fleksibilen in podjetja sprejemajo poslovne odločitve. Vsekakor smo v sodelovanju z Ekonomsko-socialnim svetom umestili v interventno zakonodajo tudi varovalke (pri čakanju na delo), da morajo delodajalci ohranjati delovna mesta še vsaj za obdobje, ki je enako obdobju prejemanja sredstev,« so pojasnili.
Na ministrstvu se sklicujejo na dodatni člen v protikoronskih paketih, po katerem delodajalec natanko toliko časa, kot je prejemal sredstva, ne sme začeti postopka likvidacije podjetja. Lahko pa odpušča oziroma z likvidacijo počaka nekaj mesecev. »Obdobje prepovedi odpuščanja je bilo sicer predmet usklajevanja med socialnimi partnerji in predstavlja kompromisni predlog, sprejet v okviru pogajanj,« so pojasnili na ministrstvu za delo.
Cigler Kralj rešil manj delovnih mest, kot trdi Več sto milijonov evrov vredni ukrepi za pomoč gospodarstvu, poleg subvencioniranja čakanja na delo in skrajšanega delovnega časa tudi pokritje fiksnih stroškov, so trgovcem, gostincem in drugim, ki so morali biti zaprti, brez dvoma pomagali prebroditi dosedanjo koronakrizo. Ohranili so tudi mnoga delovna mesta. Toda še zdaleč ne toliko, kot nam poskuša prikazati minister za delo Janez Cigler Kralj. Ta je večkrat javno poudaril, da je Janševa vlada z osmimi protikoronskimi paketi ohranila več kot 300.000 delovnih mest. To je prvič zatrdil septembra lani, nazadnje pa marca letos, ko je pred poslanci v državnem zboru zagovarjal svoje delo. Resnica je drugačna. Banka Slovenije je v decembrskih napovedih makroekonomskih gibanj ugotovila, da interventni ukrepi pomembno blažijo posledice epidemije na trgu dela. Toda rešenih delovnih mest je bistveno manj. »Modelske ocene kažejo, da so vladni ukrepi, zlasti ukrepa subvencioniranja začasnega čakanja na delo in skrajšanega delovnega časa, za zdaj uspeli ohraniti približno 16 tisoč delovnih mest, ki bi bila ob njihovi odsotnosti v tem in naslednjem letu izgubljena,« so zapisali v poročilu.
Toda sindikati so ves čas opozarjali, da ni omejitev glede odpuščanja po izteku ukrepov, je poudarila predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič. »Verjamem, da so lastniki tovarn, ki se zapirajo, natančno preračunali, kdaj lahko odpuščajo, da jim ne bo treba vračati denarja,« je prepričana Jerkičeva.
Tudi v stranki Levica so predlagali, da delodajalec še tri mesece po koncu prejemanja pomoči ne sme začeti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. »Poleg tega smo predlagali, da se sredstva dodeljenih pomoči štejejo kot vložek v premoženje delodajalca, ki postane lastniški delež Republike Slovenije. S tem bi lastnikom zasebnih podjetij onemogočili, da po koriščenju državnih pomoči odpuščajo delavce, ter okrepili javno lastništvo in nadzor nad podjetji, ki prejemajo državno pomoč,« so dodali v Levici.
»Epidemija covida-19 traja že dobro leto, zaradi česar menimo, da je bil tudi v takšnih primerih, ko podjetje vseeno preneha delovati ali zapre del podjetja, določen namen ukrepov dosežen. Brez ukrepov bi do odpuščanja lahko prišlo že prej zaradi denimo finančnih težav, v katerih se je podjetje znašlo zaradi posledic epidemije,« so odgovorili na ministrstvu za delo.
»Upam, da bodo delavci dobili boljše službe«
Kljub vsemu Jerkičeva ostaja optimistična. »Tako na Koroškem kot v Ormožu verjamem, da bo večina odpuščenih našla nadomestno zaposlitev. Upam, da bodo to boljše službe, kot so jih imeli do zdaj,« je pojasnila. Sindikalist Martin Dular pa je dodal, da so po delavcih iz Ormoža že poizvedovala podjetja iz drugih koncev države, na primer velenjsko Gorenje.
Koronakriza je tudi priložnost za prečiščenje trga, tako da bi delovna mesta z nizko dodano vrednostjo zamenjala tista z višjo. »Slovenci znamo veliko več. Do zdaj je veliko tujih vlagateljev v Slovenijo prišlo zaradi naših rok, ne zato, da bi imeli tukaj avtomatizirano proizvodnjo. Če se to ne bo spremenilo, bodo delavci še naprej obsojeni na nizke plače. Potem bo vedno problem zvišanje minimalne plače za pet evrov,« je povedala Jerkičeva.
Za zdaj nima nobenih informacij, da bi lastniki oziroma vodstva še katere od drugih večjih tovarn razmišljala o zaprtju proizvodnje. A hkrati je opozorila, da je bilo enako v primeru družb Safilo in Adient, ko je bila odločitev sprejeta z danes na jutri.
Ministrstvo rešitve vidi v aktivni politiki zaposlovanja
Ministrstvo za gospodarstvo nam je odgovorilo, da bo izgubljena delovna mesta reševalo z aktivno politiko zaposlovanja. Podobno kot sindikati je kot potencialnega novega zaposlovalca omenilo Gorenje. Med rešitvami je omenilo tudi razvojno podporo na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo, a ta je mogoča šele ko število brezposelnih v upravni enoti tri mesece presega 17 odstotkov.
Na ministrstvo smo se zato obrnili z vprašanjem, ali je tuj investitor res najboljša med mogočimi rešitvami za ustvarjanje delovnih mest. »Kot smo seznanjeni v primeru Adient, ki je družba, ki posluje z dobičkom, je bila sprejeta poslovna odločitev z vidika (previsoke) cene delovne sile v Sloveniji,« so nam odgovorili na vprašanje, zakaj so tujci zaprli podjetje, ki posluje z relativnim dobičkom.
Ministrstvo se strinja, da je zaposlen dober lastnik. A pri tem se konča
S tega vidika nas je zanimalo, ali ne bi bila boljša struktura podjetja takšna, v katerem so solastniki zaposleni, ki imajo interes proizvodnjo ohranjati v lokalnem okolju, hkrati pa imajo interes, da podjetje posluje gospodarno.
»Lastništvo zaposlenih pozitivno vpliva na njihovo motivacijo in kakovost njihovega dela, saj so zaposleni na tak način bolj motivirani in pripadni podjetju. Hkrati pa raziskave kažejo, da imajo podjetja s tovrstno lastniško strukturo višjo stopnjo produktivnosti, višjo rast prihodkov na zaposlenega, poleg tega tovrstna podjetja manj odpuščajo in zagotavljajo boljše delovne pogoje za zaposlene. Pri tem načeloma tudi sledijo trajnostnim modelom in so bolj povezana z lokalnim okoljem,« se načelno strinjajo na ministrstvu, pri čemer pa nimajo rezerviranih namenskih finančnih spodbud, ki bi takšna podjetja pomagala kapitalizirati. Tudi na obstoječih lokacijah država ni razmišljala, da bi zaposlenim pomagala prevzeti podjetja.
Na odgovor ministrstva, koliko državnih milijonov je bilo namenjenih ali pogojevanih na način, da bi podjetja v zameno zanje v svojo lastniško strukturo spustila zaposlene, še čakamo. V stranki Levica bi v tem smislu radi videli, da večjo vlogo igra država, ki bi z dokapitalizacijo vstopala v lastništvo podjetij. Druga možnost je spodbujanje prevzemov podjetij s strani delavcev.
Ti prevzemi »morajo vključevati ponastavitev ustanovitve lastniških zadrug zaposlenih. Poleg tega menimo, da je treba tako v državnih kot v zasebnih gospodarskih družbah okrepiti vlogo predstavnikov, zaposlenih v organih upravljanja. Izčrpavanje podjetij in odpuščanje delavcev v lovu za večjimi dobički bi bili namreč močno oteženi, če bi menedžerji za to potrebovali soglasje delavcev. Z javnim oziroma delavskim lastništvom pa je mogoče podjetja od profitnega motiva preusmeriti k zadovoljevanju družbenih potreb,« menijo v Levici.
