Martin je doma v Globasnici, ki je bila še sredi prejšnjega stoletja skoraj povsem slovenska, danes pa se, po uradnih podatkih, manj kot polovica prebivalcev izreka za Slovence. Martinova mama in oče sta bila doma v sosednjih vaseh, po poroki pa sta skupaj zaživela v Globasnici. Tako kot številne slovenske priimke na avstrijskem Koroškem tudi Martinovega zapisujejo po nemško, medtem ko je priimek očetovega starejšega brata ostal slovenski, Jenšac. Martin je ponosen, da govori slovensko, še posebno pa na to, da je pri učenju slovenščine vztrajal tudi v za koroške Slovence težkih časih. Znanje jezika mu pride še posebej prav med obiski prijateljev v Sloveniji, kjer si je našel tudi dekle, ki je pred pol leta postalo njegova žena. Marija, tako ji je ime, je bila rojena v Ribnici, a zadnja leta živi v Celju. Martin in Marija še vedno živita vsak v svoji državi, saj ona službuje v Celju, on pa v Globasnici. Kako se usklajujeta, kako je s prehajanjem meje in kako doživljata novo obdobje v življenju?
»Spoznala sva se na koncertu, to nama je bilo očitno usojeno v teh nekoliko bolj zrelih letih. Partnerja očitno dobiš ravno takrat, ko ga dolgo čakaš,« pravi Marija. Preden sta se srečala, je namreč Martin menil, da se ne bo nikdar poročil, ko pa je spoznal Marijo, se je to spremenilo. Poročila sta se avgusta lani v Celju. Kot rečeno, Marija ta čas zaradi delovnih obveznosti živi v Celju, a načrtuje selitev v Globasnico: »Tam se počutim čudovito že zaradi narave, to je res nekaj povsem drugačnega od mestnega življenja.« Državno mejo lahko prehajata le z dokazili o antigenskih testih, ki jih je zaradi koronavirusnih razmer treba predložiti na meji z Avstrijo, a jima to ne predstavlja velikega izziva.
