ZA NJUN DOM
Če bi radi Semeničevim pomagali, lahko to naredite z nakazilom na račun Območnega združenja Rdečega križa Brežice, številka SI56 0237 3001 0819 504. Kot namen nakazila napišite »Humanitarna pomoč družini Semenič« in pri tem navedite sklic SI 00-76015-01.
Več ur se je kakih 50 gasilcev borilo z ognjem. Najprej so ubranili hišo, potem pa so se lotili še gorečega gospodarskega poslopja. Kljub pogumu in požrtvovalnosti vseh, ki so sodelovali pri gašenju, se veliko ni dalo narediti.
Ogenj je povsem uničil gospodarski objekt, v katerem so zgorele tudi tri polne zamrzovalne skrinje, stari traktor, samohodna škropilnica, kosilnica, vse vinogradniške posode, trije mopedi ter ogromno krme in drugo orodje. V ognju in dimu je poginilo tudi 18 koz, več kot 50 kokoši ter race in gosi.
Veliko pomoči, a ...
Leta dela, truda in odrekanj, ki sta jih v kmetijo vložila Rezka in Božo, so se pred njunimi očmi spremenila v prah in pepel. Gospodarskega objekta niso imeli zavarovanega. Pomoč, ki je v takih nesrečah še kako dobrodošla, pa je prihajala počasi in po kapljicah. Zapletlo se je že s čiščenjem pogorišča, ki ga je na koncu s svojimi delavci opravil podjetnik Robi Zorko, za kar mu je Rezka neizmerno hvaležna.
Na pomoč so po požaru z denarjem, delom in materialom sicer priskočili sosedje, znanci in drugi dobri ljudje, s pozivi k pomoči in njenemu organiziranju se je izkazal tudi čateški župnik. Vključil se je tudi brežiški Rdeči križ, ki je poslal poziv donatorjem, se prijavil na razpis občine za pomoč ob nepredvidenih dogodkih in za pomoč zaprosili tudi Rdeči križ Slovenije. Vse to je terjalo svoj čas in prvo nakazilo z Rdečega križa je Rezka dobila šele oktobra, drugo pa v začetku tega leta. A vsa zbrana pomoč je predstavljala le delček nastale škode, ki jo je bilo nekako treba opraviti, in Semeničevi so se morali pri obnovi znajti predvsem sami.
Za obnovo po posojilo
»Saj jih je veliko pomagalo brezplačno, a nekatere stvari je bilo vseeno treba plačati. Gradbeni material je drag, pokojnine pa imava nizke,« potoži Rezka, ki je nekoč delala kot strežnica v brežiški bolnišnici, kasneje pa tako kot Božo v Agrarii, dokler ni šla v stečaj. Hči ji v stiski, v kateri so se znašli, ni mogla veliko pomagati, saj mora odplačevati kredit, sin, šofer avtobusa, pa je zaradi protikoronskih ukrepov že praktično leto dni brez dela. Da so lahko vsaj za silo obnovili hlev in gospodarsko poslopje, si je Rezka denar sposodila pri prijateljici. »Rekla mi je, naj ji vrnem, ko bom lahko. A v življenju nisem nikoli nikomur ostala dolžna in tudi to bom poravnala, čeprav težko,« je kljub stiski, v kateri so se znašli, odločna Rezka.
Doslej jim je uspelo postaviti nov hlev; stroje in opremo, ki so potrebni na kmetiji, pa si izposodijo, ko si jih lahko. Od prijateljice in sestre je Rezka dobila tudi nekaj kokoši in rac, zato je okoli hiše spet živahno. Ima tudi dve mali kozi, ki sta v veliko veselje tako njej kot njenima štiriletnima vnučkoma.
Hiša je načeta
A veliko dela jih še čaka. Predvsem je popravila potrebna hiša, ki je zaradi vročine ob požaru precej načeta. Strešniki pokajo in vsaj polovico bi jih bilo treba zamenjati. Od vročine so popokala tudi nekatera okna, ki so bila ob požaru praktično nova. Zdaj so za silo zadelana, a je vse zvito in treba bi jih bilo zamenjati, naštevata Rezka in Božo.
Ko ima hudič mlade ...
Sploh pa ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Teden po požaru je Božo ponoči začutil slabost. Do jutra se je mučil, potem pa ga je Rezka le spravila v bolnišnico, kjer so ugotovili srčni infarkt. Kmalu zatem se mu je močno poslabšal vid, in ko je prišel do okulista, je ta ugotovil, da je utrpel še možgansko kap. »Nekaj časa je dobro, potem pa se mu stanje poslabša,« se v negotovo prihodnost zazre Rezka.
