Kljub temu da že od študentskih let živi z diagnozo multipla skleroza, zadnjih nekaj let je na invalidskem vozičku, pravi, da nikoli ni imela občutka, da živi na stranskem tiru. Ko sta se 1. septembra 2013 s kolegico, upokojeno družinsko zdravnico Julko Žagar, preselili v dom starostnikov Sveti Jožef v Celju, se je njuno polno življenje nadaljevalo tam. Šest let in pol sta vsakih 14 dni, do koronske krize, vodili precej odmevne Pogovore o življenju in smrti.
Gospa Metka je lani septembra na pobudo enega od sodelavcev tednika Družina začela svoja razmišljanja o življenju objavljati še na družbenem omrežju Facebook. »Čeprav tega medija nisem poznala, sem privolila, ne da bi vedela, kako bo šlo. Ampak za vsak dan mi je uspelo pripraviti kratek prispevek, kar traja še sedaj. Ker zelo zgodaj vstajam, napišem te prispevke že okrog šeste ure zjutraj in mi je to postalo pravo veselje. Vesela sem tudi kar precejšnjega odmeva, saj jih vsak dan povšečka od 300 do 500 ljudi ali še več. Zelo dragoceni so zame tudi komentarji bralcev.«
Ljudje vaše zapise zelo radi berejo, zato so vas začeli spodbujati, da bi izšli še v knjigi.
Res je. Nekaj izbranih zapisov, naslov knjige bo verjetno Utrinki vzporednih svetov, bo enkrat letos izšlo pri Mohorjevi družbi.
Enkrat ste napisali, da verjetno nikoli niste resno zboleli zato, ker ničesar, kar se vam zgodi v življenju, ne jemljete kot nekaj usodnega. V vsem vidite tudi nekaj dobrega. Je to danost ali se tega lahko naučimo?
Verjetno gre za oboje. Nekaj mi je prav gotovo dano, že iz domačega okolja, veliko pa sem se v življenju tudi naučila in se še učim. Spet se je zgodilo nekaj, česar nisem nikoli načrtovala. Kot zdravnica sem delala na Onkološkem inštitutu z bolniki, ki so imeli pljučnega raka, a je bil že tako razširjen, da operacija ni bila več možna. Pri tem delu sem se največ naučila. Jaz sem lahko dala bolnikom nekaj svojega znanja, od njih pa sem se učila živeti. Kako človek živi, ko zboli, ko je hudo bolan, ko umira. Večkrat sem se spraševala, kdo komu več da, jaz njim ali oni meni. Zelo sem prepričana, da so oni meni dali več. Učila sem se in se še učim pa tudi od vseh, ki jih srečujem in mi pripovedujejo svoje zgodbe.
Lani ste si zlomili gleženj in bili nekaj časa prisiljeni nositi tudi plenice. Plenice za večino ljudi pomenijo konec človeškega dostojanstva.
Vse, kar sem leta in leta poslušala o plenicah, je bilo strašno. To, da te dajo v plenice, naj bi bil konec. Potem pa se je lani poleti zgodilo tudi meni. Bila sem in sem še hvaležna, da plenice so. Se pa ne čudim, da so mnogi stari ljudje tako proti njim, saj vse življenje poslušajo o njih samo slabo. Če je človek realen in od sebe ne zahteva preveč, bo sprejel, da je včasih, ko je težko obvladati pot do stranišča – največ starostnikov se poškoduje ravno v kopalnici – to najboljša možnost. Vsem, ki se bojijo plenic, lahko zagotovim, da je bilo v času, ko sem jih nosila, moje človeško dostojanstvo povsem ohranjeno.
Kljub temu da vas pestijo različne zdravstvene tegobe, pravite, da se počutite zdravi.
Čeprav imam multiplo sklerozo, sem na invalidskem vozičku in marsičesa ne zmorem, imam občutek, da sem zdrava. Tudi nobenih zdravil ne jemljem. Ampak to je del moje življenjske poti in ni mi preostalo nič drugega, kot da to sprejmem kot del sebe. To se ni zgodilo naenkrat, človek potrebuje čas. Neskončno sem hvaležna Bogu, da mi je to uspelo, da zato tudi laže živim. Pa ne samo jaz, tudi ljudje okrog mene. Zato mi na vprašanje, ali sem zdrava, sploh ni težko odgovoriti, da sem. Kljub svoji diagnozi nisem bila nikoli na bolniški, nikoli imela gripe in tudi sedaj sem prebolela covid, ne da bi vedela kdaj, kar mi potrjujejo protitelesa v plazmi. Zato menim, da stara definicija, ki pravi, da je zdravje popolno telesno, duševno in socialno blagostanje, ne samo odsotnost bolezni, še zdaleč ne drži. Po tej definiciji ni zdravega človeka. Vedno bolj se nagibam k prepričanju, da je zdravje pot, na kateri loviš ravnotežje ob vsem, kar te doleti. Ko so v soglasju vse človekove razsežnosti, telesna, duševna, duhovna in socialna, se človek počuti zdravega, pa tudi če stanje še zdaleč ni idealno. Počutiti se zdravega je zelo subjektivna stvar, ampak prav za to gre. Nič ti ne pomaga, če imaš vse izvide na telesnem področju odlične, pa se počutiš prav slabo. In takšnih primerov je zelo veliko. Srečamo pa vedno znova ljudi, ki živijo s kakšno boleznijo, a živijo zadovoljno. Biti zdrav pomeni biti v sebi nerazklan, zadovoljen in sposoben živeti tudi s kakšno težavo.
Pravite, da je zelo pomembno tudi to, sploh ko človek živi v domu, da se ne počuti, kot da živi na stranskem tiru.
Ko sem bila mlajša in sem še lahko hodila okrog, sem videla kar nekaj sveta. Na vse te poti imam lepe spomine. Zdaj pa svet prihaja v moj dom. Preko obiskov, telefonov, sredstev javnega obveščanja in morda še česa drugega. Kljub temu da sem ves čas tu, imam občutek, da sem sredi sveta, sredi vsega dogajanja, da se ob vsem včasih veselim, včasih pa tudi jezim in sem zelo žalostna. Nikoli nimam občutka, da živim nekje na stranskem tiru. Prav to bi želela vsem tistim, ki prav tako kot jaz ne morejo hoditi okrog in spremljati življenja na različnih koncih sveta. Verjetno pa je prvi pogoj, da to lahko uspeva, dejstvo, da se počutim doma v sebi.
Človek verjetno veliko laže živi, če ima realna pričakovanja ob vsem, kar se dogaja okrog njega, če ne pričakuje nemogočega.
Gotovo. Če pričakuje več, kot je mogoče, lahko doživlja huda razočaranja. Mnogi se tega sploh ne zavedajo. Trenutno mislim na gospo, staro čez devetdeset let, ki vsakokrat, ko se pogovarjam z njo, toži: »Pa sem tako upala, da bo bolje, da bom laže hodila in da me bo manj bolelo. Ob vsej medicini, ki toliko zmore.« Gospa pa noče nič slišati, če ji svetujem, da naj pomisli na svojo starost, na to, da se nam z vsakim letom nabirajo nove težave. Nekatere se da omiliti z zdravili, z mnogimi pa je treba živeti in ne pričakovati nemogočega. Seveda je prav, da tudi ob realnem pričakovanju človek upa, da bo šlo čim bolje, ne bo pa prehudo razočaran, če se ne bo odvijalo po njegovih željah. Če je človek realen v svojih pričakovanjih, bo prenesel veliko več težkega, kot bi sicer, in ob tem ne bo zagrenjen.
Tema o življenju v domovih za starostnike kar precej vznemirja ljudi. Veliko svojcev ima tudi slabo vest, ker so bili prisiljeni dati svoje starše v dom.
Res je neizmerno lepo in gotovo najbolje, če star človek lahko ostane do konca doma, med svojimi. Vsem, ki jim je uspelo starše obdržati doma, lahko samo čestitamo. Ker precej dobro poznam to problematiko, vem, da včasih res ni mogoče nič drugega in je dom najboljša rešitev. Zato ne moremo nikomur tega očitati in mu povzročati slabe vesti. Je pa zares hudo, če človek nikoli v življenju ni razmišljal o domu, potem se pa v starosti naenkrat znajde tam. Če bi se ljudje že prej pogovarjali o tem, bi bilo verjetno laže. Vsekakor pa je povsem drugače, če se sam odločiš za dom, in to dovolj zgodaj, da si tam lahko ustvariš resničen dom.
Mnogi svojci, sploh tisti, ki imajo slabo vest, da so starše dali v dom, pogosto težko sprejmejo tudi dejstvo, da se starši v domu ne bodo pomladili, ampak bodo sčasoma postali vedno bolj nebogljeni. In ko se to zgodi, za to krivijo osebje, češ da ni dovolj dobro skrbelo za njihove starše.
Zelo razumljivo je, da svojci želijo za svoje starše vse najboljše. Toda kljub tej želji, kljub vsem prizadevanjem in kljub medicini, ki zmore vedno več, postajajo ljudje vedno starejši in vedno bolj nebogljeni. Tega mnogi svojci preprosto ne morejo razumeti in sprejeti. »Saj je mama še hodila, ko je prišla v dom, saj prej nikoli ni bila zmedena in podobno,« se pritožujejo in za to krivijo osebje doma. Kaj šele če kdo umre. Ne zavedajo pa se, da so bili to starostniki v visoki starosti in da so v dom prišli zato, ker doma svojci zanje niso mogli več skrbeti in so potrebovali pomoč. Življenje gre svojo pot. Dobro bi bilo, če bi se o vsem tem pogovarjali že veliko prej. Potem bi morda hvaležno sprejeli dejstvo, da je ta človek toliko časa živel.
Ko se starostnikom življenje izteka, svojci pogosto želijo izsiliti tudi zdravljenje v bolnišnici.
Poznam zgodbo, ko si stara gospa, ki je bila že dolgo bolna in se ji je življenje iztekalo, ni želela nič drugega, kot da bi v miru umrla doma, v svoji postelji. Toda sin in njegova žena sta, malo tudi zaradi pritiska sosedov, ugotovila, da mame ne moreta kar tako pustiti umreti. Saj imamo za to tudi medicino, da pomaga. Čez dva dni je mama umrla v bolnišnici. Po njeni smrti so bratje in sestre bratu, ki je mamo dal v bolnišnico, očitali, da jo je poslal umret v bolnišnico. Če je ne bi poslal tja, bi si verjetno očital, da ni storil ničesar, mama pa bi umrla v vsakem primeru. Za vsem tem se skriva naš zelo popačeni odnos do smrti. Ljudje se obnašajo, kot da smrti ne bi smelo biti in kot da je smrt naša največja sovražnica. V resnici je bila mamina želja, da jo pustijo umreti doma, nekaj najbolj normalnega.
Velikokrat se tudi bojimo nečesa, kar se sploh še ni zgodilo in morda se tudi ne bo.
O tem sem premišljevala, ko me je pred kratkim popadel strah, kako bo, če bi morala zaradi okužbe v rdečo cono. Nisem se bala okužbe, ampak selitve v rdečo cono. To se doslej ni zgodilo, bilo pa je prav koristno, da sem o tem razmišljala. Ugotovila sem, da nima nobenega smisla, da bi se tega bala vnaprej. Odločila sem se, da se bom s tem spopadala takrat, ko se bo zgodilo, hkrati pa zaupala, da se bo našla rešitev, morda celo boljša, kot bi si lahko mislila. In dejansko se tudi je. Prebolela sem okužbo, ne da bi se tega sploh zavedala, in mi v rdečo cono ni bilo treba.
Veliko ljudi se sprašuje, kakšno sporočilo ima dogajanje ob koronavirusu za nas osebno in za svet.
V teh dneh, ko doživljamo omejenost gibanja, pogosto mislim na Ano Frank. Ko sem bila najstnica, je ravno izšel prevod njenega dnevnika. Za tiste, ki Ane Frank ne poznajo, naj povem, da je Ana s svojo družino, judovsko, skoraj dve leti preživela v podstrešnem stanovanju v Amsterdamu, tam so se skrivali pred Nemci. Ana je ves čas pisala dnevnik. Pred koncem vojne so jih našli in poslali v taborišče in umrli so vsi razen očeta. Danes se mnogi pritožujejo, kako hudo je živeti tako omejeno. Pomislimo na Ano, ki je na začetku svojega najstništva dve leti preživela na tako omejenem prostoru, pa se ni pritoževala. Prepričana sem, da se nič v življenju ne dogaja naključno in da ima tudi ta pandemija za nas pomembno sporočilo. Pomembno je, da ga spoznamo. Bomo pa v svojem načinu življenja morali marsikaj spremeniti.
Kakšne so vaše želje za leto 2021?
Leto, ki se je izteklo, je bilo za vse nas nekaj čisto posebnega, nekaj, česar doslej še nismo doživeli. Bilo je težko, pa vendar se je kljub vsemu našlo tudi veliko lepega. Od nas je odvisno, ali znamo videti to, kar je lepo. Pravijo, da bo težko tudi to leto, in verjamem, da bo res tako. Bo pa ob vsem težkem gotovo tudi veliko lepega in nam vsem želim, da bi znali to videti in se tega veseliti. Umetnost življenja je prav v tem, da znamo v vsaki situaciji poiskati najboljšo možno rešitev. Upam, da se bomo ob vsem znali veseliti življenja in da bomo s takšnim pozitivnim odnosom vplivali tudi na družbo, v kateri živimo. Za vse je veliko laže živeti v okolju, ki zna vedno upati in je pozitivno naravnano, čeprav ni vedno lahko.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
