Potres z epicentrom v Petrinji 29. decembra lani je dodobra stresel tudi marsikaterega Slovenca – tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Tokratno tresenje tal je imelo minimalne posledice za objekte in prebivalstvo v Sloveniji, je pa moč narave vsem bila na očeh v Petrinji, Sisku in okoliških vaseh, kjer bo sanacija trajala več let.
Samo lani se je po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) v Sloveniji čutilo 161 lokalnih in 23 oddaljenih potresov, najmočnejši pa je bil tisti 17. julija z nadžariščem pri Čezsoči. Območje Slovenije sicer spada med tektonsko aktivnejša območja v Evropi, zaradi česar se potres, primerljiv s tistim iz Petrinje, lahko zlahka pojavi tudi pri nas.
V tem kontekstu se je na nas obrnil starš, čigar otrok je eden izmed več kot petsto učencev, ki obiskujejo Osnovno šolo Frana Albrehta v Kamniku. Ta objekt po njegovem prepričanju namreč ni potresno varen, za kar se sklicuje na Poročilo o analizi materialno-tehničnega stanja in potresne odpornosti iz leta 2003. Štiridesetstransko poročilo, ki je bilo opravljeno po naročilu občine, je namreč ugotovilo, da določene obremenitve presegajo minimalne vrednosti.
Pred in po Skopju
Od slovenskih mest so potresno absolutno najbolj ogrožena mesta Idrija, Ljubljana, Krško, Brežice, Tolmin, Bovec, Ilirska Bistrica in Litija.
Trenutni objekt je bil dokončan v letu 1964, ki predstavlja ključno prelomnico v protipotresni gradnji v Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji. Tisto leto so namreč začeli veljati prvi modernejši standardi, kar zadeva protipotresno gradnjo, povod za njihovo oblikovanje pa je bil uničujoč potres v Skopju leto prej, ki je terjal prek tisoč žrtev. Roko Žarnić, profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in minister za okolje med letoma 2010 in 2012, je v telefonskem intervjuju za Svet24 opozoril pred posploševanjem. Sam je v preteklih dneh obiskal epicenter petrinjskega potresa in zabeležil škodo, ki je nastala ob tem. Pri tem je prišel do sklepa, da sama letnica gradnje nujno ne korelira s škodo na objektu. Kot pravi, so tudi več kot sto let stare stavbe iz časa Avstro-Ogrske ostale relativno nedotaknjene, če je šlo za gradnjo s kakovostno malto. Z rednim vzdrževanjem teh objektov se zagotovi, da tudi ob potresu ne pride do resnih posledic, pri čemer je najbolj kritičen del stavbe njena streha in predvsem dimniki. Ob obisku je na ulicah opazil predvsem kopico strešnikov, gasilci, ki so priskočili na pomoč iz celotne Evrope, pa so predvsem zaščitili ali preventivno rušili dimnike, saj se tla v Banovini še nekaj časa ne bodo nehala tresti. »Ta potres na Hrvaškem je zelo dobro demonstriral, da če gradimo s sedanjim znanjem – ali celo tistim izpred 20, 30 let –, ni kakšnega strahu za večino Slovenije,« pravi Žarnić, a v isti sapi dodaja, da dodatna preventiva v primeru Ljubljane ali Posočja kot dveh najbolj potresno ogroženih območij nikoli ni odveč. Po drugi strani pa je potres razkril, kaj lahko prinese površna gradnja. Širše območje potresa je namreč že utrpelo hudo škodo v času vojne na Hrvaškem v 90. letih, čemur je sledila obnova, za katero je zdaj jasno, da ni bila izvedena po ustreznih standardih. Žarnić tako opaža, da so nekatere 20 let stare hiše utrpele resne poškodbe, čemur ni pripomoglo niti dejstvo, da je veliko posegov in raznih nadogradenj bilo storjenih kar na lastno pest lastnikov.
Več nadstropij – večja nevarnost
Tudi OŠ Frana Albrehta v Kamniku je dodatno potresno ogrožena, saj je bila svoj čas nadograjena. Že tako ali tako pa so večnadstropne stavbe tiste, ki so najbolj na udaru potresov. Tudi zato je novogradnja omenjene šole predvidena že vsaj od leta 2010, ko je na podlagi poročila bil narejen investicijski načrt, v katerem je jasno zapisano, da objekt ni potresno varen. To seveda samo po sebi ne pomeni nujno katastrofe ob močnejšem tresenju tal, daje pa jasen signal odgovornim. Starš, s katerim smo se pogovarjali za ta prispevek, je vsakokratni obisk šole opisal kar kot »loterijo«. Župan Matej Slapar je v telefonskem pogovoru za Svet24 dejal, da se še kako zavedajo odgovornosti, zaradi česar so 25. novembra lani tudi potrdili načrt za gradnjo novega objekta šole, ki se bo predvidoma začel poleti. Kot vzrok za tak dolg zamik Slapar, sicer župan od leta 2018, navaja dolgotrajne postopke, racionalizacijo stroškov in predvsem študijo iz leta 2011, ki je obnovi OŠ Toma Brejca dala večjo prioriteto. Slednja je obnovo dočakala leta 2014 za ceno 10,5 milijona evrov, projekt novogradnje OŠ Frana Albrehta pa bo stal skupno 18 milijonov evrov. Razpis bo objavljen v kratkem. Kamnik spada po potresni ogroženosti med najranljivejša območja, enako velja tudi za Ljubljano.
Potres v Ljubljani le vprašanje časa
Najbolj izpostavljene potresom so visoke stavbe. Za ljubljanske stolpnice v Štefanovi, Rozmanovi, Pražakovi in Cigaletovi ulici ter na Hrvatskem trgu so strokovnjaki celo predlagali rušitev.
Prestolnica in največja zgostitev prebivalstva v Sloveniji je zadnji res močan potres izkusila leta 1895, ko je bilo resneje poškodovanih in nato tudi porušenih okoli 10 odstotkov vseh objektov. Na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG) so že pred več kot desetletjem opozorili, da bi ob morebitni ponovitvi takšnega potresa lahko prišlo tudi do žrtev v šolah. Na ZAG so v letih 2001 do 2007 ocenili potresno ranljivost vseh 139 stavb osnovnih šol v MOL, kjer je bilo ocenjeno, da bi bilo pri projektnem potresu, za katerega obstaja 10-odstotna verjetnost, da se pojavi v 50 letih, 70 stavb »srednje težko do težje« poškodovanih. Najbolj ogroženi OŠ Vodmat in OŠ Jožeta Moškriča, ki bi po poročilu iz leta 2009 utrpeli »težke« poškodbe – kar lahko pomeni tudi porušitev –, sta obnovi dočakali leta 2019 oziroma 2018. Žarnić upa, da se bo tragedija na Hrvaškem izkazala v močnejšem zavedanju po potrebi ustrezne protipotresne gradnje. Ta seveda predstavlja znaten strošek, zaradi česar Žarnić zagovarja vzpostavitev sistema po vzoru modela energetskih obnov objektov, ki jih sofinancira država. Po njegovem mnenju bi celo bilo smiselno hkrati ob energetski zahtevati še dodatno obnovo za objekte, ki bi jih ščitila pred potresi. V primeru najhujšega scenarija bi se na ta način izognili milijardnim škodam, da o rešenih življenjih sploh ne govorimo.
