Sabina Škoda ima trgovinico, kjer prodaja blago iz druge roke, ki pa je trenutno zaprta. Zato je zdaj veliko dejavnejša v humanitarni organizaciji Up-ornik, kjer predvsem samskim upokojencem z nizkimi dohodki pomagajo s prehranskimi boni.
Za Zarjo Jano je spregovorila o tem, da je največja žrtev epidemije njihove družine nesporno njena babica Ljudmila Ličen ali Mimi, kot jo kličejo. Avgusta letos je dopolnila 91 pomladi in že tri leta živi v Domu upokojencev Ptuj.
Vedno nasmejana
»Babi Mimi je pred tem živela sama v svojem stanovanju. Pomagala ji je hčerka, moja mama Irena Mihalinec, pa tudi mamina sestra Jožica Gabrovec, a redkeje, ker ne živi na Ptuju. Ker pa je postala naša babica zelo pozabljiva, mama pa je imela vse večje zdravstvene težave, smo se s težkim srcem in njenim privoljenjem odločili, da gre živet v dom.«
Pravzaprav so bili srečni, da so hitro dobili prostor zanjo, saj vedo, da marsikje v Sloveniji na sprejem v dom starejših čakajo tudi nekaj let. Vanj se je preselila maja leta 2017. »Mislim, da sprva ni čutila kakšne velike spremembe, saj smo jo sorodniki skoraj vsak dan obiskovali, vozili na sprehod, izlet, domov ali v lokal na kavo.«
Z njimi je bila srečna. »Najbolj je bila vesela, če smo jo objeli, držali za roke, klepetali z njo, skupaj gledali družinske fotografije itd.« Sogovornica je prepričana, da ji je ljubezen, ki so ji jo zmeraj izkazovali, zavirala razvoj demence. »Babi Mimi je bila polna energije, vedno nasmejana in zelo rada je živela. In predvsem je bila zdrava.« Nadvse rada je tudi pela in plesala.
Prva zapora
Potem je marca prišla epidemija in čez noč osamitev, odtujitev vseh zunanjih stikov, dotikov, pomoči pri negi, priboljškov, plesa, izletov, sprehodov … Normalno življenje je bilo ukinjeno. Prva koronska histerija je trajala približno tri mesece. »Babico smo skoraj vsak dan klicali po telefonu, a čutili, da je pri vsakem klicu bolj žalostna. Ko smo se maja spet videli, smo morali imeti maske na obrazu, dotikanje, poljubljanje in objemanje so bili še vedno prepovedani.« Babica Mimi pa je seveda pričakovala objem in poljub. »Moji mami je očitala, da je nima rada.« Na koncu sta obe jokali. »Že takrat smo videli, da babi ni v najboljši koži, da ni več vesela in da je demenca napredovala.« Opazili so tudi, da se sploh ne smeje več …
Ob začetku poletja, ko so lahko sorodniki spet kot včasih obiskovali svojce v domovih starejših, se je na njen mrki obraz vrnil nasmeh. »Ponovno smo jo lahko odpeljali iz doma, vendar le dvakrat na teden.«
Drugi val
Sredi oktobra so zaradi ponovljene epidemije znova zaprli vse domove starejših v državi. Stanovalci so se znova počutili kot v zaporu. »Včasih se svojci celo od umirajočih sorodnikov niso mogli dostojno posloviti,« nadaljuje Sabina Škoda in poudari, da so bili številni ukrepi za njen okus veliko prestrogi, saj je vlada vzela otrokom možnost šolanja in druženja, starejše pa obsodila na samotnost za štirimi zidovi. »In čeprav so domovi še vedno bolj ali manj tesno zaprti, je virus v drugem valu vdrl v praktično vse. Tudi na Ptuj.« To pomeni le eno: vanje ga nehote prinašajo zaposleni.
Okužba
V drugem valu je tudi babi Mimi zbolela za korono. »Mislim, da ji je obrambni sistem padel zaradi stresa, saj je bila cele dneve in tedne sama.« Ker je med prebolevanjem težko dihala, je bila novembra en teden bolnišnici. »Po besedah zaposlenih se je v dom vrnila v slabšem telesnem in predvsem duševnem stanju.«
Ker se covida ni več mogla nalesti od sorodnikov, saj ga je pač prebolela, so jim dovolili, da jo pri kosilu hranijo, držijo za roke, jo božajo, opogumljajo in razveseljujejo. Zdi se jim, da se ji od takrat na obraz včasih vrne nasmeh. »A ni več naša stara Mimi. Kot da je nekaj ugasnilo v njej.«
Potem realno pove: »Babici se trenutno stanje sicer izboljšuje, a vemo, da ima 91 let in da bi jo lahko hudo prizadela katerakoli bolezen.« Zavedajo se tudi, da vsakdo lahko zboli za korono ali čim drugim. »Toda če se bolezni telesa pridružijo še negotovost, potrtost, žalost, samotnost, strah in predvsem stres, udari še huje. Bližina, toplina, prijazna beseda in ljubeči dotiki zagotovo zdravilno vplivajo na nas in imunski sistem.«
Domski ljudje
O zaposlenih v domu na Ptuju ima le lepe besede. »Videti in čutiti je, da imajo izjemno radi svoje stanovalce in se zanje ves čas trudijo.« Misli, da je pri skrbi starejših zatajil sistem. »Vsa pretekla leta se je marsikaj zanemarjalo, skrbi za starejše se je posvečalo premalo. Povpraševanje po bivanju v domovih je večje od kapacitet, zaposleni pa so preobremenjeni.«
Ker je bila dvajset let socialna delavka delala v Dornavi in na Centru za socialno delo Ptuj, suvereno reče: »Če bi hoteli izboljšati oskrbo starejših, bi moral minister za zdravje podpisati nove kadrovske normative za zdravstveno nego, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa nove za socialno oskrbo!« Le tako bi lahko domovi zaposlili več ljudi, ki jih je že v normalnih časih primanjkovalo. »In naj poudarim, da bi morali vsem zaposlenim, tudi čistilkam, kuharjem, animatorjem itd., dvigniti plače! Sicer si bodo sčasoma še ti, ki vztrajajo, našli boljše in manj odgovorne službe ter predvsem bolje plačane.«
Sicer pa je prepričana, da slovenski oblastniki nočejo dvigniti plač v domovih starejših, ker so tam zaposlene v glavnem le ženske. »Njih je očitno dovoljeno izkoriščati?!«
Slaba, slabša, najslabša skrb
Besna je na vse pretekle slovenske vlade, ki niso sprejele zakona o dolgotrajni oskrbi (ZOD), ki naj bi zagotavljal tudi oskrbo starejših (poleg invalidov in kronično bolnih) na njihovih domovih in bi ga nujno potrebovali že davno. »In prav nič ne kaže, da ga bo politika kmalu sprejela, čeprav so pred volitvami vse stranke tekmovale v obljubah, kako zelo bodo poskrbele za starejše.«
Jezi jo, da se je gradnja javnih domov starejših praktično ustavila. Zasebni s koncesijo, ki sem pa tja še kje zrastejo, so praviloma 30 odstotkov dražji in za mnoge zato nedostopni. »Kovanje dobičkov na račun starostnikov, ki predstavljajo najrevnejši del prebivalstva, je popolnoma nedostojno!«
Za konec
Zaveda se, da časi resnično niso prijazni skoraj za nikogar. A pomembno se ji zdi, da ljudje poskrbijo drug za drugega. »Oblast pa nam le žuga in v imenu virusa uničuje starostnike, otroke, naša običajna življenja, podjetja … Namesto da bi se resno posvetila boju proti virusu, hoče disciplinirati medije, odstavlja stare in nastavlja nove direktorje, kjer se ji pač zdi … Ljudje pa umirajo!»
Zato velikokrat čuti žalost, jezo, še večkrat nemoč. »Gledam babico in svojo 70-letno mamo, kako jima sedanje stanje najeda zdravje. Tudi jaz se počutim pogosto kot v zaporu. In ko se ozrem na svojo 13-letno hčerko Najo, vem, da tudi njej ni lahko. Na srečo vsaj mož Roman dela v Avstriji. Pravi, da je tam, kljub strogim protikoronskim ukrepom, vse bolj umirjeno, pa tudi ljudje oblasti zaupajo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
