Pravijo, da bi se o vsem, kar jih skrbi, radi pogovorili z vodstvom doma, na prijazen, človeški način, a da jim to ne uspe.
Po njihovih besedah namreč poskušajo stopiti v stik z vodilnimi, tudi vršilko dolžnosti direktorice Jero Grobelnik, a zaman. Prav zato so se odločili svoje zgodbe povedati nam, mediju, kar razumejo kot skrajni ukrep – kot odgovor na niz neuspelih poskusov približati se domu in od njih pridobiti informacije, pojasnila, odgovore.
Ustavimo se pri prvi zgodbi. Z nami govori Ljubljančanka, ki ima v omenjenem domu svojo mamo. Govori o pomanjkljivem zagotavljanju osnovne nege in zanemarjanju potrebe po gibanju. »Moja mama je brez ene noge, zato so jo praviloma vsak dan posedli na invalidski voziček, enkrat tedensko pa umili. Med jesenskim delom epidemije so kopanje ukinili! Umita ni bila tri tedne. Pa tudi na voziček jo posedejo samo vsak drugi dan ali še redkeje. O fizioterapijah, ki so jih bili stanovalci deležni prej, seveda lahko samo sanjamo,« so njene trditve. »Menim, da so zaradi tega moji mami kršene najosnovnejše človekove pravice. Pa saj imajo v domu strožji režim, slabše razmere kot v zaporu na Dobu,« je ostra in čustvena. To je samo nekaj poudarkov s sicer dolgega seznama pritožb, ki ga ima v zvezi z domom.
Njena mama je lačna
Druga sogovornica se jezi nad prehrano. »Najprej bi izpostavila, da se ne upoštevajo zapisi na prehranski kartici, in ko oskrbovanec prinašalca hrane z nepravilnostjo seznani, se ta obrne in zapusti sobo, ker nima časa. Tako je to! Da ne omenjam prehranjevalnega urnika. Zajtrk je ob 9. uri, kosilo ob 12. uri, večerja pa ob 17. uri. Od pete do devete zvečer pa je predolgo, saj mi mama pravi, da je lačna. Če ob 17. uri dobi dve palačinki, je res lahko sita bolj malo časa,« se priduša. Omenja tudi, da ji že šest tednov niso omogočili videoklica z mamo, nastanjeno v domu.
Ni odzivna
Ena od sogovornic je dejala, da njene mame ne previjajo redno, kot bi jo morali, zaradi česar je dobila vnetje genitalij, ki ga ne morejo pozdraviti.
Tretja sogovornica izpostavi, da nekatere stanovalce namesto štirikrat previjejo samo dvakrat na dan. »Zaradi tega ima moja mama vnetje genitalij, ki traja že več tednov. To je nesporni dokaz, da nekaj ni v redu, da sta oskrba in nega neustrezni. Pri nas je problem še ta, da je mama nastanjena v sobi z gospo, ki neprestano kriči, kar je nevzdržno. Dom sem večkrat prosila, naj nekaj ukrene glede tega, saj mama s tako sostanovalko ne more bivati. Ker se niso odzvali na mojo prošnjo, sem se obrnila celo na višje instance – tudi nič. Zdaj se počasi nekaj premika; dom je po neštetih pozivih, naj nekaj ukrene, naposled le pokazal nekaj posluha za rešitev te težave,« je povedala in žalostna dodala, da je razlika, v kakšnem stanju je bila mama pred epidemijo in v kakšnem je zdaj, ogromna. »Po novem je povsem neodzivna,« je razkrila. Dejala je, da se zavzema, da bi bili predstavniki svojcev vključeni v svet zavoda doma »in da bi v tem okviru izvajali nadzor nad nego in oskrbo«.
Skafandrska prijaznost
Četrta sogovornica pove, da sta njena starša zaradi okužbe oba nameščena v rdeči coni. »Mama je iz prej zadovoljivega in še dokaj aktivnega umskega in gibalnega stanja zaradi pomanjkljive nege in oskrbe prešla v letargijo vsakodnevnega mirovanja v počivalniku, brez vsakršnih zunanjih dražljajev, s katerimi bi se ji prazni dnevi lahko skrajšali. Le oče, ki je uspel ohraniti vsaj telefonske stike in prek mobilnega telefona tudi nekaj informacij iz zunanjega sveta, je poudaril, da so se vsi, ki so delovali in še delujejo v rdeči coni, trudili, bili 'skafandrsko' prijazni v tistih nekaj trenutkih komuniciranja in da daje kapo dol na njihov račun. Večino ostalega časa pa je preživel sam s seboj: brez knjige, brez časopisa, brez televizorja in interneta, torej tudi brez možnosti stikov prek videoklicev. Pri 95 letih je preživel tudi to preizkušnjo,« je opisala.
Soočenje s pritožbami
Zagovornik načela enakosti
Ta državi priporoča, da vsem stanovalcem domov za starejše v vseh fazah epidemije omogoči redne stike s svojci in bližnjimi, zdravim oziroma premičnim stanovalcem pa omogoči gibanje tudi v času epidemije oziroma zaprtja domov zaradi potrjenih okužb v njih.
Na očitke se je odzvala v. d. direktorice doma Jera Grobelnik. Uvodoma je povedala, da v nobeni enoti nimajo več stanovalcev, ki bi bili okuženi z virusom. »Dve osebi sta še v bolnišnici. Pri večini stanovalcev je sicer bolezen potekala z lažjimi ali celo brez tipičnih znakov,« razkrije dobro novico. Kar se obiskov tiče, je dejala, da se zavedajo pomena teh, »zato jih poskušamo omogočiti na varen, a vseeno prijeten način. Zavedamo se tudi odgovornosti, ki jo z omogočanjem obiskov, ki so vedno določeno tveganje, nosimo, a naši stanovalci so nam pomembni in vemo, da pogrešajo svoje najbližje. Zaupamo tudi svojcem, da se bodo v skrbi za svoje najbližje ustrezno obnašali,« je pojasnila. Zakaj naši sogovorniki, čeprav dom obiske omogoča, niso imeli možnosti videti svojca, in ali gre morda za neenakosti (so nekaterim svojcem obiski omogočeni, drugim ne), ni jasno. Za dodatna pojasnila bomo dom še zaprosili.
Nedostopni so
Dom je zavrnil tudi očitke o neustrezni negi in oskrbi. »Prav tako zavračamo obtožbe o onemogočanju telefonskih oziroma videostikov. Videoklicev nismo izvajali le prvih štirinajst dni, ko se je pojavila okužba v enoti, do ustrezne razjasnitve epidemiološke slike. V primeru poslabšanja, stiske in podobno pa so bili oskrbovanci tudi v tistih dneh vedno v stiku s svojci; tem smo omogočali stik s stanovalci na način, ki so ga ti zmogli,« je pojasnila sogovornica. A sorodniki, naši sogovorniki, še vedno trdijo, da dom njihove prošnje po vzpostavitvi stika prek videoklica ni uslišal. Razočara jih tudi odziv direktorice, ki zagotavlja, da ustrezno in strokovno delujejo, ukrepajo, »in sicer vedno tudi v sodelovanju s svojci oziroma stanovalčevimi najbližjimi«; da ravno to ni izpolnjeno, je eden od glavnih očitkov sorodnikov, ki so se povezali z nami.
To je posledica
Edino, kar je Grobelnikova iz Doma upokojencev Center Tabor - Poljane priznala, je, da je prišlo do zmanjšanja aktivnosti. »Celotna situacija, nujni ukrepi, vezani na epidemijo, ne samo na nivoju zavoda, temveč širše, žal puščajo posledice na vseh nas. Kadar je okužba v enoti, so skupinske vadbe ukinjene, fizioterapevti in delovni terapevti delajo individualno, in tako se žal kakšna aktivnost res zmanjša,« je izjavila.
