Črna zastava pred vhodom krmeljskega Inkosa in sveča na okenski polici upravne zgradbe podjetja sta le simbolični znamenji, da se je sredi decembra, v teh čudnih časih, ko se je Slovenija zapisala med svetovne rekorderje po številu umrlih zaradi novega koronavirusa, v tem podjetju zgodilo še nekaj žalostnega. In dejansko se je za skoraj stotnijo delavcev Inkosa zgodila tragedija. Praktično čez noč so ostali brez služb, brez kruha zase in za svoje družine, ko je 15. decembra Okrožno sodišče v Krškem na predlog direktorja Mateja Kranjca dan prej uvedlo stečajni postopek podjetja z 91 zaposlenimi. Stečajni upravitelj je ljubljanski odvetnik Grega Lippai.
Predlog za uvedbo stečajnega postopka je predlagala sama družba verjetno zaradi insolventnosti, saj poslovno poročilo za leto 2019, objavljeno na spletnih straneh Ajpesa, kaže, da je imel Inkos 5,8 milijona evrov prihodkov od prodaje, kar je za dobro četrtino več kot leto prej, in da je zmanjšal izgubo za približno tretjino, na 603.000 evrov. Morda so za odločitev o stečaju v soglasju lastnika in direktorja Inkosa, ki sta sorodnika, pretehtale kratkoročne obveznosti do dobaviteljev in bank, teh je še vedno za okrog 300.000 evrov.
Že od prvega vala epidemije je kakšna tretjina delavcev delala le po 20 ur tedensko, torej si je vodstvo družbe pomagalo premoščati težave tudi s protikoronskimi ukrepi vlade. V ponedeljek, 14. decembra, ko je direktor večino delavcev poslal na enomesečno čakanje, je bila to prej zloslutna napoved dogodkov kot pa upanje, da »saj po novem letu boljše bo«, kot pravi napev …
Da se pripravlja črn scenarij, so zaslutili delavci 14. decembra, ko so opazili, da vozijo iz podjetja tudi nedokončane izdelke. Predsednik sindikata SKEI, Krmeljčan Vojko Kos, ki mu do upokojitve manjkajo le še štiri leta, je direktorju Kranjcu 14. decembra dopoldne poslal nekaj vprašanj, kaj to pomeni. Direktor mu je odgovoril šele pozno popoldne, njegovega odgovora pa nam Kos ni želel posredovati niti ni privolil v fotografiranje, ker se boji, da bi mu to škodilo pri iskanju novega dela. Kos je bil v Inkosu 21 let, za sabo pa že ima grenko izkušnjo s stečaja mokronoške Iskre. Triinštirideset zaposlenih je članov sindikata, prek agencij pa je delalo še od 30 do 40 delavcev iz drugih držav, predvsem iz krajev nekdanje Jugoslavije. Je pa Kos poudaril, da so delavci najmanj krivi, da so pristali na cesti dobri dve leti pred 60. obletnico Inkosa, ki je zrasel na pogorišču Metalne oziroma poznejše Tovarne konstrukcij in naprav.
VZTRAJALI V HRUPU, PRAHU, MRAZU …
In podobno kot predsednik sindikata niso bili za portretiranje niti nekateri drugi delavci. Celo predstaviti si niso upali in so nam odgovarjali le kot anonimneži. Kot pripovedujejo, lastnik ni vlagal v tovarno, temveč jo je predvsem izčrpaval. Zadnje čase so imeli probleme tudi z ogrevanjem. V barvarni ne bi mogli delati, če ne bi vsaj takrat, ko je bilo nujno za barvanje izdelkov, priskrbeli dovolj plina za ogrevanje. »Vsa čast delavcem, da smo vztrajali v tem hrupu, prahu, mrazu in poltemi …« je dejal eden nekdanjih zaposlenih v Inkosu.
Stečajni upravitelj Grega Lippai je neuradno za Kanal A izjavil, da se je seznanil, da ima Inkos okoli štiri milijone evrov obveznosti. Predsednica Krajevne skupnosti (KS) Krmelj Klementina Žvar pa je povedala, da stečaj pomeni socialno bombo za Krmelj in okoliške kraje. Lippai nam je 18. decembra povedal, da bodo neizplačano novembrsko plačo delavci morali prijaviti kot terjatev v stečajnem postopu najpozneje do 15. marca 2021. Socialno ogroženi se lahko v vmesnem času nadejajo pomoči jamstvenega sklada.
SORODSTVENE POVEZAVE
Direktor družbe Inkos, d. o. o., Krmelj Matej Kranjc, ki je na Okrožno sodišče v Krškem podal predlog za stečaj, je sicer zet lastnika mariborskega podjetja Fibmarkt Antona Breznika, družbe, ki je večinski (81,89-odstotni) lastnik Inkosa. Krmeljčani so bili v zadnjih desetih letih pogosto v prisilni poravnavi. Odpuščeni delavci so še dodatno prizadeti, ker jim podjetje niti ni poravnalo vseh prispevkov in regresa v celoti – dobili so le 100 evrov za leto 2020.
Inkos se je od leta 1993 pretežno ukvarjal s proizvodnjo transportne opreme, industrijskih dvigal, hidromehanske opreme, opreme za železarne, ladijskih krmil, jeklenih konstrukcij in konstrukcij za kovinske mostove. Po izbruhu epidemije marca letos je bilo še težje najti delo, v zadnjih letih jim nikakor ni uspelo splavati iz rdečih številk.
