Eden od sogovornikov je dejal, da se izpostavljajo v korist družbe in živijo tam zunaj v težkih razmerah, ko se zaradi zaprtih restavracij na postajališčih niti najesti ne morejo na toplem in pogreti ob kavici ali čaju. Njihovo življenje je daleč od domačih zoženo na kabino tovornjaka, na tiste tri ali štiri kvadratne metre, ki so njihov delovni prostor, spalnica in jedilnica obenem.
Anton Klančar: Hrano si prinesem od doma
Anton Klančar je za volanom tovornjaka že 42 let. Prevozil je domala vso Evropo, le v Rusiji in Skandinaviji še ni bil, pravi. V vseh teh letih na cesti se mu je zgodilo že ogromno; o svojih dogodivščinah bi lahko napisal knjigo. Toda takšne situacije, s toliko omejitvami in negotovosti, kot jo je prinesla letošnja epidemija virusa, pa še ne. Za podjetje Mesarič transport vozi predvsem v Nemčijo, Italijo, Avstrijo, tudi na Nizozemsko. Od doma je od ponedeljka do petka, včasih mora službo podaljšati še za teden dni. Resnično večino svojega življenja preživi v tovornjaku in zelo je pomembno, da ima človek na poti možnost osebne higiene in prehrane. A z ukrepi za omejitev širjenja virusa se je ta precej skrčila.
Ujeli smo ga ravno na avstrijskem parkirišču, na poti v Italijo, kjer si je grel kosilo, ki ga je prinesel od doma. »Žena mi pripravi razne enolončnice, da jih imam potem za ves teden.« S hrano je res težava, saj so restavracije na postajališčih po Evropi zaprte. »Kolega mi je rekel, da ima Francija menda za šoferje restavracije odprte. Tam imajo tudi zelo močan sindikat.« Če mu hrane zmanjka, gre lahko ponjo v trgovine ob cestah, ki k sreči delajo. Medtem ko so bili v prvem valu okužb tuši vsepovsod zaprti in se niso mogli nikjer pošteno umiti, se je tokrat na nekaterih postajališčih mogoče stuširati. Anton je bil ob izbruhu prvega vala sicer nekaj časa doma, ko so se razmere malce umirile, pa je spet začel voziti. Priznava, da je bil v stiski, predvsem ker je v tistem času vozil v Milano in Bergamo, prav tja, kjer je bilo najhuje. »Sprašuješ se, kaj bo, potem pa ni nič in se navadiš,« je preprosto povedal.
»V tovornjaku si tako ali tako, kot bi bil v karanteni. Ne nazadnje tudi nimaš veliko stika z drugimi ljudmi, razen ko pripelješ tovor v podjetje. A vsepovsod imajo razpršila, maske in izvajajo primerne zaščitne ukrepe, tako da se počutim kar varno. Je pa vožnja v teh časih zanimiva, ker je veliko manj prometa. No, tovornjakov ni nič manj kot prej, še vedno jih je ogromno. In kar je najboljše, precej manj je zastojev, kar je pa sploh dobrodošlo,« je zaključil Anton.
Franc Seršen, Seršen transport: Do njih se vedejo, kot bi bili kužni
Direktor podjetja Seršen transport je pred kratkim šel s kombijem v Nemčijo preko Avstrije in se na lastne oči prepričal, s kakšnimi težavami se soočajo njegovi vozniki. »Ko narediš 45-minutni odmor, ne moreš niti kave nikjer na toplem spiti, kaj šele da bi kaj pojedel! Če že dobiš hrano, je pribor lesen, tako da moraš zrezek prijeti v roko, da ga sploh lahko poješ. Polovica tušev je zaprtih, so pa vsaj stranišča odprta. Mi vozimo v Belgijo, Španijo, na Nizozemsko. Zdaj si pa zamislite, fantje so zunaj ves teden, pa se še pošteno stuširati ne morejo! Vsak se potem znajde po svoje. Največkrat v straniščih z minimalno osebno higieno.« Prav tako so možje oropani pristnega človeškega stika.
»V nekaterih podjetjih se do njih vedejo, kot bi bili kužni. Včasih si se oglasil v podjetju, spil kakšno kavico, zdaj pa vse poteka po telefonih, domofonih.« Zelo težko je v teh časih tudi za bosanske državljane, zaposlene v njegovem podjetju, saj se ob koncih tedna ne morejo vračati domov, k svojim družinam, kot so se prej. »Zanje sem najel hišo, da so lahko za vikend nekje na toplem, si skuhajo, operejo. Nekateri še vedno najraje prespijo kar v kabini, kjer so bolj navajeni. Veliko prevoznikov jim pa tega ne more omogočiti in potem ti ljudje proste dneve, ko bi sicer lahko bili z družinami, preživljajo na parkiriščih. »A ni absurdno, da se lahko gibljejo po vsej Evropi, domov pa ne smejo?« se sprašuje.
Pišek Peter, predsednik sekcije za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije: Vozniki so heroji!
»Čeprav je situacija še vedno precej težka, je voznikom vseeno malce lažje, kot je bilo spomladi, ko smo bili nepripravljeni in nismo vedeli, kaj nas čaka,« pravi Pišek. »Vozniki so bili in so heroji, saj izpostavljajo svoja življenja v korist družbe. Skrbijo za našo oskrbo in prevoz vsega nujno potrebnega. Brez njih bi bila naša življenja precej otežena. Ni jim lahko. V teh časih so vsi bolj odgovorni – vozniki, lastniki, podjetja, kamor pripeljejo blago. Medtem ko je bilo za šoferje v prvem valu res težko, saj so jim na parkiriščih vse zaprli, še na stranišče niso mogli, so na apel transportnih združenj odprli vsaj toaleto in tuše.«
Jože Leskovar, voznik lastnega tovornjaka: Na nas so povsem pozabili
Leskovar je za volanom že 33 let. S svojim tovornjakom prevaža blago v Avstrijo in Italijo. Tudi on si vzame na pot nekaj zamrznjene hrane, ki jo pripravi žena. »V Italiji še dobiš kakšen kos pice na črpalkah, tudi v Sloveniji, v Avstriji mogoče še kakšen mesni sir, drugje je pa bolj žalostno, povsem so pozabili na nas. Kolegi pravijo, da v Franciji in Nemčiji celo dobiš toplo kuhano hrano, ki si jo odneseš v kabino in jo na toplem poješ. K sreči je mogoče na črpalkah kupiti svež kruh, sicer greš lahko le v trgovino. Problem je, ker imajo nekatera parkirišča pred trgovinami zapornico, da ne moreš notri s kamionom. Če ga pa pustiš nekje za cesto, hitro pridejo policisti ali redarji in ti naložijo kar visoko kazen,« razlaga, zakaj je včasih tako težko. »Mi smo gonilna sila gospodarstva, pa smo včasih vsem napoti. Ampak brez nas, žal, ni nič,« razmišlja. »Medtem ko se v Sloveniji ne moreš stuširati, se ponekod v tujini da. Videl sem celo odprte prostore s previjalnimi mizicami za dojenčke.«
Razmere za njihovo delo so tokrat malo boljše kot spomladi. »Takrat sploh nisi smel biti zraven, ko so nalagali ali razkladali tovornjak, zdaj so malo popustili.« Ukrepi v podjetjih v tujini, kamor pripelje blago, so različni. Povsod imajo maske, v mnogih podjetjih voznikom merijo temperaturo. Da je vse drugače, se vidi pri socialnih stikih. Vozniki so danes bolj ali manj sami. Včasih so se s kolegi družili na parkiriščih, kjer so prespali, zdaj pa še tega ni. Leskovar si čas med počitkom ali zvečer krajša z branjem časopisov, knjig, gledanjem filmov ali pa koga pokliče po telefonu. Zato ni osamljen, četudi je veliko sam. Je pa na cesti vseeno malo lažje, kot je bilo. »Spomladi, ko je bilo vse zaprto, se je bilo pravzaprav užitek peljati. Na cesti so bili samo tovornjaki in kakšen kombi, tudi nesreč ni bilo. Zdaj je prometa sicer več, ampak še vedno je hitrejši in ni velikih zastojev.« Ga zaradi trenutnih razmer kljub vsemu kdaj stisne pri srcu? »Čisto sproščen nisi,« priznava. »Vendar vsaj imam službo, nekdo mora biti zdravnik, prodajalec, delavec za tekočim trakom, šofer ...«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
