"Priznati moram, da sem imela v preteklosti pomisleke glede določenih aspektov obveznega cepljenja, sploh glede odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je v zadevi U-I-127/01-27 odločilo, da mora biti že apriorno vzpostavljena restitucijska shema za osebe, ki jim je z obveznim cepljenjem povzročena zdravstvena škoda. Zdelo se mi je kontraintuitivno, da bi človekovo telesno nedotakljivost in integriteto že vnaprej, torej ne ex post odškodninsko, določali v monetarni vrednosti, in zavestno perpetuirali zdravstvene postopke, ki jih lahko ogrožajo (zgolj potencialno ter v praksi zelo redko). Seveda vprašanje cepljenja ni tako preprosto, vprašanje ločljivosti individualnega in kolektivnega zdravja ni enoznačno, in točno to nam je žal pokazala trenutna pandemija.
Tudi samo gibanje proti obveznemu cepljenju namreč zna imeti strašljive posledice, kot je denimo ponovni pojav že poprej izumrlih bolezni; zanimivo pa se mi zdi, da nas ideja cepljenja z vidika zaupanja v vsebino stekleničke skrbi bolj kot to, kaj je v naši hrani, vodi ali celo drugih zdravilih. Preprosto ne boste niti našli gibanja proti transfuzijam, infuzijam, tudi sicer nas večina živi z osnovnim zaupanjem v institucije z vidika nadzora nad osnovnimi dobrinami, katere konzumiramo. Cepljenje pa žal združuje par elementov, ki nas že na psihološki ravni bolj razburijo; gre namreč za obvezno ter invazivno zbadanje z iglo, ki se v praksi tiče pretežno otrok. Ti trije elementi so očitno dovolj, da se skepsa glede cepljenja iz leta v leto povečuje, kljub zatrjevanjem zdravstvenih institucij, da je postopek varen.
COVID-19 je sicer bolezen, ki večinoma ne ogroža mlajših; gotovo je zato marsikateremu staršu nerazumljivo, zakaj bi moral cepiti svojega majhnega otroka, ki je sicer zdrav, da bo čredna imunost zagotovljena (predvsem) za najstarejšo generacijo. Tovrstnemu staršu lahko samo cepivo (sploh tako hitro proizvedeno) predstavlja večje tveganje za zdravje otroka ter predvsem večjo neznanko, kot bi jo predstavljal virus sam. In ker je povprečnemu staršu bolj pomembno varovati lastnega otroka, tudi na račun “neznanih” 90-letnikov, je odpor proti cepljenju, ki se kaže v javnosti, do neke mere razumljiv.
Veliko lažje namreč sprejmemo cepljenje proti nečemu, kar ogroža naše otroke oziroma nas same; ko so me starši pri osmih letih poslali na cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu, so to počeli, ker jih je skrbelo, da bi zaradi te bolezni trpela jaz. HPV cepljenja so postala tako pogosta, ker vsaka ženska s cepljenjem varuje sebe. Pomembno je sicer poudariti, da se pri bolezni COVID-19 ne nahajamo zares v situaciji vedenja našega izida v primeru okužbe, temveč bolj v statistično špekulativni situaciji, kateri bi John Rawls rekel “izvorna pozicija”; razen tistih, ki so bolezen že preboleli, nas večina ne ve, kako bi jo prenesli. Izvorna pozicija je pozicija nevedenja, ali bi končali med asimptomatiki ali na intenzivni negi. In ravno v izvorni poziciji je prostor za družbeno solidarnost; če smo namreč v ogroženi skupini in tega niti ne vemo, nam cepivo koristi. Izvorna pozicija poenoti našo individualnost v kolektivnost, kajti naša individualnost še ni izoblikovana.
Kar me skrbi glede cepiva proti COVID-19, je tudi monetizacija ter internacionalizacija tega problema ter posledični manjko nacionalne suverenosti, ki jo imamo pri izbiri pravega cepiva; ker spadamo pod EU, mora European Medicines Agency (oz. EMA) odobriti vsakršno cepivo, ki bo v uporabi znotraj EU, in tudi Evropska komisija se rada pohvali, da je sklenila že več nakupnih predpogodb z farmacevtskimi podjetji, katerih cepiva obetajo uspeh. Če bi se slovenski imunologi ter pristojne institucije samostojno odločili, da je res potrebno, da prične Slovenija že zdaj s cepljenjem, in bi želeli samostojno odobriti denimo rusko cepivo, te možnosti preprosto ne bi imeli. Bila bi v nasprotju s pravom EU, deležni bi bili obsodb in sankcij mednarodne skupnosti, in najbrž tudi WHO-ja. Zaskrbljujoč del samega cepljenja proti COVID-19 je sicer po mojem mnenju tudi institucija Gavi; financirana je s strani WHO ter Svetovne banke, v resnici pa je predvsem v lasti Billa in Melinde Gates (dveh zasebnih miljarderjev, četudi imata fundacijo), in bo v večji meri pooblaščena za svetovno distribucijo cepiva, sploh po revnejših državah (katerekoli farmacevtske družbe že). Sama koncentracija moči pri tem cepljenju me tako moti, nahaja se v celoti v rokah WHO in EU, in zelo malo manevrskega prostora imamo na nacionalni ravni držav, kjer bi sicer še lahko vzpostavili določen demokratičen nadzor nad tem odločanjem.
Primerno je tudi omeniti Panderix, cepivo GSK zoper prašičjo gripo H1N1, torej virus, ki je povzročal preplahe leta 2009, zaradi česar so bili postopki odobritev cepiva pospešeni. Na papirju je imel GSK dobro cepivo, resno povezano le z eno boleznijo, in sicer narkolepsijo; povečal naj bi tveganje za njen razvoj 5-14x v otrocih in 2-7x v odraslih. Povečano tveganje je bilo tako v odstotkih 1 od 18400 ali več kot 0.005%; to morda ne zveni veliko, vendar če govorimo o 31 miljonih cepljenih oseb, govorimo o več kot 1600 osebah, ki bi se lahko srečale tem nezaželenim učinkom.
Morda lahko rečemo, da gre za tveganje, ki ga odtehta učinkovitost cepljenja, vendar zopet; cepljenje ni zgolj populacijski pojav, gre tudi za individualnega. Če je narkolepsijo razvil sicer zdrav otrok, ki ne bi imel težav s prebolevanjem H1N1, je to nedvomno problem, katerega ne smemo ignorirati. Dvomim sicer, da se bomo neskončne zanke lockdownov znebili, če covidna protitelesa zdržijo zgolj 2 meseca; danes se tako nahajamo v bolj pereči situaciji, zato moramo tudi prihajajoče cepivo obravnavati bolj blagohotno.
Kar sklepno menim, da se bo dejansko zgodilo, je “če/potem” sistem cepljenja, kar se že nakazuje pri hitrem testiranju kot pogoju za vstop v določene prostore. Če ste testirani negativno, potem lahko vstopite. Isto zna veljati za cepljenje; za formalno obvezno cepljenje je preveč upora, obenem pa zanj obstoji ogromna potreba. Dosedanji lockdowni so ljudi navadili na “če/potem” omejitve (brez maske ni vstopa, brez maske je globa). “Če/potem” sistem digitalnega certifikata o cepljenju bi bil tako pogoj za vstop v določene prostore oziroma opravljanje dejavnosti in bi potencialno omogočal, da se nihče ne bi počutil prisiljenega v cepljenje, obenem pa bi bilo to še vedno de facto obvezno. Menim, da bi bil tovrsten ukrep sicer zelo hud, invaziven z vidika telesne integritete posameznika, ter bi lahko vodil v nevarne precedense. Obenem pa se zavedam, da imamo problem, in da ga bo nekako potrebno rešiti. WHO je v preteklosti že poudarjal idejo digitalne svetovne identifikacije, ki bi vsebovala tudi tovrstna dokazila o cepljenju (projekt so poimenovali ID2020, nastal je v sodelovanju s poprej omenjenim Bill Gatesom preko institucije Gavi in Microsofta), in to so ideje, do katerih se moramo jasno opredeliti, preden nam bodo kot strela z jasnega predlagane kot pogoj za dobavo cepiva".
Veronika Cukrov, doktorska kandidatka, mag. prava, Odvetniška družba Cukrov
