Kako vse to doživlja, predvsem pa, kako je preboleval bolezen, ki si je podredila svet, nam je povedal eden prvih Slovencev, ki se je okužil z njo.
Marca je bil na motorističnem potovanju v tujini, domov pa je prišel s koronavirusom. Sledila je hospitalizacija in veliki pritiski. Rok Borštnik nam je zaupal, kako je preboleval bolezen in kako se počuti zdaj.
Ste skoraj sedem mesecev po tem, ko ste preboleli covid-19, v redu?
Zbolel sem marca, bil sem tretji pozitiven Slovenec, torej eden prvih, in potek moje bolezni ni bil zahteven. Imel sem blažje simptome, počutil sem se v redu. Posledic, ki bi jih koronavirus pustil na mojem zdravju niti po toliko mesecih, ne občutim. Bi pa omenil, da sem morda še dva meseca po tem, ko sem že ozdravel, čutil, da se hitreje zadiham kot sicer, pa še da sem imel manj moči kot običajno. Tudi z vohom sem imel težave. V zadnjem obdobju pa se mi zdi, da se tudi zmožnost vonjati kot včasih vrača, tako da bi rekel, da je ta hip z mano in mojim zdravje tako kot pred covidom-19.
Kako ste se pozdravili? Ste uživali zdravila in koliko časa ste prebolevali okužbo s koronavirusom?
Pet dni sem bil v bolnišnici, čeprav za to ni bilo potrebe, ampak ker smo se v marcu, ko sem zbolel, in bil sem eden prvih, z virusom šele srečevali, so pač v bolnišnico sprejeli vse, ki so se okužili, torej tudi mene. Podrobno so me spremljali tudi zato, da so se spoznavali z boleznijo, obnašanjem virusa. Sicer pa ker nisem imel posebnih simptomov, tudi zdravil nisem potreboval. Koronavirus je sam od sebe izzvenel v 14 dneh, po dveh tednih sem bil namreč na testiranju že negativen. Zatem so me testirali še enkrat, kakšen teden kasneje, in tudi takrat je test pokazal, da sem negativen. Po tem, ko sem ozdravel, sem še večkrat šel na razna testiranja in opazovanja na ljubljansko infekcijsko kliniko, saj so me povabili k sodelovanju v raziskavi, v kateri spremljajo, kaj se dogaja s tistimi, ki so preboleli covid. Seveda sem pristal na to. Imel sem že tri preglede, čakam pa me še eden. Torej sem šel k njim po dveh, štirih in šestih mesecih, čaka pa me še tisti pregled, ki je načrtovan po 12 mesecih od takrat, ko si prebolel bolezen. Med drugim ti vzamejo kri, preverijo nivo kisika v krvi, poslušajo pljuča, jih slikajo z rentgenom, tudi delovanje nekaterih ostalih organov preverijo.
Se je nalezel še kdo od vaših družinskih članov? Po tem, ko ste bili nekaj dni hospitalizirani, ste se namreč vrnili k ženi in hčerki in se tam do konca pozdravili.
Tako, vrnil sem se domov. Nihče od mojih se ni okužil, ampak smo bili tudi zelo previdni. Dokler nisem bil negativen, sem bil v samoizolaciji v svoji sobi. Tega prostora nisem zapuščal.
Kako v retrospektivi gledate na ta čas, ko ste bili bolni? Ste bili zaskrbljeni? Kako ste doživljali okužbo in to, kar je prišlo z njo?
Takrat je bilo za vse nas, ki smo bili med prvimi v bolnišnici, kar težko. Ampak ne tako zaradi bolezni kot take in skrbi v zvezi z njo, ampak bolj zaradi tega, kako je na vse to reagirala, sprejemala javnost. Sploh jaz, ker sem se javno izpostavil, sem bil potem kar oblegan. Tako sem ves čas, ko smo bili v bolnišnici, visel na telefonu, saj je veliko ljudi, ki me poznajo, želelo iz prve roke izvedeti, kaj se mi dogaja, kako sem, predvsem pa, kako bolezen poteka. Postal sem nekakšen informator, saj o bolezni takrat prav veliko nismo vedeli, jaz pa sem jo izkušal in so od mene lahko precej izvedeli iz prve roke. Kot negativno, kar je prišlo skupaj z okužbo, bi izpostavil pritisk zaradi okužbe kot take in tega, kako je bila takrat do nje naravnana javnost. Bilo je veliko negotovosti, vprašanj, strašljivih informacij in verjetno je ljudi napajal strah pred okužbo. Prejel sem namreč veliko dobrih želja in pozitivnih misli, žal pa tudi kar nekaj negativnih komentarjev ter neutemeljenih očitanj. Domači, saj jim je bila zaradi moje okužbe odrejena karantena, so bili deležni precej klicev in poizvedovanj od ljudi, s katerimi so bili v stiku, ali so morda tudi oni okuženi. Tudi ostali pacienti, ki so bili v bolnišnici, so doživljali različne pritiske, skrbi in stres ter so bili ves čas na telefonu, namesto da bi se posvetili počitku in okrevanju. Tako je bilo prvih nekaj dni zares stresno za vse prvoobolele paciente.
Kako pravite, da se je to, da ste zboleli, odražalo na vašem poslu?
Ker se ukvarjam s turizmom in imam veliko stika z ljudmi, so se nekateri poslovni partnerji, s katerimi sem nekoč že sodeloval, zbali, da bo to, da sem zbolel, vplivalo na njihov ugled. Ampak marca, ko sem bil bolan, se je zdelo, da jo bomo odnesli relativno milo, ne pa da se bo kasneje zaradi covida-19 ustavil ves svet. Družba se je v tem smislu do korone in tistih, ki smo jo že imeli, desenzibilizirala, saj ljudje zdaj imajo informacije o bolezni, vsi smo bolj osveščeni, vemo, kako ravnati, se zaščititi in tako dalje, in teh težav ne zaznavam več.
Ali spremljate, ali ste imuni na koronavirus? Je vaše telo ustvarilo protitelesa?
Prav to med drugim preverjajo v okviru raziskave na infekcijski kliniki, ki sem jo že prej omenil. No, pri meni so rezultati pokazali, da sem dva meseca po bolezni imel imunost in sem bil pred novo okužbo varen, po štirih mesecih je bila količina protitelesc v krvi znatno manjša in je bilo na meji, ali sem še imun ali ne, po pol leta pa je krvna preiskava pokazala, da nisem več imun. Zdravniki pravijo, da bi po vsej verjetnosti zdaj spet lahko zbolel.
Kako ste sprejeli to informacijo? Ste mislili, da boste odslej imuni? Sicer to, da imunost ne traja prav dolgo, ni ravno dobra novica …
Pa saj ravno to je tisto. Se je že precej govorilo o tem, da naj imunost ne bi trajala prav dolgo, tako da nisem bil preveč presenečen. Zdravstvena stroka je namreč kar hitro povedala, da telo na koronaviruse ne ostane odporno prav dolgo. Ravno zato sta tak fokus in upanje usmerjena v cepivo, ker samo to nam bo lahko pomagalo, da bomo dolgoročno imuni. Skratka, bilo mi je samoumevno, da protitelesca ne bodo ostala, tako da se zdaj seveda držim vse ukrepov; nosim masko, se razkužujem, držim razdaljo. Poskušam pa čim bolj normalno živeti s temi ukrepi.
Je tudi vas, ki delate v turizmu, epidemija močno prizadela?
Ja, tako kot ostale. Veliko se v tem okviru ukvarjam tudi s turističnim vodenjem in letos bo prihodek od tega enak nič, ker delam predvsem s tujimi gosti, ki jih je letos k nam bolj malo. Nekaj denarja prislužim z aktivnostjo od videoprodukcije (snemanje porok in videovsebin za podjetja, fotografiranje in podobno). S tem si lahko pokrijem nekaj stroškov, sicer pa, ker sem samostojni podjetnik, mi še kako prav pride državna pomoč. Če to, o čemer govorim, predstavim v številkah, bi rekel, da bom letos imel samo okoli 30 do 40 odstotkov realizacije lanskega prihodka. Imam torej skoraj 60- do 70-odstotni izpad letnega prometa v primerjavi z lani.
Ste razmišljali, da bi se poslovno kam preusmerili? Kajti prihodnost turizma je zaradi koronavirusa zelo negotova.
To obdobje vidim kot priložnost. Ta čas, ko nisem tako aktiven na primer z vodenji, čas usmerjam v produkcijo filmov s potovanj, ki jih nalagam na youtube (moj kanal se imenuje Rok goes around). S tem imam zelo veliko dela, vendar to ne nosi denarja. To delam z namenom, da lahko morda nekoč pričakujem prihodke tudi od tega, pa da ljudem ponudim ogled kvalitetnih in lepih potovalnih filmčkov.
Od aprila ste torej zdravi. Ste po tem, ko ste preboleli virus, že kam odpotovali?
Ja. Za nekam oditi me je motivirala tudi želja po ustvarjanju novega videomateriala za moj kanal, tako da sem marsikam že odpotoval, tudi z družino. Obiskali smo Hrvaško, Italijo in Avstrijo, torej smo se potepali bolj po sosednjih državah.
Kakšen je bil na primer vaš stik z Italijo?
Tja smo odšli septembra. Kar zadeva okužbe, je bila Italija v tistem času država z eno najugodnejših epidemioloških slik v Evropi. Kot turistični vodik sem bil sicer v Benetkah že nekajkrat, ampak tokrat je bilo res nekaj posebnega, saj so bile prazne. Nič kaj veliko turistov se ni trlo po uličicah in trgih, zato je bila izkušnja tega kraja res precej drugačna, lepa. Pa tudi nisem imel občutka, da bi bilo z ukrepi zelo strogo. Predvsem pa nisem zaznal, ne glede na to, kaj se je Italijanom dogajalo, kakšne posebne panike. Mislim, da so sprejeli, kar je bilo, in s tem živijo, ne ustvarjajo drame iz tega.
Bi morda našim bralcem zdaj, ko se razmere zaostrujejo, radi povedali kaj posebnega?
Prav je, da vsi, brez izjeme, dosledno spoštujemo priporočila in pravila v zvezi s koronavirusom. S tem, ko bomo odgovorno ravnali, bomo pokazali predvsem spoštovanje in skrb do drugih ter pomagali preprečevati širjenje virusa. Ob tem bi rad poudaril, da je treba to bolezen sprejeti tako kot vse druge ter se naučiti živeti z njo. Žal imam občutek, da se pri nas glede koronavirusa še vedno ustvarja pretirana panika. Ob obisku sosednjih držav, ki so imele tudi manj ugodno epidemiološko sliko, sem se lahko prepričal, da v večini ljudje živijo in delajo bolj sproščeno kot pri nas in da je splošne panike med ljudmi in v medijih manj. Le z normalizacijo življenja ter ob spoštovanju higienskih in drugih priporočil in ukrepov si lahko zagotovimo kvalitetno in srečno življenje.
