Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak dela v zdravstvu od leta 1986. Kot predstojnica KIMDPŠ se ukvarja z zdravjem delavcev, torej s temo, ki je, odkar se soočamo s širitvijo novega koronavirusa, aktualna kot še nikoli prej. A covid še zdaleč ni edina akutna problematika, s katero se spopadajo strokovnjaki s tega področja. Z dr. Dodič Fikfakovo smo se pogovarjali v njeni pisarni na Grablovičevi ulici v Ljubljani v četrtek, na dan, ko je bilo potrjenih 389 novih okužb.
Danes smo ponovno zabeležili rekordno število novookuženih s koronavirusom. Ali obstaja upravičen razlog, da danes nekdo, ki ima možnost delati od doma, še hodi na delovno mesto?
Mi smo že v prvem valu in tudi pozneje opozarjali podjetja, naj se organizirajo tako, da vsak, ki lahko, dela od doma. Seveda vemo za številna podjetja, kjer bi ljudje lahko delali od doma, pa jim delodajalci tega ne dovolijo, in tudi skozi najin pogovor pozivam delodajalce, naj, če se le da, delo organizirajo od doma. Stanje bo samo še hujše.
Kje ste med epidemijo identificirali težave medicine dela pri nas oziroma natančneje Zakona o varnosti in zdravju pri delu?
Prva takšna večja pomanjkljivost je ta, da vsak delodajalec čaka zelo natančna navodila in želi, da bi mu Nacionalni inštitut za javno zdravje ali nekdo drug povedal natančno, kaj naj dela v delovni organizaciji. Kar smo vseskozi opozarjali, je, da zelo natančnih navodil ni mogoče dati, za ta je namreč treba dobro poznati proizvodnjo. Tudi v organizacijah je treba spoštovati splošna navodila, ki jih v svoji kampanji povzemamo z besedo RazUM, se pravi razdalja in razkuževanje, umivanje rok in maska. Kako to aplicirati v tovarni ali podjetju, najbolje ve delodajalec sam, ki proizvodnjo pozna. Če ima dilemo, mu lahko pomaga njegov strokovni sodelavec (varnostni inženir, ki proizvodnjo pozna) ali specialist medicine dela. Vsak delodajalec mora imeti narejeno oceno tveganja in na osnovi te akcijski načrt izvedbe ukrepov. A pomanjkljivost, ki smo jo lahko videli, je, da velika večina delodajalcev ni razumela, da je lahko eno od teh tveganj biološko – virus in da to tveganje lahko pride od zunaj in ne izvira z delovnega mesta. Konkretno: najprej bi moral vsak delodajalec preučiti, kako lahko pride koronavirus v tovarno, nato, kako se lahko znotraj nje širi. Preučiti bi moral vsak korak, ki je pomemben za širitev virusa, in predvsem, kako ga je mogoče ustaviti. S pomočjo GZS smo posneli kar nekaj primerov dobrih praks podjetij, ki so to storila že med prvim valom. Ta podjetja so sklicala krizni menedžment, oblikovala skupino ljudi, ki so poti vnosa in kroženja preučili in splošna navodila implementirali v samo organizacijo. Ni težko, a dela je veliko, treba je iti korak za korakom.
Ali delodajalcev zakon ne zavezuje k oceni tveganja tudi za scenarij virusa?
Jih. Vendar so do zdaj delodajalci razumeli – kar je po svoje razumljivo –, da tveganje predstavlja tisto, kar nastaja na delovnem mestu. Tu pa imamo drugačno situacijo, virus kot tveganje prihaja od zunaj, vendar se na delovnem mestu lahko ravno tako širi in povzroča nesposobnost za delo med delavci. Dolžnost delodajalca pa je, da zaščiti delavce. Tako pri vnosu kot širitvi virusa.
Kje pa se konča dolžnost delodajalca? Kaj je denimo s »čikpavzami«, ki ste jih nedavno omenjali, ali pa s skupnimi prevozi na delo? Ali delodajalec lahko poseže v te segmente?
Delodajalec omogoča »čikpavze« ali malico, zato je dolžan poseči v to. To pomeni, da mora organizirati malico in premore na način, da do kontaktov ne pride. Vem, da je to izjemno težko, vendar so nam nekatera podjetja pokazala, kako so organizirala na primer malico; dokler niso mogli ustrezno organizirati svoje restavracije, so ljudem nosili malico na delovno mesto. Ko pa so v restavracijah, ki so jih imeli, napravili pregrade, omogočili razkužila, vstavili dodatne umivalnike, potem pa so delavcem dovolili prehranjevanje v restavraciji, pri čemer so jim jasno predstavili pravila obnašanja in nadzirali njihovo izvedbo.
Če ugotavljamo, da so delodajalci bili nepripravljeni na pandemijo, ali lahko nekaj podobnega rečemo za stroko medicine dela kot takšno?
Nekaj napak je bilo narejenih, ampak to lahko v taki nenadni situaciji, kot je epidemija, pričakujemo. Recimo to, da je bil eden od sklepov ministra, da se preventivne dejavnosti med epidemijo zamrznejo. To so številni ponudniki na področju medicine dela razumeli kot zaprtje ordinacij. Mislim, da se ta napaka ne bo ponovila. Specialist medicine dela in varnostni inženir sta tisti osebi, ki kljub epidemiji morata ostati na voljo, da pomagata delodajalcu. V primerjavi s prvim valom je tudi znanje delodajalcev večje in se zdaj za posvet pogosteje obračajo k strokovnjakom.
Ravno od sindikatov je bilo medicini dela očitano, da se je v začetku epidemije »potuhnila«. Je to točna ocena?
Imamo nekaj medicincev dela, specialistov, ki so kljub dekretu še naprej delali. Recimo v ZD Ptuj ali pri nas na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa nismo nikoli zaprli vrat ordinacij. Tudi ministrovo ekipo smo takoj opozorili, da je bila njihova odločitev o zaprtju napačna. To so razumeli, vendar je do preklica medicina dela dejansko v glavnem mirovala.
Ste vi ostali odprti, ker ste vendarle javna ustanova? Kakšno vlogo pri tej neaktivnosti medicine dela je imelo dejstvo, da je ta sektor v veliki meri spirvatiziran?
Res je, veliko kolegov je zasebnikov, vendar bi težko rekla, koliko je zasebnost vplivala na zaprtje ordinacij. Mislim, da so kolegi ubogali ukaz ministra, in to je v epidemiji potrebno. So mi pa zdravniki iz zasebnega sektorja povedali, da so kljub ministrovemu ukazu imeli na primer dežurnega zdravnika, ki je odgovarjal na vprašanja delodajalcev, tako da sindikatu ne gre čisto verjeti o neaktivnosti medicine dela. Res je tudi, da so nekateri kolegi sami klicali delodajalce in jim nudili pomoč. Nujnost delovanja specialista medicine dela med epidemijo se je posebno izkazala, ko se je postavilo vprašanje posebno ogroženih delavcev; to so bili delavci, starejši od 65 let, kronični bolniki, bolniki na imuno- in kemoterapiji … Te je bilo treba iz proizvodnje izločiti, in to bi lahko bilo znova spet aktualno.
Pa vendar, gre za pomoč na daljavo. Izostali pa so fizični pregledi delovnih organizacij.
Drži, vendar ne smemo pozabiti, da je šlo za epidemijo in so bili kontakti zmanjšani na najmanjšo možno mero.
Ali lahko specialist medicine dela opravi pregled brez poziva delodajalca?
Ne. V podjetje smeš vstopiti samo v primeru, če te delodajalec pokliče.
Zakaj imamo takšno ureditev?
Tako ni samo pri nas, tako je povsod po svetu, organizacija oziroma podjetje je v lasti nekoga in zdravniki smo tam gostje oziroma pogodbeniki. Po zakonu o varnosti in zdravju pri delu delodajalec podpiše pogodbo o sodelovanju s strokovnim sodelavcem in specialistom medicine dela. Če te torej delodajalec ne pokliče, pomeni, da te ne rabi, da meni, da lahko sam uredi pogoje zdravega in varnega dela.
Če pride do okužbe na delovnem mestu, kjer ni bilo možno zagotoviti ustreznih varnostnih pogojev, kdo je zanjo kriv?
Delodajalec. Po zakonu o varnosti in zdravju pri delu je delodajalec odgovoren za zdravje delavcev. Mislim, da so izjemno redki primeri, če sploh, kjer ne bi bilo mogoče uvesti varnostnih ukrepov. Problem je drugje, in sicer, da »epidemije« dejansko ni bilo konec z razglasitvijo konca. Takoj po prvem valu smo opozarjali, naj se varnostni ukrepi v organizacijah ne opustijo in naj se delavci držijo vseh ukrepov iz prvega vala, vendar je po naši oceni razglasitev konca epidemije imela take posledice, da so tako delodajalci kot delavci opustili varnostne ukrepe.
Naša prizadevanja v vmesnem času in drugem valu so usmerjena v opozarjanje delodajalcev, naj jim na pomoč, če se sami ne morejo ustrezno organizirati, priskočijo strokovni delavci in specialisti medicine dela, ki njihova delovna mesta dobro poznajo.
Zakaj smo v Sloveniji medicino dela prepustili trgu? Ne nazadnje je to lahko zelo dobičkonosen posel, vsaj v času, ko ni epidemije …
Pred več kot 20 leti je Slovenija sprejela prvi Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Takrat sem kot vodja evropskega projekta Ureditev sistema varnosti in zdravja pri delu v Sloveniji skupaj z danskimi in nemškimi strokovnjaki svetovalci vztrajala, da bi delo strokovnih sodelavcev in specialistov medicine dela plačevala tako imenovana delavska zavarovalnica, in ne delodajalec sam. Delodajalec pa bi plačeval v zavarovalnico svoje prispevke, katerih višina bi bila odvisna od števila poškodb pri delu, ki jih ima v podjetju, in števila poklicnih bolezni. Tako bi podjetje stimulirali k varnemu delu, hkrati pa bi se izognili neposredni odvisnosti oziroma v primeru zdravnika dvojni lojalnosti. To pomeni, da je zdravnik razpet med lojalnostjo pacientu delavcu, v kar ga zavezuje Hipokratova prisega, in hkrati delodajalcu, ki ga plačuje. Mi smo predlagali torej prekinitev te škodljive razklanosti tako, da se med zdravnikom in delodajalcem postavi zavarovalnica.
Ministrstvo za delo je temu takrat nasprotovalo. Spomnim se besed ministrske uslužbenke, ki je ukazala: »Varnost in zdravje morata na trg.« Moje mnenje pa je seveda še vedno nespremenjeno, in sicer da z varnostjo in zdravjem ne smemo trgovati.
Ali mislite, da se bo, ko bo pandemije konec, pri nas vzpostavilo novo razumevanje varnosti in zdravja?
Ne, ne bo. Pridobili bomo nekaj znanj o bioloških povzročiteljih tveganj na delovnem mestu, sicer pa se druge poklicne bolezni še vedno ne bodo odkrivale. Vse od leta 1990 zanemarjamo 20 do 30 tisoč poklicnih bolezni, za katere ne vemo, da so poklicne, in to zato, ker ni interesa, da bi jih odkrili.
Po covidu se bo marsikaj spremenilo. Podjetja po celem svetu bolj kot kdajkoli prej ugotavljajo, da je veliko ceneje, če njihovi delavci delajo od doma. Velikim podjetjem ni treba plačevati poslovnih prostorov, z delavci nimajo nobenega stroška. Večina ameriških delavcev pravi, da je delo na domu privilegij, predvsem ker se tako izognejo gneči na cestah, delo si lahko razporedijo po želji, delajo pa že tako cel dan. Večina evropskih delavcev ima bolj strukturiran, časovno omejen delavnik in je veliko bolj ozaveščena o prostem času. Tu pričakujemo večje težave. Predvsem gre za družbeno izolacijo, veliko pomanjkanje fizičnih stikov, komunikacije, bližine sočloveka … Pričakujemo pa tudi posledice covida, to je pomemben odstotek posttravmatske stresne motnje.
Kaj so mimo covida aktualni izzivi medicine dela?
Če bi za trenutek odmislila covid, moram reči, da je v Sloveniji še vedno krvava rana odkrivanje poklicnih bolezni. Teh ne priznavamo in nič ne kaže, da bi jih v bližnji prihodnosti. Spečih problemov je veliko: danes smo na primer s kolegi kliniki govorili o kronični bolečini, bolezni, ki je precej razširjena, pa pogosto nerazumljena, posebno v povezavi z delazmožnostjo. Sicer se bomo še naprej soočali z depresijami, stresnimi motnjami in anksioznostjo v povezavi z delom.
Problem, ki ostaja velik med delavci, so kostno-mišične bolezni, posebno zaradi podaljševanja delovne dobe. Opravljati pretežno ponavljajoča se dela, kjer morajo biti prsti spretni, vid oster, um bister, je nemogoče v odmaknjeni delovni dobi, ki že spada v starost. V Sloveniji ne vemo, koliko delavcev še dela z rakotvornimi snovmi. Ne gre zanemariti prepada med generacijami, posebno v razumevanju tehnologij ... Tudi se še nismo lotili problemov hitrega vračanja delavcev na delo po bolezni, tako imenovane poklicne rehabilitacije, pač pa se ukvarjamo še z dolgimi bolniškimi odsotnostmi …
