Kajti to je vprašanje, ki zadeva vse nas. Ne samo kmete, temveč celotno družbo, ki je soodvisna od kmetovanja. In postaviti si ga moramo danes, ne jutri, ko bo mogoče že prepozno,« je prepričana Korošica Anja Mager, 26-letna predsednica Zveze slovenske podeželske mladine.
Upam si trditi, da na ljudeh, kakršna je moja sogovornica, počiva svetlejša prihodnost Slovenije. Je izobražena, širokih obzorij, razgledana in strastno predana želji, da poklic kmeta povzdigne na (zasluženo) višjo raven. Je sodobno dekle, ki je odraščalo na kmetiji. V tem podeželskem svetu vidi svojo prihodnost.
O odvečni birokraciji: »Marsikatero kmetijo od črpanja evropskih sredstev odvrne birokracija. Težavi sta tudi nezaupanje kmetov v državo oziroma javno upravo in strah pred vračanjem kmetijskih subvencij.«
Anja Mager prihaja iz Tolstega Vrha pri Ravnah na Koroškem. Končala je študij agronomije na biotehniški fakulteti, trenutno končuje drugo stopnjo študija ekonomike naravnih virov na Dunaju. Dela tudi kot kontrolorka ekološkega kmetijstva in se z velikim veseljem usposablja za predelovalko mesa po tradicionalnem postopku. Anja in njej podobni mladi ljudje si želijo sprememb in kmetijske politike, ki bi kmetom zagotovila primerno plačilo in dostojno življenje.
Vse kaže, da je na podeželju čedalje manj mladih, ki si upajo sprejeti breme prevzema kmetije. Za družbo bo zagotovo velik izziv, kako čim več mladih prepričati, da bi se ukvarjali s kmetijstvom.
Mladi morajo v kmetijstvu videti priložnost za dostojno življenje, vendar dohodki od kmetij, na žalost, še vedno niso takšni, da bi jim to omogočili. Seveda so tudi svetle izjeme. Dejstvo pa je, da smo mladi s kmetij tisti, ki bomo tudi v prihodnje pridelovali hrano, zato je izjemno pomembno, da se razmere v kmetijstvu čim prej uredijo.
Se vam zdi smiselno vprašanje, kdo bo v prihodnosti kmetoval v Sloveniji in Evropi?
Vprašanje je vsekakor zelo na mestu. Postaviti bi si ga morali vsi pri vsakem obroku, ki ga zaužijemo – torej večkrat na dan, pri vsakem nakupu hrane, ki ga opravimo, na vsakem dopustu, ki ga preživimo v naravi … Kajti to je vprašanje, ki zadeva vse nas. Ne samo kmete, temveč celotno družbo, ki je soodvisna od kmetovanja. In postaviti si ga moramo danes, ne jutri, ko bo morda že prepozno.
Številke niso spodbudne?
O tem, da gre svet naprej: »Mladi želijo kmetovati drugače in starejši tega vedno ne razumejo. Včasih nastanejo tako hudi spori, da se mladi preprosto umaknejo.«
V slovenskem in evropskem kmetijstvu je manj kot šest odstotkov gospodarjev kmetij mlajših od 35 let. V Sloveniji je povprečna starost gospodarja oziroma upravitelja kmetijskega gospodarstva 57 let. Povprečna starost mladega prevzemnika je 30 let, mlade prevzemnice pa 35 let. To nas opozarja, da se moramo tega lotiti celovito in takoj, saj se hrane ne da pridelati brez skrbnega gospodarja.
Je to poklic, od katerega mladi »bežijo« zaradi slabega ekonomskega položaja, slabega podpornega okolja, nedostojnega dohodka …?
Ne bi rekla, da mladi od njega bežijo, je pa res, da v tem poklicu vse težje najdejo ekonomsko in socialno varnost. V Sloveniji imamo veliko mladih, ki delajo na kmetijah, a kmetij (še vedno) niso prevzeli, in to iz različnih razlogov. Med drugim tudi zato, ker njihova kmetija (še) ne zagotavlja dovolj dohodkov za eno delovno mesto in ker bi prevzem kmetije zanje pomenil izgubo socialne varnosti – med drugim dodatka za vrtec, šolske malice za otroke in dohodnine, ker se na ravni države še vedno ne upošteva, da njive, travniki, polja, traktorji … niso kmetov prestiž, temveč nuja za opravljanje osnovne dejavnosti. Seveda pa je to le eden od problemov, ki pestijo mlade in močno pripomorejo k slabi statistiki mladih prevzemnikov. Vsem, ki ostanejo, je zagotovo skupna ljubezen do kmetijstva, to pa je eden pomembnih vzvodov za razvoj kmetij.
Včasih je spoštovanje tistega, kar so naredili predniki, odločilno, zaradi česar se odločijo za prevzem?
Mladih, ki se odločijo za prevzem kmetije, ne vodi zgolj in samo ekonomska logika. Če bi jih, bi bilo kmetij še manj. Pa vendar je ekonomska logika ključna za to odločitev. Ne želijo si životarjenja in preobremenjenosti, temveč primeren dohodek, ki omogoča dostojno življenje ter zagotavlja socialno in ekonomsko varnost. Res pa je, da je skoraj vedno v ozadju ljubezen do poklica kmeta in spoštovanje tistega dela, ki so ga opravili naši predniki, nekoliko pa tudi odgovornost.
Mladi kmetje kmetujejo oziroma bodo kmetovali drugače?
O kmetovanju po novem: »Mladi kmetje uporabljajo računalnike, drone, molzne robote … Nočejo biti sužnji poklica, ampak njegovi gospodarji. Gredo na dopust, vzamejo si čas zase in za svojo družino. Kmetujejo in živijo drugače, kot so živeli njihovi očetje in dedje. Na kmetijo gledajo kot na podjetje. Vodi jih ekonomska logika.«
Pri doseganju ekonomske trdnosti mladi gledajo predvsem na to, kako natančno kmetovati in kako bi s povezovanjem, sodelovanjem, digitalizacijo in robotizacijo optimizirali stroške, povečali pridelavo in predelavo ter, kar je vse bolj ključno, prihranili čas.
Kako drugačen mora biti pogled mladega kmeta na ta poklic?
Njegov pogled je bolj kot v tarnanje, da se kmetovanje ne izplača in da se nečesa preprosto ne da narediti, usmerjen v iskanje in reševanje problemov na svoji kmetiji. Z usposabljanjem, svetovanjem, povezovanjem in s predstavitvami dobrih praks si mladi kmetje nenehno širijo obzorje ter iščejo nove pristope in tehnologije.
Ali se slovenska podeželska mladina zaveda, da ne sme ponavljati napak starejših, ki so bili prepričani, da je dobro skrbeti samo zase? Kaj vidite na terenu?
Na podlagi naših srečanj na terenu si upam trditi, da se mladi s podeželja zavedajo pomena povezovanja in tega, da je Slovenija dežela družinskih kmetij, tako da v tujini ne moremo konkurirati s kvantiteto, lahko pa smo konkurenčni s kakovostjo in njenim povezovanjem v edinstveno zgodbo. Ta zavest je med mladimi zelo razširjena in se vse bolj kaže tudi v dejanjih. Mladi se lotevajo kolektivnih naložb in se povezujejo s skupinami na trgu. Vsi si želimo še več takšnega sodelovanja. Kajti povezovanje je in bo konkurenčna razvojna prednost.
Če bi se Slovenci odločili kupovati izključno slovenske pridelke, bi bil to velik korak k podpori slovenskemu kmetijstvu?
Če bi se Slovenci zavestno odločili, da bomo podpirali drug drugega, da bomo podpirali slovensko gospodarstvo in bi na to pazili ter bili pozorni na vsakem koraku in kupovali slovensko blago, bi bil to revolucionarni premik v našem mišljenju. Začnimo pri hrani. Kakšna je razlika, če kupimo en kilogram govedine v trgovini ali en kilogram govedine pri najbližjem kmetu? Razlika ni zgolj v ceni in zagotovljeni sledljivosti in kakovosti mesa. Razlika je tudi v tem, kakšno vrednost ima ta nakup za druge. Z nakupom v trgovini smo s svojim nakupom plačali zgolj dobrino, z nakupom na kmetiji pa smo kmetu nekaj omogočili.
Ali lahko majhne in srednje slovenske kmetije s kakovostjo izdelkov preživijo v okolju, ki nenehno oglašuje nizko ceno (in s tem slabšo kakovost)?
Trenutno majhne in srednje kmetije s to kakovostjo in trenutno ceno preživijo, težko oziroma nemogoče pa je, da bi dostojno živele samo z dohodkom iz kmetijstva. Večina jih je primorana, da imajo ob kmetijstvu še službo. Porabniki ne bi smeli zgolj govoriti, da cenijo delo in trud pridnih rok s slovenskih kmetij, temveč morajo biti pripravljeni za kakovost plačati nekoliko višjo ceno. Za hrano, ki ima zagotovljeno kakovost in ki je tako koristna za zdravje ljudi. Pripravljeni smo plačati draga zdravila, ki »zdravijo naše telo«, hkrati pa varčujemo pri hrani, ki varuje naše zdravje.
Zdi se, da smo razvrednotili hrano?
O tabuju duševnega zdravja: »V Avstriji kmetom že 15 let ponujajo psihoterapevtsko podporo pri prenosu kmetije na novega gospodarja, ob smrti v družinskem krogu, ob stresu, ob odvisnostih, v partnerskih odnosih, celo ob prihodu nove snahe iz mesta … Duševno zdravje je tema, o kateri se na slovenskem podeželju, na žalost, še vedno ne pogovarjamo.«
Trgovinske akcije s (pre)poceni mesom in vsemi vrstami drugih živil, slogani, kot je »kjer kakovost sreča nizko ceno«, pripomorejo k temu, da ni več predstave, kaj je prava, realna vrednost hrane. Porabnika je treba ozavestiti, da bo od trgovca zahteval določeno raven ponudbe slovenskih izdelkov. Zahtevati mora kakovost, in ne nizke, temveč primerno ceno. Oba – porabnik in trgovec – morata biti pripravljena kakovost ustrezno plačati. Sem pa tudi prepričana, da zgled ni zgolj ena od možnosti, temveč edini način, kako spremeniti navade ljudi. Če želimo, da bodo drugi posegali po naših izdelkih, moramo biti tudi sami zgled in podpirati drug drugega.
V Zvezi slovenske podeželske mladine si zelo prizadevate, da bi naredili premike tudi na področju duševnega zdravja na podeželju. Osupla sem bila ob podatku, da je med kmeti zelo visoka stopnja samomorilnosti.
Delo in življenje na kmetiji zahtevata sodelovanje celotne družine, hkrati pa gre za nestabilno življenje, ki ga velikokrat zaznamujejo naravne ujme, ekonomska nestabilnost, nespoštovanje in nerazumevanje širše družbe. Duševno zdravje je tema, o kateri se na podeželju ne pogovarjamo. O potrebi po sistemskem reševanju priča tudi statistika. Med podeželskim prebivalstvom so kmetje še posebno ranljiva skupina, saj je med njimi največ samomorov. Stopnja samomorilnosti v kmečkem poklicu je štirikrat večja kot v drugih poklicih.
Kateri so najpogostejši konflikti in stiske na podeželju?
Največkrat se pojavijo konflikti v medgeneracijskih odnosih pri predaji kmetije. Konflikti se pojavljajo tudi zaradi preobremenjenosti, duševnih bolezni, odvisnosti, težav s komunikacijo, kriznega upravljanja, partnerskih odnosov, perspektive prihodnosti. Novembra bomo začeli projekt neMOČ PODEŽELJA, katerega glavni namen je povečanje pismenosti na področju duševnega zdravja, zavedanja o tem, kako pomembno je duševno zdravje, prepoznavanja različnih duševnih stisk in načinov, kako se z njimi spopadati. Pri projektu bomo tesno sodelovali s Kmetijsko gospodarsko zbornico Slovenije in Znanstveno-raziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Želimo si dolgoročno sistemsko reševanje stigme duševnega zdravja na podeželju. Naš zgled je sosednja Avstrija, kjer v okviru projekta Kakovost življenja na kmetiji že od leta 2005 omogočajo svetovanje in izobraževanje s področja duševnega zdravja na kmetiji.
Mladi kmetje veste, kakšno kmetijsko politiko si želite v prihodnje?
Takšno, ki nam bo zagotavljala primerno plačilo in dostojno življenje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
