Politika naj bi služila skupnosti
»Politiki bi morali biti javni služabniki, kot temu rečejo v angleščini. Služiti morajo javnosti, skupnim interesom. A danes to zveni čudno, naivno. Kar sprejeli smo, da politiki pač skrbijo predvsem za svoje interese in interese z njimi povezanega kapitala. To je globoko narobe, moral bi se najti naiven otrok in opozoriti na cesarjevo goloto. Državljani moramo od politikov vsak dan znova zahtevati, da služijo javnosti, ne pa zasebnim interesom. In potem glede tega med njimi razlikovati – niso vsi politiki enaki!«
Redno se udeležuje petkovih protestov, ker je prepričan, da je tako prav. Z enega od njih, ko je pred ograjenim parlamentom, znotraj ograje, s tridesetimi intelektualci naglas prebiral slovensko ustavo, sta ga odnesla pripadnika posebne policijske enote, specialca. V čem Janševa vlada krši ustavo, zakaj ignorira protestnike, zakaj komunicira z njimi le preko žaljivih tvitov ... in kam bo dala več kot deset milijard evrov, ki jih bo dobila od Evropske unije? To so pomembna vprašanja, na katera moramo terjati odgovore. Mi, državljani Slovenije.
V petek, 19. junija, ste s tridesetimi intelektualci sedeli pred parlamentom, znotraj ograje, in naglas brali slovensko ustavo. Kakšna je bila situacija takrat?
To je bilo v času, ko je bilo že popolnoma jasno, da oblast stopnjuje represijo proti protestnikom. Predsednik vlade in minister za notranje zadeve sta poskušala na vse načine kriminalizirati proteste. Vsak petek je bila ograja dlje od parlamenta, v javnosti so se vse pogostejše pojavljale informacije, da policisti na terenu izvajajo pritiske nad protestniki, izdajali so plačilne naloge ljudem, ki so pisali s kredami po tleh, legitimirali so ljudi, ker so po njihovih besedah »obstajali sumi, da se utegnejo udeležiti protestov«. Vse to je nedopustno in protiustavno. Zato se je pojavila ideja, da bi v znak protesta izvedli simbolno akcijo – da bi prišli pred naš hram demokracije, parlament in brali iz ustave Republike Slovenije, ki je temelj slovenske države.
Hočete reči, da naša sedanja oblast, kar se tiče protestov in protestnikov, ne spoštuje ustave?
Očitno ima resne težave z razumevanjem demokracije, izkazuje pa tudi očiten namen, da bi to ustavno ureditev spremenila, jo v nekaterih točkah odpravila. A za to nima mandata nobena vlada. Ustava se sprejema ali spreminja samo s splošno voljo ljudstva, z dvotretjinsko večino v parlamentu – in nič od tega se ni zgodilo. Naša akcija je bila simbolna, mirna, dosledno nenasilna, kultivirana, opozorilo vsem nam, da imamo demokratično ustavo, ki določa temelje in osnovne okvire našega skupnega bivanja. In sporočilo oblasti, da ni vse sprejemljivo!
Ampak vi ste bili znotraj ograje, ki je postavljena tam ravno zato, da bi bili ljudje izven ograje. Je bilo to proti njihovim pravilom? Bi morali to tako razumeti?
Ko sem prišel pred parlament kmalu po sedemnajsti uri, ograja še ni bila do konca postavljena. Mirno sem se sprehodil mimo policistov, ki so se mrzlično trudili skleniti obroč, sedel na sredino trga in začel brati iz ustave. Prvič v zgodovini slovenske države so policisti zagradili celoten Trg republike, za kar ni legitimnega razloga. Nikoli v zgodovini neodvisne Slovenije, pa tudi nikoli prej, v zgodovini Jugoslavije, ni tega naredila nobena oblast.
Najbrž vas niso odpeljali takoj, domnevam, da so poklicali za navodila.
Policiste smo očitno presenetili, ker smo prišli dve uri pred napovedanimi protesti. Posedli smo se po osrednjem delu trga, med nami je bila varna protivirusna razdalja. Po kakšne pol ure našega glasnega branja so v bojni formaciji na trg vkorakali polno opremljeni pripadniki posebne policijske enote. Kljub temu da sem se tega protesta udeležil popolnoma zavestno, po premisleku, in bi to naredil še enkrat, priznam, da mi je narasel pulz. Takšna demonstracija oblastniške sile ima na človeka neizbežen učinek. Pozvali so nas, naj zapustimo trg, »zavarovano območje«. To smo pričakovali, a večina med nami je to zavrnila.
Zakaj ste vi to zavrnili?
Ker je ukaz – zapreti celoten Trg republike – nelegitimen. Se je v dvanajstih tednih protestov prej zgodilo karkoli takšnega, kar bi lahko napeljevalo na tako varnostno oceno dogodka, ki bi terjala zavarovati tako velik prostor okoli parlamenta? Se je zgodil kakšen nasilen incident? Je kdo kakorkoli ogrozil parlament ali koga v njem ali njegovi okolici? Vse do danes se ni zgodilo prav nič takšnega. Ravno nasprotno, naši demonstranti so zgledno miroljubni. V Sloveniji smo doživeli že neprimerno bolj goreče proteste, proti parlamentu so že letela jajca, celo granitne kocke, pa oblast ni nikoli ogradila celotnega trga. Kot državljan mislim, da je to grob poseg v ustavo, ki nam zagotavlja pravico do združevanja, do izražanja mnenj. Zato sem na popolnoma miren način zavrnil uradno navodilo in potem sprejel posledice. Pripadnikoma posebne policijske enote, ki sta od blizu videti kar strašljivo, sem vljudno povedal, da tega ne želim, da pa ne nasprotujem njuni nalogi in se na noben način ne bom upiral. Hkrati pa sem ju prosil, da spoštujeta mojo ustavno pravico do protesta.
In potem sta vas odnesla s Trga republike.
Tako je, odnesla sta me s trga, me popisala in izpustila. V tem segmentu ne vidim problema, to me celo navdahne z upanjem, da sistem deluje, da slovenska policija še opravlja svoje delo po strokovnih standardih. Skrbijo pa številni znaki, da oblast, predsednik vlade in preko njega minister za notranje zadeve od samega začetka pritiskajo na policijo, naj kriminalizira proteste, da celo poskuša iskati organizatorje povsem očitno spontanih in izjemno heterogenih protestov, da bi jim zaračunala stroške varovanja. Da je v našem argumentu proti zapiranju trga in represiji, ki se stopnjuje, nekaj soli, se je pokazalo že teden kasneje, ko je nekdo očitno razumel to sporočilo in kar naenkrat pustil odprt celoten trg.
Kaj se je torej zgodilo z vidika varnostne ocene – teden dni prej trg zaprt, kot še nikoli v zgodovini, naslednji teden pa odprt? Kljub protestom?
To je pravo vprašanje. Nikoli ni bilo prepričljivega varnostnega razloga za to zapiranje, razlog je bil političen. Politično pa ustavnih pravic, v tem primeru do združevanja in svobodnega izražanja mnenj, ni legitimno omejevati.
Ste bili kaznovani? Naravovarstveniki, ki so protestirali pred ministrstvom za okolje, so dobili denarne kazni.
Do tega trenutka, ko se pogovarjava, nisem dobil obvestila o kakšni kazni. Zavestno sem prekršil pravilo, ki mi nalaga, da upoštevam navodila policije. Ker sem kot državljan in družboslovec presodil, da sta razglasitev zavarovanega območja in predhoden odnos do protestnikov nelegitimna. Že od sredine 19. stoletja velja, da se je oblastnim zapovedim, ki so v nasprotju s temeljnimi družbeni normami, demokratično povsem upravičeno in celo nujno upreti. Temu pravimo državljanska oziroma civilna nepokorščina, gre za enega temeljev demokracije. To, da že tedne in mesece predsednik vlade in vsa vlada ne priznavata pravice do protestov, protestnike pa kriminalizirata, smešita, žalita, kaže na njuno globoko nerazumevanje koncepta demokracije. Gre za nevarno prakso, ki se ji je treba upreti.
Zdi se, kot da so petkovi protesti malo izgubili zagon, artikulacijo, razdelili so se na več skupin, prepirajo se med sabo ... Kaj se dogaja? Izgubljajo fokus?
Protesti niso bili nikoli homogeni, ne gre zgolj za levičarsko nasprotovanje vladi ali njenemu predsedniku, kot skuša prikazati oblast. Leta 2013 je Janševa vlada padla, ko je označil takratne protestnike proti njegovemu avtoritarnemu in koruptivnemu načinu vladanja za zombije. Iz tega se očitno ni nič naučil, sedem let kasneje je protestnike označil za ljudožerce. Že samo malce natančnejši pogled razkrije, da gre že od prvega petka pa do danes za izjemno heterogene proteste, od majhne skupine levičarskih anarhistov na eni strani do Trohovih nacionalistov na čisto drugi strani spektra. Vmes pa je cela mavrica raznovrstnih demokratov in liberalcev, ekologov, mladih za podnebne spremembe, intelektualcev in umetnikov, pa tudi zagovornikov teorij zarot, »proticepilcev« itd. Gre, skratka, za veliko skupin in posameznikov z izjemno različnimi, včasih nasprotujočimi si razlogi in motivi, ki pa jih druži skupna točka: nasprotovanje trenutnemu načinu vladanja. Če upoštevamo počitniški čas, se mi ne zdi, da bi protesti izgubljali zagon, upal bi si napovedati, da se bo že septembra število protestnikov občutno povečalo. Jeseni bo vlada morala začeti vsebinsko komunicirati s tem širokim segmentom družbe, ki z argumenti nasprotuje njenemu načinu delovanja. Če ne bo presegla čivkarskih žaljivk, molka in ignorance ter začela ljudstvu tudi vsebinsko odgovarjati, bo to lahko pomenilo začetek njenega konca.
Je to dobro ali slabo – da je med protestniki toliko različnih skupin ljudi?
Bolj kot vrednostne presoje se mi zdi pomembna empirična ugotovitev, da še zdaleč ne gre zgolj za neke skrajne levičarje. Problem te izjemne raznolikosti je mogoče v tem, da takšni protesti ne prinašajo programsko izdelane vsebinske alternative. A množica na ulicah nikoli ne prinese političnih programov, ti morajo nastati drugje. Tukaj je vsekakor še zelo veliko prostora za levičarske stranke, ki morajo volivcem ponuditi vsebinsko razdelano alternativo populističnim politikam strahu in sovraštva. Zgolj deklarativno nasprotovanje ali menjave voditeljev strank niso dovolj, volivcem bo treba končno ponuditi prepričljive pozitivne politične programe za soočanje s perečimi izzivi našega časa.
Slovenija bo dobila več kot deset milijard evrov od Evrope, polovico nepovratnih. Kdo bo odločal, kam z njimi?
To je eno ključnih vprašanj tega političnega trenutka. Namesto o premierjevih testosteronskih tvitih ter popolni politični in etični dezorientiranosti neke ministrice in predsednice stranke bi se vsak dan morali pogovarjati o tem. Končno bi se že morali dogovoriti, v kakšni družbi želimo živeti. Odločiti se moramo, kakšna naj bo Slovenija čez pet, petnajst in petdeset let. Izdelati sistematičen načrt, kako to doseči, in tja usmeriti ta denar. Takega paketa ne bomo dobili nikoli več. Ob pandemiji, ki lomi svetovno gospodarstvo veliko bolj neusmiljeno kot zadnja finančna kriza, se bolj razvite družbe veliko ukvarjajo z iskanjem novih načinov organizacije ekonomije, ki bo končno resno nagovorila grozeče ekološke izzive, hkrati pa naslovila tudi usodno rastoče družbeno razslojevanje. Brez rešitve teh dveh problemov človeštvo nima dobre prihodnosti. V Nemčiji, Franciji, Skandinaviji, celo na Kitajskem vidim intenzivne družbene debate o tem. O usodnih sistemskih vprašanjih, ki bodo začrtala prihodnost naših otrok in vnukov, se moramo dogovoriti, mi pa se ukvarjamo s tviti. Kdo verjame tej vladi, da bo denar usmerila v družbo, ki bo manj ekološko destruktivna? Ki bo pravična do najranljivejših? Da bodo tudi najnižji družbeni sloji živeli dostojno? Da bodo tudi najboljši mladi lahko svoje potenciale realizirali doma? Če pa se povsem očitno ne želi pogovarjati z ljudstvom, vsako družbeno debato že v kali zatre in neusmiljeno napade vsakogar, ki si drzne javno izreči kako kritiko.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
