Eden ključnih problemov je prostorska stiska, zaradi katere prihaja do odslavljanja obiskov zapornic, poseganja v količino in kakovost preživljanja časa na prostem ter možnosti uporabe mobilnega telefona in interneta. Ni tudi mogoče, da bi denimo med zapornico in njenim partnerjem prišlo do diskretnega srečanja znotraj ustanove v za to namenjeni garsonjeri.
V Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig zaporno kazen prestaja okoli 100 zapornic iz vseh sodnih okrožij in vseh starosti, tudi mlajše polnoletne obsojenke, do 23. leta starosti, in mladoletnice, ki so obsojene na mladoletni zapor.
Iški zapor ima prostore v 500 let starem gradu Ig, ki leži na griču Pungert nad naseljem Ig pri Ljubljani in je povsem neprimeren za ta namen, česar se zaveda tudi Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij. To dejstvo vpliva na uresničevanje najosnovnejših zaporniških pravic, na kar so obsojenke opozorile tudi same. Njihova ključna ugotovitev je, da moški zaporniki bivajo v precej boljših razmerah kot one in da torej pri kakovosti bivanja v zaporu med enimi in drugimi prihaja do velikih razlik.
Manj človeški režim
Zapornice so se odločile zavzeti zase, zato so vzpostavile stik z zagovornikom načela enakosti. Samostojen urad pod vodstvom Mihe Lobnika je to, kar so jim povedale, vzel pod drobnogled in ugotovil, da se res dogajajo neenakosti. »Obsojenke, ki kazen prestajajo v edinem ženskem zaporu v državi, so se zagovorniku načela enakosti pritožile, ker je njihov režim veliko manj človeški od režima v moškem zaporu na Dobu,« so sporočili iz urada. Ta je njihove očitke o neenaki obravnavi potrdil.
Zagovornik načela enakosti je namreč ugotovil, da so ravno prostorske omejitve krive, da ženske, ki so v Sloveniji obsojene na zapor, »veliko manj dostojno prestajajo kazen kot moški obsojenci. V moškem zaporu na Dobu imajo denimo zaporniki na voljo šest garsonjer za obiske intimnih partneric, ki občasno lahko tam tudi prenočijo. Ženske na Igu pa lahko o tem, da bi kakšno noč preživele s partnerji, samo sanjajo. Kot je priznala Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, na Igu za to preprosto ni primernega prostora. Tega naj bi sicer uredili še letos, a to ne bo izbrisalo slabše obravnave, ki so je zapornice deležne zdaj in so je bile deležne v preteklosti.«
Obiski in stik s svetom
Urad poroča tudi o razlikah pri obiskih med moškim in ženskim zaporom: »Zgodilo se je celo, da so obiskovalce obsojenk zaradi gneče pozvali, naj se vrnejo pozneje, in jih tako dejansko odslovili zaradi prostorske stiske. Samo če k obsojenki naenkrat pride več obiskovalcev, je čakanje na obisk dopustno, ostalo je oviranje pravice obsojenk do obiskov.« Opozorili so tudi na uporabo mobilnega telefona in svetovnega spleta. »Na Dobu moški na polodprtem oddelku brez omejitev uporabljajo mobilne telefone in brskajo po spletu, ženske na polodprtem oddelku na Igu te možnosti nimajo. Spet slabša obravnava in spet slabša obravnava samo zato, ker so ženske in morajo kot ženske zaporno kazen prestajati v prostorih, za katere tudi država priznava, da niso primerni,« so izpostavili v uradu zagovornika.
Namesto ven v pralnico
Neposredno diskriminacijo države do žensk v zaporih je zaslediti tudi pri pravici kaznjenk, da vsak dan vsaj dve uri preživijo na prostem. »V zaporu na Igu so sicer med postopkom ugotavljanja diskriminacije že spremenili hišni red. Pred to spremembo pa so moški na Dobu imeli zagotovljeno prebivanje na svežem zraku vsaj dve uri, medtem ko so ženske morale v tem času oddati perilo v pralnico in izkoristiti morebitne druge posebne ugodnosti, kot so obisk knjižnice, fitnesa in nakupi v trgovini zapora,« je ugotovil zagovornik.
Nič bolje ni niti v delu, še ugotavlja urad, ko je govora o gibanju na prostem, predpisanim z zakonom. »Zgolj to, da zakonodaja predpisuje, da mora biti zapornikom na voljo gibanje na prostem, ne pa 'stik z naravo', je preprečilo, da bi bila diskriminacija žensk ugotovljena tudi pri ureditvi možnosti preživljanja časa na prostem. Obsojenke na zaprtem oddelku zapora na Igu so omejene na betonski atrij gradu, v katerem naj ne bi bilo niti enega korita za rože. Zaporniki zaprtega režima na Dobu pa imajo več manjših oddelčnih sprehajališč in tako spet boljše razmere,« je še ena od neenakosti.
Stari, nefunkcionalni, pomanjkljivi
Zavod za prestajanje kazni zapora Ig se zaveda, da deluje v zgradbah, ki niso bile grajene za namen zapora. »Primernejša arhitekturna zasnova bi lahko bistveno izboljšala kakovost bivanja obsojenk v času prestajanja kazni zapora in pripravo na ponovno vključevanje v skupnost. Posebej pereča težava zapora je, da nima ustreznih prostorov za prestajanje kazni zapora obsojenk mater z otroki in mladoletnic ter obsojenk, ki so gibalno ovirane ali zaradi zdravstvenih razlogov potrebujejo posebno nego. Prav tako v zavodu ni prostorov, kjer bi izvajali obiske z možnostjo nočitve. Zaradi starosti, nefunkcionalnosti objekta in pomanjkanja spremljajočih prostorov za izvajanje različnih aktivnosti med prestajanjem kazni poteka projekt reševanja prostorske problematike zavoda na obstoječi lokaciji, ki vključuje prenovo in dograditev zapora, s čimer bomo pridobili za družbo, zaprte osebe in zaposlene sodoben, varen, human, vključujoč in resocializacijsko usmerjen zapor,« so povedali v zaporu na Igu.
Kdaj bo bolje
O prenovi gradu se sicer govori že nekaj let. Leta 2018 je ministrstvo za pravosodje sporočilo, da bo ženski zapor na Igu prenovilo in razširilo v štirih zaporednih fazah. Gradbeni posegi naj bi vzeli nekaj let, a do leta 2024 bi moralo biti vse nared. Kot je mogoče razbrati iz medijev, bo letos čas za pridobitev gradbenega dovoljenja, nato naj bi sledila arheološka izkopavanja. Prihodnje leto pa bo menda le začetek gradnje oziroma prenove, zaključek pa je torej napovedan za leto 2024.
V Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig so sicer še poudarili, da so nekatere značilnosti prestajanja kazni zapora pri ženskah drugačne kot pri moških, »zato se je treba ustrezno odzivati na potrebe zaprtih žensk, s čimer bistveno zmanjšamo njihove stiske in tvegano vedenje. Prestajanje kazni mora vključevati posebne programe za ženske, z možnostjo vključevanja njihovih otrok.«
Slikajo, vezejo, šivajo
Izpostavili so, da se trudijo spodbujati vse obsojenke k čim bolj kakovostnemu in dejavnemu preživljanju prostega časa. »V ta namen organiziramo ustvarjalne delavnice, ki so tematsko obarvane in spodbujajo ustvarjalno izražanje. Obsojenke slikajo, vezejo, šivajo, izdelujejo voščilnice, okraske in nakit. Aktivno se udejstvujejo pri številnih prireditvah, ki jih organizirajo same ob pomoči zaposlenih v zavodu. Prosti čas si zapolnijo tudi z rekreacijo, literarnim udejstvovanjem in urejanjem okolice zavoda.«
