Verjame v dobronamernost vesolja, ki skupaj z lastnim dobrim namenom in dobro voljo omogoča izpolnjeno življenje, srečo, strast, pogum in posledično tudi dobro poslovno pot.
Barba sol je znamka, ki pomeni ljubezen, strast in veselje. »Še najmanj je biznis,« pravita Davor, ki ga vsi kličejo Barba, in Sara Podbevšek.
Čeprav je videti kot šminker, je Barba Davor rahločuten človek, ki objema drevesa in med intervjujem pokaže solze.
Pogovor sem začela na koncu, v sedanjem trenutku. Barba se je preselil z lokacije, kjer je trgovinica živela pet let, nova trgovinica pa je zaživela šele pred enim tednom. Torej smo zares dobrodošli, da skupaj posolimo otvoritev, še eno novo obdobje v karieri. Pričakovala sem nekaj pritoževanja zaradi koronakrize, pa sta me »razočarala«. Čeprav bi finančno stanje lahko bilo povod za pritoževanje, Davor in Sara vidita prednosti, ker si tako želita. Barba sol je njun način življenja.
Vse je videti prekrasno ... Toda ali se da s tem preživeti?
Prodajati svojo strast ni lahko. Če izhajaš iz svoje strasti in ne iz poslovnega načrta, se je definitivno težko preživljati. Ker če gre za strast, ne more biti samo posel. Vsaj jaz tako čutim. Sam se imam bolj za umetnika, za kreativca kot za poslovneža. Zame so ti izdelki veliko več kot le soli. Zame je vsaka kreacija zgodba zase, zgodba, ki je del našega družinskega življenja.
Je v Sloveniji še težje prodajati svojo strast?
V Sloveniji res še težje. Toda v desetletju, kolikor so Barba soli na sceni, je veliko skeptikov spremenilo mnenje. Brendu seveda pomaga tudi sodelovanje z drugimi ljudmi iz kulinaričnega, vinskega, ribiškega in drugih lepih svetov, a jih nisem iskal, na mojo življenjsko pot so prišli spontano. Bil sem manjši od molekule soli, ko sem srečal vse te kulinarične mačke, vinarske bogove, ribiške kraljice, kot so na primer chef Joško Sirk, vinar Edi Simčič, biologinja Irena Fonda, lastnica ribogojnice Fonda ...
Ko je pred tremi leti na naša vrata potrkal gospod Sirk, sem se počutil, kot bi potrkal sam Jezus. Preprosti ljudje, ki uresničujejo nore ideje. Njihov način dela je zame vzor, srečen sem, da jih imam za prijatelje. Res je, iz takšnih sodelovanj nastanejo prijateljstva. Hvaležen sem, toda dolgo se nisem znal pohvaliti z uspehom, zdaj gre malo lažje, zavedam se, da delam dobre soli.
Pričakovala sem človeka, ki se rad pohvali ... To bi se dalo slutiti s fotografij.
Daleč od tega. Dolgo sem bil nesamozavesten, človek, ki je pogosto iskal zavetje v naravi, rahločuten mladenič, ki je objemal drevesa, ker ni imel v kriznem trenutku nikogar drugega. Dal sem skozi preizkušnje, iskanja, poskuse, tudi podjetniške poskuse, bolj ali manj uspešne, gradil uspešno kariero v italijanskem finančnem podjetju, kjer sem srečal Saro. Oba sva bila pridna in odgovorna delavca. A nisem bil srečen v tisti zaprtosti prostora in zaradi odnosov, skrčenih možnosti ter na koncu še poniževalnih pogojev in nizkega plačila. Takrat sem imel 103 kilograme, in to je bila teža nezadovoljstva. Bila sva finančno izredno šibka, obremenjena s kreditom, Sara se je morala čuvati zaradi nosečnosti z dvojčkoma, ležala je v bolnišnici, velikokrat nisem mogel k njej, ker v podjetju za to ni bilo razumevanja. Bala sva se za življenje fantka, napovedi niso bile dobre. Začutil sem, da sem jaz tisti, ki se mora zdaj odločiti ter poskrbeti in skrbeti za svojo družino. Ko sta se dvojčka rodila, se stvari niso ravno odvijale tako, kot bi si želeli. Tako glede njunega zdravja kot drugega. Vse, kar je takrat funkcioniralo, sta bila odnos z ženo in podpora družine. Toda otroka sta bila potem dobro, in to je bilo najpomembnejše. Sara je rekla, da noče, da bi bil nesrečen zaradi te službe, in da naj dam odpoved. Še danes ne veva, zakaj se sploh nisva bala tega koraka.
Soli z okusom so bile le moja ljubiteljska igra v domačem kulinaričnem svetu, občasno darilo za prijatelje, in ti so bili navdušeni. Sara je rekla, da je to tisto, kar me osrečuje, da vidi in ve, da je to Barba in nič drugega ne more biti. Barba pa je bil moj vzdevek. Ko sem dobil prvo naročilo, sva dobila krila za popoldanski s. p. Ko sem dal odpoved, sem postal samostojni podjetnik. Težki življenjski koraki ... Moraš imeti jajca, da se odločiš, kot pravi Sara. Ampak vedela sva, da se bova znašla in da se je vse zgodilo z razlogom.
Od kod vzdevek Barba?
Nekaj časa sem živel v Italiji, prijatelj iz Brescie me je klical »barbun«, pa ne poniževalno, le odstopal sem od modno urejenih Italijanov, metro look je bil na vrhuncu, jaz pa z brado, v majčki, kratkih hlačah. Iz tega je potem nastal vzdevek Barba. Torej pristoji temu, kar danes delam, zgodilo pa se je na čisto drugačen način.
Ko sva imela prve štiri soli, sva razmišljala o imenu znamke. »Ja, kako pa, menda da bo Barba,« je vztrajala Sara. »Barba kot brada, Barba kot pomorec. Morje, sol ... Vse to si ti.«
Poročila sva se na solinah, pa nisva imela pojma, da bo sol v prihodnosti krojila najino življenje, zabava je bila nad solinami, v kulinarični hiši Casa del Sal ... Vesolje nama je vseskozi kazalo, kje je najina pot in da je posuta s soljo. Biznis ni bil nikoli namen, vse je izhajalo iz energije, iz strasti. Zato se ne bojiva, ko pridejo težki časi. Krize, kot je ta koronska, sva imela že velikokrat. Zaradi te krize je Sara dobila odpoved in jaz sem vzkliknil v sebi: Končno! Ker ona je del zgodbe Barba sol in jo potrebujem v njej.
Ali sta kdaj v desetih letih pomislila, uh, kaj nama je bilo tega treba?
Nikoli! Mislila sva, da ne moreva imeti otroka, dolgo sva se trudila. Če ne bo otroka, bova pa mogoče uživala drugače, potovala ... Oh, v desetih letih sva imela toliko težkih preizkušenj, toda nikoli se nisva vprašala, ali ima to delo smisel. Vedno sva rekla, poglejva, kako bomo rešili. Ni alternative, da bi zaprli podjetje. To ni biznis, to je naše življenje. Otroka živita v tem življenjskem slogu, razumeta, ko delava. Jaz imam 20-letno vizijo, zdaj sem nekje pri 20, 30 odstotkih, sem na začetku. (smeh) Tudi če bi zadel deset milijonov evrov na loteriji, ne bi nehal delati soli. Pa jih ne bom dobil, ker sem že dobil na življenjski loteriji – imam Saro in dvojčka.
Prodajate tudi v tujini?
Naše soli so šle po vseh kontinentih in v večino držav. Ljudje najdejo Barbo, ne vem, kako ... Skandinavija, Evropa, Kitajska, Dubaj, obe Ameriki, Rusija ... Še midva ne veva, kam vse pakirava in pošiljava. Vse delava sama. Raje pa bi videla, da je najino delo samo kreativa.
Sara bi rada nekega dne ponujala prigrizke, imela nekaj malega pod imenom Da Barba (Pri Barbi), imela bi tri, štiri mizice, pokrite s karirastimi prti ... Sanje. Skromno, lepo, preprosto. Jaz pa bi rad delal samo v laboratoriju, vse drugo (izdelovanje, trženje, pakiranje itn.) bi najraje predal nekomu tretjemu, ki bi mu zaupal, da bo delal kot jaz. Potem bi potovala in obiskovala naše naročnike, iskala nove kontakte, jaz bi doma in drugje predaval o soli oziroma imel degustacijske promocije, testna srečanja z ljudmi. V tem uživam tudi zdaj, ljudje so navdušeni. O soli bi lahko govoril tri dni.
Povejte mi kaj o soli.
Sol ima hudo zanimivo zgodovino, je nekaj, kar je posredno pomagalo ustvariti civilizacijo, kot jo poznamo danes. Nekoč je bila zelo dragocena. V srednjem veku je bila najpomembnejše tržno blago. Veljalo je, da tam, kjer imajo sol, cvetita tudi trgovina in promet. Sam na sol gledam kot na kristale, kot na nekaj živega, kar ima energijo. Minerali soli so del našega telesa, so v naši krvi. Kristali soli so nedvomno magični, vsaj jaz jih tako doživljam.
Govorite z navdušenjem, toda direktno ne pohvalite svojih soli.
Nikoli se nisem znal pohvaliti, vendar danes vem, da delam dobre soli, za tem stojim. Veste, nekaj vam bom povedal. Zdaj vem, da se dobro poljubljam. Nekoč, pred 15 leti, na primer, nisem bil o tem prepričan. (smeh) Podobno je tudi pri soli. V obeh primerih so vpletene strast in izkušnje. Zdaj vem, da delam odlično sol. Kilometrina dela svoje. In jaz jo imam. (smeh)
Kako se rojevajo okusi?
Vedno sem imel v sebi kreativnost, nikoli pa je nisem znal izraziti. Dokler nisem začel delati s soljo. Samo pomislim na neko sestavino in že približno vem, kako bo sol reagirala. Zamislim si kombinacije. Kako pa bo sestavina reagirala na simbiozo s soljo, je zame neznanka.
In sledi raziskovanje. Sledi fuzija. Poudarjam, Barba soli niso mešanica soli in začimb, gre za fuzijo. Začimba je samo ena – sol. Drugo so sestavine, ki niso vmešane, ampak integrirane v sol. Sol od sestavin ne dobi le barve, ampak predvsem okus.
S kombinacijo različnih sestavin ustvarim novo snov. Ni veliko norcev na svetu, ki bi se ukvarjali z zahtevnim postopkom, zraven pa to še prodajali in pravzaprav za to živeli.
Tisti, ki hoče delati denar, bo kupil aromo, barvilo in s soljo slabe kakovosti ustvaril cenen izdelek. Jaz tega ne delam.
Predstavite nam katero od teh domiselnih kombinacij.
Barba ima dve liniji. Klasična linija, ki ima 11 okusov, je najbolj vsestranska, lahko rečem ljudem najbližja, vsebuje tradicionalno nejodirano sol iz slovenskih solin. Nesporno je, da jedem vdahne novo dimenzijo. Ne glede na to, ali jo uporabi študent v preprosti jedi ali chef v kaki svoji kuharski kreaciji.
Linija Gourmet v veliki večini vsebuje cvet, sestavine pa so bolj posebne. In tam streljam ... (smeh) Ta linija je tista, ki me posebej navdihuje.
Na primer: po naročilu sem za stranko v Dubaju pripravil cvet soli z reducirano malvazijo, sipinim črnilom, liofilizirano brancinovo kožo (brancin Fonda) in zlatimi lističi.
Z vinsko kletjo Edi Simčič sem razvil tri soli, ki pripovedujejo zgodbo vina od začetka do konca. Prva je s tropinami treh vrst grozdja, ki so v vinu duet lex, druga je s samim vinom, tretja pa je dimljena z lesom soda, v katerem je to vino zorelo.
Pri takšnih projektih se trudim slediti teritoriju, kulturi, tradiciji. Hočem pripravljati izdelke, ki imajo smisel, globino, zgodbo. Verjamem v povezovanje in si želim sodelovanja na lokalni ravni.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
