Novice Svet24

A so kljub temu vse močnejši in glasnejši tisti, ki ne tolerirajo nobenega sredstva za zaščito zdravja rastlin, za zdravljenje številnih, tudi za človekovo zdravje nevarnih bolezni in škodljivcev, ki se širijo z nezadržno hitrostjo. Po najnovejših podatkih raziskovalcev namreč zaradi rastlinskih bolezni in škodljivcev vsako leto izgubimo do 40 odstotkov prehranskih pridelkov. Svetovno gospodarstvo tako letno samo zaradi bolezni rastlin utrpi gospodarsko škodo okoli 220 milijard ameriških dolarjev, zaradi invazivnih insektov pa še dodatnih 70 milijard dolarjev. »Zdrave rastline so temelj življenja, delovanja ekosistemov in osnova za zagotavljanje zadostnih količin hrane. Škodljivi organizmi in bolezni uničujejo pridelke, zmanjšujejo razpoložljivost hrane ter zvišujejo njeno ceno,« pravijo na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije.

Smo bolj papeški od papeža?

Od leta 1993, ko jih je bilo 703, se je do danes število kemijskih sredstev zmanjšalo za skoraj dve tretjini, saj jih je le še 267.

Ekološka pridelava hrane v svetovnem merilu še vedno predstavlja zgolj pet odstotkov, saj je hektarski donos bistveno nižji, kot ga lahko doseže sodobno kmetijstvo z uporabo fitofarmacevtskih sredstev (FFS) pod strogim nadzorom. A tudi teh je zaradi neprizanesljive registracijske zakonodaje še posebej v Evropski uniji iz leta v leto manj. Naši kmetje tako za zatiranje določenih bolezni nimajo več na voljo učinkovitega preparata, številnim, ki so še v uporabi, pa v kratkem grozi odpoklic. Strokovnjaki pri tem opozarjajo: če bolezni ne zdravimo, bo rastlina tvorila številne toksine, ki precej bolj ogrožajo zdravje ljudi kot morebitni ostanki fitofarmacevtskih sredstev v dovoljenih količinah. Precej ohlapnejša pravila v zvezi z uporabo FFS pa veljajo v številnih državah zunaj EU, v katerih ne poznajo strogih omejitev pri uporabi sredstev za zdravljenje rastlin in iz katerih uvažamo velike količine različnih vrst hrane. Analize so pokazale, da pogosto celo pridelki iz njihove »ekološke« pridelave vsebujejo visoke koncentracije ostankov pesticidov.

Zahtevajo prepoved, a nimajo pojma

KGZS

Kako torej zapleteno situacijo rešiti tako, da bo volk sit in koza cela, da bomo torej uspeli ohraniti zdrave rastline in hkrati omejili uporabo FFS na minimum oziroma našli nadomestna, manj škodljiva sredstva? Svetovna organizacija za kmetijstvo FAO ocenjuje, da bo treba v naslednjega četrt stoletja pridelati toliko hrane, kot smo je pridelali v zadnjih 10.000 letih skupaj, kar pa brez uporabe učinkovitih fitofarmacevtskih sredstev, zdravil, ki rastlinam omogočajo zdravo rast, ne bo mogoče. Za dosego teh ciljev bodo morale svetovne in evropske kmetijske politike bolj tvorno sodelovati z industrijo, ki proizvaja sredstva za zdravljenje rastlin, in znova premisliti o težnjah po ukinjanju rabe kemijskih sredstev za njihovo zaščito, ki so zlasti močne v Evropi.

»Danes imamo opravka z zelo resnimi situacijami na ravni raznih civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za popolno prepoved sredstev za zaščito rastlin, čeprav so v njih ljudje, ki o tem ničesar ne vedo in tudi nimajo nikakršnega kemijskega znanja, na podlagi katerega bi takšne ukrepe lahko presojali,« pravi Renata Fras Peterlin, prokuristka GIZ fitofarmacije, gospodarsko interesnega združenja, ki ga sestavljajo predstavniki podjetij za proizvodnjo sredstev za zaščito rastlin.

Hranita nas dva odstotka kmetov

»Zahteve javnosti so seveda ukaz politiki in trgovini, ki se nato prilagaja po svoje, toda javnost so tudi kmetje, ki se upirajo novim okoljskim smernicam in so proti prepovedi uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Ker pa je kmetov med prebivalstvom komaj dva odstotka, to pomeni, da so s stališča vlad najbrž manj pomembni volivci, čeprav prav ta majhen odstotek skrbi za prehrano preostalih 98 odstotkov ljudi. Neverjetno je, da se zdi velika ponudba živil na prodajnih policah, ki jo zagotavljata samo dva odstotka kmetov, potrošnikom samoumevna. A vprašanje je, kako dolgo še.«

Kot rečeno, imajo tudi slovenski kmetje na voljo vse manj izdelkov za zaščito rastlin, s čimer je v nevarnosti njihova pridelava in posledično nacionalna samooskrba s hrano, ki je v Sloveniji že tako ena najslabših med državami Evropske unije. Pridelamo namreč le slabih 40 odstotkov hrane za lastne potrebe. »Za vrsto bolezni in škodljivce imamo v Sloveniji zdaj registrirano komaj eno učinkovino ali pa niti te ne. Z enostransko uporabo, uporabo enega in istega sredstva, dosežemo nasproten učinek od želenega, saj škodljivi organizmi razvijejo odpornost, sredstvo postaja neučinkovito, uporabljamo ga pogosteje in s tem več. Zato je bolje zagotoviti širok izbor ustreznih sredstev in z njimi ravnati strokovno.«

Neenakovredni zaradi strožje zakonodaje

A na tem področju lahko v Sloveniji in EU pričakujemo še nadaljnje zaostrovanje razmer in izgubo še več učinkovitih sredstev. Evropsko kmetijstvo bo še bolj kot zdaj pred velikim izzivom, saj se na globalnem trgu srečuje s pridelovalci, ki imajo širši dostop do sredstev za varstvo rastlin in so tako lahko konkurenčnejši. »Državljani EU bomo tako v večji meri odvisni od uvoza hrane iz drugih delov sveta. Naši kmetje so že v stiski, saj imajo denimo v zelenjadarstvu dovoljenje za uporabo samo še enega herbicida, proti vse bolj prisotnim strunam in bramorju pa nobenega učinkovitega insekticida več. Tudi za zdravljenje fuzarioz na žitih v letu ali dveh ne bomo imeli več učinkovitega pripravka. Tako bomo ogrozili pridelek, ljudi pa izpostavili nevarnim toksinom teh gliv, ki povzročajo alergije. Prav žita namreč za večji del človeštva predstavljajo prehransko bazo, kar pomeni, da ima razvoj plesni lahko pogubne učinke na našo prehransko piramido. Kljub enotni evropski zakonodaji je zaradi nacionalnih pogojev stanje registracij po državah različno, zato tu naši kmetje niso v enakovrednem položaju, saj je njihovim konkurentom v sosednjih, večjih državah na voljo več sredstev.«

Namesto stroke odloča politika

Sodobni postopki registracije sredstev za zdravje rastlin, ki sledijo željam po varnosti, brez negativnih vplivov na okolje in zdravje ljudi, postajajo vse zahtevnejši. Renato Fras Peterlin, strokovnjakinjo za fitofarmacevtska sredstva, skrbi posebnost EU, kjer o registraciji aktivnih snovi v primerjavi z drugimi deli sveta namesto stroke vse bolj odloča politika, izgube registracij sredstev za zdravljenje rastlin pa so nepredvidljive. »Na trg res prihajajo nove aktivne snovi, a njihovo število ne sledi hitrosti izgube števila obstoječih. Stroški razvoja ene same nove aktivne snovi znašajo približno 280 milijonov evrov, postopek pa traja več kot 11 let. Ob tem je treba poudariti, da so sredstva za varstvo rastlin najbolj proučena od vseh kemikalij.«