Naloge varovanja predsednika vlade, nekaterih ministrov in drugih varovanih oseb ter objektov izvajajo uslužbenci Centra za varovanje in zaščito, ki spada pod Upravo za policijske specialnosti Generalne policijske uprave.
»Varovanje vključuje ukrepe preventivno-operativnega, tehničnega in fizičnega varovanja. Vrsto ukrepov opredelimo v načrtu varovanja, ki pa je zaupne narave. Njegova objava bi razkrila taktiko in metodiko dela policije ter s tem posredno ogrozila varnost varovane osebe, zato policija konkretnih podatkov o varovanju ne more razkriti,« so nam sporočili s policije.
Varuhe reda in miru smo ob tem tudi povprašali o postopkih, ki zaradi domnevnih groženj premierju Janši za zdaj potekajo proti osmim posameznikom, ki so imeli na petkovih protivladnih protestih transparente z napisom Smrt janšizmu, svoboda narodu in za katere premier ocenjuje, da gre za grožnjo s smrtjo njemu osebno.
Policija se ne opredeljuje do interpretacije
Predvsem nas je zanimalo, kako in na kakšen način je izbrala osmerico, saj tovrstne transparente na protestih nosi več deset udeležencev. »Policija obravnava vsak primer posebej glede na podane okoliščine in preverja, ali so podani razlogi za sum katerega od kaznivih ravnanj (kazniva dejanja grožnje, javnega spodbujanje sovraštva …, prekrški zoper javni red in mir ipd.),« so pojasnili v ljubljanski policijski upravi.
Ob tem so poudarili, da predkazenski postopek vodi in usmerja pristojno okrožno državno tožilstvo, zato se policija v takih primerih posvetuje z državnimi tožilci in ravna izključno po njihovih navodilih.
»Policija se ne opredeljuje do interpretacije, temveč do okoliščin, ki kažejo na sum storitve kaznivega dejanja. Poleg okoliščin so pomembni namen storilca, način storitve, položaj in vpliv storilca, pogosto pa tudi kontekst (na primer več tovrstnih podobnih dejanj) ter domet izjav. Konkretne okoliščine glede odločitve za pregon kaznivega dejanja ocenjuje pristojni okrožni državni tožilec, ki je vključen v predkazenski postopek,« so še zapisali.
Pogost »obiskovalec« sodišč
Predsednik vlade in SDS Janez Janša je med vsemi politiki prav gotovo največ časa preživi na sodiščih, tako na strani obtoženca kot tudi na strani domnevnega oškodovanca. V nadaljevanju predstavljamo nekaj najodmevnejših primerov iz preteklosti.
Janša z odškodninsko tožbo od države, nekdanje tožilke in štirih sodnikov zahteva nekaj več kot 900.000 evrov odškodnine. Očita jim nezakonito delo v procesu Patria, ki je na koncu zastaral. Poleg države sta med toženimi nekdanja državna tožilka in zdajšnja odvetnica Branka Zobec Hrastar, avtorica obtožnega predloga v zadevi Patria, in okrajna sodnica Barbara Klajnšek, ki je na prvi stopnji Janšo, Antona Krkoviča in Ivana Črnkoviča obsodila na zaporne kazni.
V tožbi so se znašli še višji sodnik Milan Štrukelj, ki je bil, kot rečeno, predsednik senata višjega sodišča, ki je potrdil obsodilno sodbo, ter vrhovna sodnika Vesna Žalik in Branko Masleša. Žalikova je bila poročevalka v senatu vrhovnega sodišča, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti in potrdil obsodilno sodbo višjega sodišča, Masleša pa je predsedoval omenjenemu senatu. Obsodbo je, kot je znano, ustavno sodišče na koncu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, do katerega pa ni prišlo, saj je zadeva prej zastarala.
Poravnava s psihiatrom
Leta 2009 si je njegovo tožbo prislužil tudi danes pokojni psihiater in član LDS Slavko Ziherl. Ko je slednji konec leta 2008 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje, je ob tem zapisal, da je razlog za njegov vstop v politiko to, da je Janez Janša s svojim načinom vladanja ogrožal občečloveške vrednote. Ker psihiater ni preklical svoje izjave ali se Janši javno opravičil, kot je to zahteval predsednik SDS, je Janša vložil tožbo.
Dobre dve leti pozneje sta Janša in Ziherl na sodišču dosegla poravnavo in skupaj oblikovala izjavo, v kateri piše, da Ziherl izjave ni podal z namenom razžalitve Janeza Janše, ampak z namenom kritike predsednika vlade Boruta Pahorja v zvezi z imenovanjem Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve.
Prav tako leta 2009 je Janša tožil kolumnista Dnevnika Vlada Miheljaka, ki je zapisal da je »Janša pustil za seboj precejšnje opustošenje: izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže«. Janša je od Miheljaka zahteval objavo opravičila v sedmih tiskanih medijih.
Dve leti pozneje je umaknil tožbo in se odpovedal tožbenemu zahtevku. Kot je pojasnila njegova tedanja zastopnica Nina Zidar Klemenčič, se je Janša tako odločil, ker so dejstva pokazala, da Miheljakove navedbe ne držijo. Miheljakov zastopnik Emil Zakonjšek pa je pravdo ocenil kot zlorabo pravosodja.
Dvojni poraz
Po oddaji finske televizije YLE in izbruhu afere Patria leta 2008, za katero je po navedbah Janše poskrbel nekdanji predsednik republike Milan Kučan, je Janša predlagal pregon novinarja Magnusa Berglunda zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.
Ljubljansko okrožno sodišče je leta 2014 ustavilo sodno preiskavo zoper novinarja, saj tožilstvo ni našlo znakov kaznivega dejanja. Janša bi postopek sicer lahko nadaljeval tudi sam, a tega ni storil.
V začetku leta 2018 pa je ljubljansko višje sodišče zavrnilo tožbo Janše zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda in nekatere druge vpletene, v kateri je Janša zahteval umik izjav in plačilo odškodnine v višini okoli 1,5 milijona evrov. Sodišče je ob tem poudarilo, da je Berglundove izjave treba razumeti kot novinarjevo mnenje, in ne kot trditev o dejstvih. Kot je še ugotovilo sodišče, je Berglund pri pripravi oddaje ravnal skrbno, za svoje mnenje je imel dovolj podlage v zbranih informacijah in je temu, kar je izrekel, tudi verjel. Ob tem sodišče ni ugotovilo naklepa škodovati Janši.
Pojoči major plačal
Višje sodišče v Ljubljani je leta 2004 odločilo, da mora Ladislav Troha predsedniku SDS Janezu Janši zaradi povzročitve duševnih bolečin plačati milijon tolarjev odškodnine (4172 evrov). Prvak SDS je tožil »pojočega« majorja zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih utrpel zaradi njegovih trditev, objavljenih v časniku Večer leta 2001. Troha je trdil, da je Janša pripadnikom enote Moris v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja ukazal podstaviti eksploziv pod avtomobil poslanca Zmaga Jelinčiča. Janša pa je v tožbi trdil, da so Trohove trditve neresnične, zato je zaradi duševnih bolečin zahteval tri milijone tolarjev odškodnine in javni preklic njegovih trditev. Troha je bil sicer med letoma 1992 in 1994 poveljnik odreda za hitro intervencijo; 1. specialna brigada Moris.
»Ne vidi pa bruna v lastnem očesu«
Janša je imel v preteklosti zelo velike težave s sprejemom sodnih pošiljk. »Ko Janša toži, na sodišče pride, ko je tožen, ga ne najdejo niti vročevalci,« je bil naslov članka na portalu Siol v začetku leta 2014. »Zaslišanje lažnivca Berglunda ponovno odpadlo. Finsko sodišče že pet let ignorira SLO in EU zakonodajo,« je nekaj dni pred tem na twitterju zapisal Janša.
Strokovnjak za ustavno pravo in profesor ljubljanske pravne fakultete Rajko Pirnat je ob tem ocenil, da bi lahko Janša upošteval svetopisemsko reklo. »Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna v lastnem očesu«, je pisanje Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral Pirnat.
