Slobodan Sibinčič je bilo v poslovnem tisku nekoč cenjeno ime. Šlo je navsezadnje za človeka, ki je privatiziral Gospodarski vestnik, avtoriteto na področju poslovnega tiska, ki ji danes ni več para.
Zgodba privatizacije Gospodarskega vestnika je tipično tranzicijska in bi jo vsi vpleteni verjetno najraje pozabili. Povzeto so za lasten zrezek zaklali vola, kot je to takrat opisal nekdanji novinar Gospodarskega vestnika Iztok Jurančič. Zadnji izvod Gospodarskega vestnika je namreč izšel leta 2005, ko so po 54 letih izhajanja ugasnili ta tednik in ga nasledili z dnevnikom Finance. Takrat se je izbiralo besede, da so Finance manj izobraževalne in bolj kritične od svojega uglednega predhodnika.
O kakovostnih domačih in tujih lastnikih »Managerski buy outi so za moje razumevanje eden od krasnih vzvodov za povečevanje učinkovitosti kapitala in to bi bilo krasno nadaljevanje lastninskega preoblikovanja slovenskih podjetij. Prišla bo druga faza, ko nas bodo tujci pokupili. Čez dve ali tri leta ne bomo imeli nobene izbire. Vsak bo lahko kupil, kar je na trgu. Nisem sentimentalen. Cena bo visoka in to ni nič slabega, slabo pa je, da ne bomo imeli lastnih kakovostnih lastnikov. Zato bomo imeli namesto domačih lastnikov rajši tuje. Jaz s tem nimam nobenih težav,« je Sibinčiča navajal novinar Jurančič.
Od menedžerja do lastnika
Sibinčič je bil leta 2001 predsednik uprave Gospodarskega vestnika in eden izmed sedmerice menedžerjev GV skupine, ki so prek obvodnega podjetja Nevis najeli posojilo pri Bank Austria Creditanstalt in z njim odkupili 40 odstotkov delnic GV skupine, katere del je bil Gospodarski vestnik. Nadebudni menedžerji so očitno imeli politične povezave, saj bi morali delnice po zakonodaji najprej ponuditi manjšinskim lastnikom, česar niso storili. Iz prevzemnega posla so izključili celo državo, ki je bila prek Slovenske odškodninske družbe osemodstotni lastnik GV skupine. Država ni ukrepala, sodni mlini niso mleli.
Družbo so menedžerji prevzeli s posojilom, ki ga niso uspeli odplačevati, zanj pa so zastavili osebno premoženje. Do leta 2005 je postalo jasno, da je kredit nasedel, saj novi lastniki niso bili sposobni povečati prihodkov družbe in z izčrpavanjem družbe pokriti stroškov. Navaden človek bi moral žrtvovati zastavljeno osebno premoženje. Menedžerji, ki so bili po novem tudi lastniki, pa so podjetje lahko izčrpavali s krčenjem stroškov dela, dokler niso dobili izdelka, ki več ni bil vreden imena Gospodarski vestnik.
Na pomoč priskočijo Švedi
Ves proces je potrpežljivo spremljala švedska skupina BBI, ki je GV skupini sprva dala posojilo v višini milijon evrov, ker pa ga menedžerji niso bili sposobni servisirati, so ga pretvorili v 18-odstotni lastniški delež obvodnega podjetja Nevis. BBI je svoj delež pretvorila v 29-odstotnega z dokapitalizacijo v višini 250 tisoč evrov, ko pa so plačali še nasedli menedžerski kredit, pa so postali večinski lastnik. Nadebudni slovenski lastniki so bili sprva umaknjeni v upravljavske strukture podjetja, nato pa so bili iz njega povsem umaknjeni. Tako se je tudi tukaj končala zgodba o domačih lastnikih.
GV skupina je tako preživela z ukinitvijo Gospodarskega vestnika, katerega naročniki so prešli na časopis Finance. Preživelo pa je tudi nekaj Sibinčičevih projektov, predvsem ti, ki so se ukvarjali s pravnim delom. GV založba je preživela na način, da je v javno-zasebni navezi s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani začela študentom po zasoljenih cenah prodajati obvezno študijsko literaturo, o čemer smo poročali prejšnji teden. Projekt IUS Software je preživel kot spletni portal, ki ponuja dostop do zakonodaje s pravnimi komentarji, obe družbi pa sta se leta 2013 spojili in leta 2017 preimenovali v podjetje Lexpera, katere lastniki so skriti v davčni oazi Luksemburg, kjer je kot uradni lastnik vpisan Švicar Nigel Philip Williams.
Po poročanju Financ so določene zveze z vrhovnim sodiščem koristile tudi družbi Lexpera oziroma njenim predhodnikom. Leta 2010 je tako vrhovno sodišče objavilo razpis za dostop in strojno obdelavo pravnoinformacijskega sistema, pri tem pa je očitno iskalo favoriziranega dobavitelja. Kot pogoj je namreč navedlo dostop do strokovnih člankov iz izdaj GV Založbe, ki je bila že takrat v lasti IUS Softwara – danes sta obe družbi združeni v Lexpero. Tako je v razpisu navedlo pogoje, ki jim je lahko zadostil le en ponudnik. Državna revizijska komisija je glede tega posla leta 2014 izdala odločbo o prekršku, vendar zanj na koncu ni nihče odgovarjal.
Sibinčič se danes ukvarja z dobrodelnostjo
Med skritimi lastniki Lexpere danes domnevno ni Sibinčiča, ki je bil nekoč sedem let predsednik Ljubljanskega pravniškega društva, od leta 2010 pa deluje predvsem kot častni generalni konzul Kraljevine Švedske. Med ostalim organizira tudi dobrodelni dogodek menedžerski koncert. Na spletni strani Slovenskega konzularnega zbora je zapisano, da so v 12 letih iz izkupička tega dogodka namenili več kot 300 tisočakov za šolanje mladih glasbenikov.
Sibinčičeve izkušnje na področju poslovnega tiska cenijo tudi pri Evropskem združenju poslovnih medijev, kjer opravlja funkcijo generalnega sekretarja.
