Profesorica slovenščine Nina Prešern, ki poučuje 180 dijakov, je na svoji spletni strani www.gospodicnaknjiga.si iskreno zapisala, da se je na štirinajstdnevno učenje na daljavo zelo dobro pripravila in bila optimistična. V petem tednu je že pošteno izžeta, stiske vseh pa se povečujejo. Šolanje na daljavo po njenem nikakor ni ustrezna dolgoročna rešitev in se tako kot mnogi njeni kolegi ter marsikateri starš sprašuje: »Zakaj ministrica za šolstvo vsakih 14 dni pred kamerami zadovoljno in sijoče pove, da šolanje v Sloveniji poteka po načrtu oziroma ga celo presega? Zakaj se v Dnevniku in Odmevih vsak teden znajde vsaj en prispevek o super inovativnem učitelju, ki ves naspidiran skače pred kamero, kuha za učence in se jim razdaja že peto videouro v tem dnevu? Kje je novica o izčrpani družini z doma šolajočimi se otroki, pri čemer morajo tudi starši poskrbeti za svoje delovne naloge?«
Kako popačena je javna slika o resničnem stanju šolanja na daljavo, ko se v medijih prikazuje samo lepe sobe in idealne pogoje za učenje, vsi pa nadvse napredujejo, še starši, je v svojem zapisu na družbenem omrežju opozorila znana kritična učiteljica slovenščine Bojana Potočnik. »Ni prav, da se o nekaterih učencih in dejstvih molči. Nekateri učenci so v pouku na daljavo postali še bolj nevidni. Ni učencev, ki živijo v tesnih in vlažnih stanovanjih. Ni učencev, ki nimajo svojih sob. Ni učencev, katerih družine se preživljajo s socialno podporo. Ni učencev, ki jim je šola za dobršen del dneva predstavljala varno okolje, med štirimi stenami pa so izpostavljeni različnim oblikam nasilja, ki jih sistem ni zaznal. Ni učencev tujcev, ki jih naš šolski sistem v drugem letu šolanja izenači z našimi učenci, tudi pri slovenščini, čeprav je vsem jasno, da standardov ne morejo doseči. Ni učencev, ki so jim v teh dneh dostavili računalnik, a žal ne znajo z njim. Ni učencev, ki imajo učne težave in jih je težko motivirati za delo in so zdaj večinoma prepuščeni staršem, ki delajo doma, hodijo v službo ali so nemara ostali brez nje. Ni učencev, ki so 13. marca, ko so zapustili šolo, imeli npr. štiri predmete ocenjene negativno in so zdaj zapadli v še večjo apatijo. Ni učencev, ki se s tiho podporo staršev spretno izmikajo šolskim ocenjevanjem in so že sedaj imeli (pre)malo ocen,« piše.
Pravi, da jih lahko z nekaj domišljije najde v splošnih alinejah strokovnih priporočil Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ), ki pa razredniku naprtijo tolikšno komunikacijo, da lahko počne samo še to. Priporočila so neizvedljiva v normalnih okoliščinah, kaj šele v izrednih razmerah.
So ocene nepotrebna skrb?
Profesorica inkluzivne pedagogike na OŠ Glazija Celje Maja Volk opaža, da zadnje čase učence in starše najbolj skrbi ocenjevanje. »Pogosto me zaskrbljeno vprašajo: 'Kako bomo pisali teste, kako bomo vprašani, ali bom zdaj zaradi karantene imel slabši učni uspeh?« Odgovora jim ne znam dati. Ker tudi sama ne vem, kaj bo. Potem jim povem, da karkoli že bo, naj se trudijo po najboljših močeh. Ocena je le trenutni izraz nekega znanja, ki ga bo v teh razmerah še toliko težje objektivno oceniti. Da je pomembno, da ostanemo zdravi. Znanje bomo že nadoknadili, ocene pa so trenutno nepotrebna skrb. V bistvu jih zavajam. Za sedmo-, osmo- in devetošolce, za 3. in 4. letnike srednje šole je vsaka zaključena ocena še kako pomembna. Nekateri mogoče prav zaradi tega ne bodo dosegli tiste ključne točke za vpis v nadaljnje izobraževanje. In spet je pod vprašajem zagotavljanje enakih možnosti.«
Zato predlaga, da bi v tem šolskem letu vsi učenci, ki so do 13. marca pri predmetu imeli pozitivno oceno, dobili v spričevalo namesto zaključne ocene opis »opravil« oziroma »dosega«. S tistimi, ki ciljev niso dosegali, pa učitelji in strokovni delavci pospešeno vzpostavijo individualno delo ter jim omogočijo doseganje ciljev. Točke za vpis se skladno s tem za generacijo znižajo na dva zaključena razreda.
Za takšen korak pa bi potrebovali odločne in agilne odgovorne z uvidom v prihodnost, kar pa bo besedah in izkušnjah naših sogovornic, učiteljic s terena, od slovenskega ministrstva za šolstvo ne gre pričakovati.
Kaj je to prijazna ocena?
Ministrica dr. Simona Kustec je v intervjuju na TV Slovenija dejala, naj bodo učitelji maja prijazni z ocenami, ki se jih da podeliti tudi na daljavo, junija pa bo čas samo za popravljanje ocen. Profesorica razrednega pouka Jožica Frigelj, ki poučuje angleški jezik v četrtem in petem razredu na OŠ Ketteja in Murna Ljubljana ter je tudi predstavnica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, je že vajena, da šolsko ministrstvo učiteljev sploh ne sliši. »Predvsem bi v vsa posvetovanja morali nujno vključiti učitelje praktike. Zavod RS za šolstvo ima smernice, ampak tudi tam so bolj kot ne teoretični, ministrstvo za šolstvo pa težko imenujemo strokovna institucija, jaz jim rečem zakonodajna institucija, saj skrbijo večinoma samo za birokratsko urejenost.«
Tako tudi v teh časih z ministrstva prihaja nedorečenost, zgolj priporočila. »Če daš v javnosti izjavo, naj dajejo učitelji prijazne ocene, bodo starši pričakovali petke, in če jih ne bo, bo inšpektorat zasut s pritožbami,« napoveduje Jožica Frigelj. Da bi šolsko leto zaključili z dozdajšnjimi ocenami, ni mogoče, saj označujejo samo del standardov znanja. Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju pa ni bil preklican in učitelji so zakonsko zavezani, da zberejo predpisano število ocen.
Ocenjevanje na daljavo pa se tako Frigljevi kot njeni kolegici Slavki Crljen zdi nerealno in niti slučajno objektivno. »Ne moreš pričakovati, da bodo otroci doma dali vse pripomočke na stran in napisali sestavek pri angleščini tako, kot znajo. Pa tudi dobronamerni starši jim pomagajo,« na osnovi lastne izkušnje ocenjevanja na daljavo pravi Frigljeva. Čeprav je gradila na zaupanju, je od nekaterih učencev dobila popoln izdelek – in če kdo, učitelj dobro ve, kaj kateri otrok zmore oziroma koliko zna. »Če bi zaključevala ocene na pamet, bi bile bolj realne, kot bi bile na osnovi od doma poslanih sestavkov. Spodbudne in prijazne ocene? Najbolje, da kar vsem napišem petice in razvrednotim tako ocene kot znanje. Učiteljice že dolgo zagovarjamo vrednotenje napredka. Znanje je vrednota, ne ocena. Če ocenjujem prijazno, to pomeni najbrž popustljivo, morda spodbudno. Ampak otrok, ki dobi podarjeno petko, ni vesel, čuti, da ni prav. Otroci imajo izjemno vrlino – izrazit čut za pravičnost.«
Nikar ne zavrzimo junija
Tudi za tri junijske tedne bi se otrokom vrnitev v učilnice še kako obrestovala. Četudi bi pouk potekal večino časa na sosednjem travniku. »Absolutno bi se izplačalo. Ne samo zaradi osebnega stika, ki ga otroci blazno potrebujejo, ampak tudi zaradi zavedanja, da je zdaj zopet vse v redu. Otroke je prav tako strah kot marsikaterega odraslega. Nekateri starši preprosto ne zmorejo več, stiske so velike, ne vedo, kako bo s službo, in vrnitev otrok v šolo bi pomenila pomembno sporočilo: vse je v redu. Videli bi se in se pogovorili. Četudi bi dali junija učno snov na minimum, četudi nam takrat prepovedo ocenjevanje, bi bila šola v juniju nekaj izjemno dobrega,« je prepričana Jožica Frigelj.
Učni načrt je prenatrpan
Učiteljica matematike na eni zmed osnovnih šol se drži navodil Zavoda RS za šolstvo in nalaga učencem od dva- do trikrat manjše obremenitve kot sicer. Učencev s pozitivnimi odzivi je dobra polovica, na slikah gledam zelo lepo urejene zapise. »Vsi ti učenci imajo dobro podporo doma. Največ časa posvečam šibkejšim učencem, saj potrebujejo posebno razlago. Predvsem jih skrbi, kako bodo pridobili ocene, popravili nezadostne. Ostaja pa nekaj učencev, s katerimi nikakor ne morem vzpostaviti stika, ne sama preko staršev, ne s pomočjo psihologinje, ravnateljice ali prijateljev. Če že vzpostavimo stik, pa se potem, žal, ne držijo dogovorov. Taka učenca sta recimo dva na razred. Razlogi so v socialni stiski, zdravstvenih ali psihičnih težavah. V takih primerih smo učitelji nemočni.« Nekateri učenci postajajo bolj samostojni in samozavestni pri svojem delu, nekateri pa ravno nasprotno. Zato jo skrbi, da bodo nastale še večje razlike med njimi. Nekaj učnih ciljev bodo morali vsekakor izpustiti in se jih naslednje leto truditi nadoknaditi. Vseh nikakor ne, ker je učni načrt prenatrpan, pravi profesorica matematike.
Bodo otroci koronageneracije prikrajšani za znanje?
Trenutna situacija je pokazala realno sliko našega vzgojno-izobraževalnega sistema, ki je v resnici res malo za časom, meni Maja Volk, profesorica inkluzivne pedagogike na OŠ Glazija Celje. »Strokovni delavci smo bili v petek, 13. marca, pahnjeni v neznano morje s poveljem – plavajte. Ker ni bilo eksaktnih navodil, smo dokaj na slepo raziskovali šolanje na daljavo. Starši so bili čez noč prisiljeni postati domači učitelji. Mnogi so bili jezni, prestrašeni, zmedeni. Na družbenih omrežjih smo bili učitelji in drugi strokovni delavci tarče obsojanja v smislu – imajo dopust, pošljejo naloge, mi starši pa naj delamo zanje. In še plačo dobijo. Kot mama štirih šoloobveznih otrok, zasutih z delom z vseh strani, bi pomislila enako, če ne bi bila inkluzivna pedagoginja in mobilna izvajalka dodatne strokovne pomoči 18 učencem. Čez noč so vse pomembne sestavine uspešnega izobraževalnega procesa potonile v globine.«
Rahla panika
V šolah je vladala rahla panika, kaj izločiti, kako načrtovati vsebine, kaj zahtevati. »Ne vsaka šola, vsak aktiv ali posamezni učitelj se je loteval reševanja težav po svoje. Le vsak izmed njih je lahko vedel, da Metka iz 3. a doma nima računalnika ali tiskalnika, da je Peter iz 5. b doma v rovtah, kjer internet dela le ob lepem vremenu, da Marjanca iz 2. a živi z mamo samohranilko, ki je medicinska sestra ...« Sogovornica je ustvarila kar svojo spletno stran, kjer vsak dan objavlja vsebine za učence, dodaja priročnike, pripomočke za učenje in je popolnoma neodvisna od delovanja sistema spletnih učilnic. Pri delu uporablja osebni telefon, lastni računalnik in vse možne aplikacije za videoklice. Na to, da se od učiteljev pač preprosto pričakuje, da imajo vsi doma računalnik, primeren delovni prostor in zmogljivo internetno povezavo, povrhu pa naj bi bili kar naenkrat vsi še geniji sodobne tehnologije, je opozorila tudi profesorica razrednega pouka Jožica Frigelj.
Lekcije o kolektivnem duhu
In še o maturi. Ta je izraz znanja dosedanjega izobraževanja, ne znanja zadnjih dveh mesecev, opominja Volkova. »Maturantom ni lahko, a saj so na pragu odraslosti in mogoče je to tudi zanje priložnost, da dokažejo, kaj zmorejo in znajo. Bodo otroci koronageneracije prikrajšani za znanje? Menim, da nikakor ne – kvečjemu so deležni pomembne življenjske lekcije, ki je v sodobnem, kapitalistično in materialno usmerjenem svetu, kjer so pomembni uspeh, slava in denar, zašla v pozabo. Lekcije o kolektivnem duhu, pomoči drug drugemu, potrpežljivosti, prilagodljivosti, skromnosti in edini pravi moči vsakega izmed nas – moči lastnega uma in razuma. Kdor ima v lasti razum, ima vselej vse možnosti imeti tudi znanje. Mogoče je prav koronačas za spremembe – ne le v gospodarstvu, politiki in varovanju okolja, ampak predvsem v glavah in miselnosti ljudi.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
