A je Elen Batista Štader daleč od tega. Je topla, temperamentna, zgovorna Primorka, ki je dobila vabilo za vodenje zelo pomembne oddaje pred desetletjem, se šele potem dobro zavedela, v kakšno ogromno kolesje je stopila, in s simpatičnostjo osvojila srca kolegov ter gledalcev. Še danes jemlje svoje poslanstvo novinarke in voditeljice javne televizije resno in odgovorno. V teh kriznih časih celo še bolj. In si upa odločno povedati svoje mnenje.
Elen, pa začniva s korono: kako je spremenila vaše življenje?
O kolesarjenju, ki ga ima zelo rada: »Vreme je že tako lepo, da bom kolo prav kmalu potegnila na plano. A daleč trenutno ne smem, niti v drugo občino ne … Bomo pač krožili skoraj na mestu, tudi to je lahko užitek. Sadno drevje je v cvetju, narava se prebuja, kolo kar kliče.«
Epidemija je vplivala na nas vse, a zdi se mi, da bo spremenila naše življenje še veliko bolj, kot zdaj slutimo. Nikakor nisem prepričana, da bo človek spremenil svoje vrednote, da se bo zazrl vase, da bo pozornejši do svojega bližnjega ali narave. Ne! Takoj, ko se bodo vzpostavile normalne razmere, se bo vrnil k svojim navadam in razvadam. Zato bolj kot pozitivne posledice pričakujem negativne. Skrbi me, da bodo ekonomske posledice in družbena neenakost ustvarile veliko človeških stisk, usoda mnogih ljudi – tudi tistih, ki jih poznam in imam rada – je trenutno zelo negotova.
Kako je spremenila vaše službeno življenje, vaše delo?
Vodstvo naše RTV hiše je res hitro odreagiralo in zelo dobro poskrbelo za vse nas. Izpraznili smo, denimo, pisarne, tako da ni tesnega fizičnega stika. Tudi sedenje v montažah, kjer novinar običajno sedi ob montažerju, ni več mogoče, novinar se z montažerjem pogovarja po telefonu. Prav tako v desk – osrednji prostor, kjer nastajajo informativne oddaje – novinarji nimajo več vstopa, vsa komunikacija poteka po telefonu. Vse to nam je povzročilo res veliko težav, po drugi strani pa smo ta izziv sprejeli, saj novinarsko delo razumemo kot poslanstvo. V vsaki krizni situaciji se novinarji počutimo poklicane, da delamo. Podobno kot medicinske sestre, zdravniki, komunalni delavci. Zelo sem ponosna na svoje sodelavce in urednike, ki so uvedli še dodatne oddaje, da bo informacij kar se da dovolj. Celo ganjena sem bila nad odzivom naših novinarjev in dopisnikov, ki niso niti za trenutek pomišljali, ampak so ves čas dosegljivi in delajo praktično vse dni brez prestanka, v tujini in doma. Ob kriznih razmerah se naša pripadnost hiši in poklicu zelo poveča, smo izjemno dobra ekipa, ki je ni mogoče premagati.
V Dnevniku se res veliko pojavljate – ste pred kamero varni, strogo upoštevate varnostne ukrepe?
V službi so nam zagotovili vso potrebno opremo, od razkužil do mask. Če ste opazili, imamo v studiu po novem mikrofon kar na mizi in ne na ovratniku, tonski mojster torej ne prihaja več v našo bližino, fizičnih stikov ni. Novinarji imajo na terenu mikrofone z dolgimi držali, tudi za zunanje goste, ki bi sicer bili v studiu, smo pripravili izven hiše poseben mobilni studio. Zelo pomembno se mi tudi zdi, da nas je vodstvo razdelilo v tri ločene ekipe – če se ena okuži, jo lahko takoj zamenja druga. Za zdaj strogo upoštevamo vse ukrepe in se počutimo varne. Res pa je, da ves čas intenzivno delamo, zato časa za črne misli sploh ni.
Koliko je pomembno novinarstvo v teh časih?
Če kdaj, je novinarstvo pomembno ob kriznih trenutkih, tega se novinarji zavedamo, tudi zato svoje delo jemljemo še kako resno in odgovorno. Javnost pričakuje zanesljive informacije. Še posebej danes, ob poplavi lažnih novic, dezinformacij in najrazličnejših zavajanj, je pomembno, da javnost ve, kje bo dobila zanesljivo in točno informacijo. Razcvet medijev in spletnih strani, ki ponujajo sporne vsebine, je danes neverjeten. Še bolj neverjetno se mi zdi, da take vsebine v velikem delu javnosti padejo na plodna tla. Kritično novinarstvo je na preizkušnji, na nekakšni prelomni točki, tudi v tej luči je pomembno poudarjati pomembnost novinarskega poklica.
Premier Janša je obtožil RTV Slovenija, da objavljate »napade« proti njemu, novi vladi, proti poskusu povišanja plač poslancem, čeprav so jih potem znižali ...
Naše edino vodilo je odgovornost do javnosti. Objavljamo vsebine, za katere mislimo, da so pomembne za ljudi, objavljamo informacije, za katere menimo, da si bodo gledalci z njimi ustvarili svoje mnenje. Vsako informacijo tehtamo, se o njej pogovarjamo in jo nato odgovorno objavimo. Seveda ni nujno, da je vsaka vsakomur všeč. Pričakujemo pa, da bodo oblastniki razumeli naše delo in demokratične standarde, ki veljajo v tej državi. Ne pričakujemo pohval, zavrnili pa bomo vsa podtikanja in laži. Odgovorni smo javnosti in ne peščici, ki je trenutno na oblasti. Oblast se menjuje, mi ostajamo. In nam mora javnost zaupati. Za to se trudimo vsak dan.
Po drugi strani pa so se zgodili kar trije napadi na ekipe RTV Slovenija, dva verbalna in rezanje gum ... Zakaj zdaj, zakaj v tem času?
Verbalni napad funkcionarja na novinarje je zadeva, ki je vsekakor vredna obsodbe. Napadom, kot je rezanje gum, pa sicer ne bi pripisovala posebnega pomena. Mislim, da gre za nestrpneže in nasilneže, ki v določenem odstotku obstajajo vedno in povsod. Novinarjem se na terenu pogosto dogajajo podobne stvari. Gre za agresijo, vendar so ti primeri posamični, spodbudi pa jih tesnoba, ki je te dni v zraku in jo čutimo vsi.
Se vam zdi RTV Slovenija s svojimi novinarji od politike neodvisna novinarska hiša?
RTV Slovenija je bila in vedno bo poligon političnega obračunavanja, zato si vsaka politika želi vpliva na vsebine, ki jih RTV predvaja. Koliko ji to dejansko uspe, ne vem, zagotovo pa si za to prizadeva denimo preko svojih predstavnikov v organih našega zavoda. Na svoji koži vpliva politike ne čutim. Seveda so pritiski iz vseh smeri, vendar jim uspešno kljubujemo – z argumenti, vztrajnostjo in dejanji. Kar smešno se nam včasih zdi, ko nam pripisujejo pripadnost eni ali drugi strani. Mi se trudimo svoje delo opraviti odgovorno, javnost pa naj o tem presodi. A ker se gledanost naših oddaj ob vseh kriznih trenutkih neverjetno poveča, ocenjujem, da smo na dobri poti.
Dnevnik TV Slovenije vodite že devet, deset let, je tako? Imate kakšne zanimive spomine na prva, začetna vodenja?
Začetki so bili težki, a zdaj se vsake oddaje veselim. Kljub stresu, ki ga ob takem delu pač vzamemo v zakup, smo na svoje delo ponosni. Ob prihodu na RTV Slovenija – pred tem sem opravljala delo dopisnice na TV Koper Capodistria, je bil zame najtrši oreh zelo velik kolektiv, novi obrazi, nov sistem. A danes se v delovnem okolju počutim dobro, imam krasne kolege in odlične urednike. Klima je pozitivna, veliko se tudi nasmejemo.
Menda ste se kot otrok Dnevnika bali, celo bežali od njega?
O plavanju: »Rada plavam, v bazenu sem se pridružila rekreativcem, osvojila osnove plavalne tehnike. Gre za sproščanje po napornem tednu. Daleč od tega, da bi bila super plavalka, sem pa zelo zadovoljna, da sem pred nekaj leti odkrila ta šport. Nikoli si ne bi mislila, da bom v njem uživala. Pa sem veliko ur preždela ob bazenih, saj je sin vaterpolist.«
Da, res je. Bala sem se vojne. Po eni strani sem bila nad zgodbami iz 2. svetovne vojne fascinirana, po drugi sem se bala, da se nam ponovno zgodi kaj podobnega. In v mojem otroštvu so v Dnevniku veliko govorili o vojnah po svetu. No, ti strahovi niso izginili. (smeh) Ostajajo. In še vedno v Dnevniku pripovedujemo pretežno grde stvari. Na to nas mnogi opozarjajo, zato vztrajno iščemo tudi pozitivne zgodbe. Ki obstajajo, le najti jih je treba. Na srečo imamo čudovite dopisnike po Sloveniji, ki imajo izjemen čut za to.
Danes pa uživate v vodenju, to se vidi, ne povzroča vam stresa.
Res je, v vodenju uživam, ni pa res, da stresa ne čutim. Vsaka oddaja je velika odgovornost, predvsem pa zavedanje, kje vse se lahko zalomi in kako dolga je veriga ljudi, ob kateri lahko vsak člen popusti. Stres se verjetno kopiči, telo nas včasih izda, potrebujemo počitek, sproščanje, prijatelje, dobro voljo.
Še vedno ste tudi terenska novinarka – kakšna je razlika, kaj bolj zaposli vaše možgane, novinarski refleks?
Rada sem tudi novinarka na terenu, pravzaprav menim, da je stik s terenom nujen za vsakega novinarja, da ohrani stik z realnostjo, vsakdanjim življenjem, z ljudmi, ki te pokličejo in ti posredujejo informacije. Delo na terenu ni nič manj zahtevno kot v studiu, težko bi opredelila, kaj je težje. Odvisno od zahtevnosti teme, ki jo obdeluješ. Na terenu imaš lahko težave s preverjanjem informacije, zadnje novice lahko čakaš do večera, nato pa nimaš dovolj časa za pripravo prispevka. Stresno in čudovito.
Ste tudi mama srednješolke in študenta. Kako jima gre, kako zdaj študirata?
Elizi pouk trenutno poteka od doma. Učitelji se trudijo, sprašujem se, ali se tudi dijaki. Skrbi me, kako bodo pridobili ocene, po drugi strani si mislim, da so to zgolj ocene in da je edino pomembno le to, da so otroci zdravi in zadovoljni. No, ker so doma, so trenutno zelo zadovoljni. Družijo se po spletu, to zanje ni nobena ovira. Elija študira arhitekturo in mi iz Ljubljane sporoča, da študij poteka normalno naprej, pač po videopovezavah. Oba sta izredno samostojna in suverena človeka. Eno samo veselje in ponos staršev. Zavedam se, da je ta odgovor klišejski, vendar drugače res ne morem odgovoriti, ker tako čutim.
Kaj pa res mislite o Ljubljančanih, ki so hodili med karanteno na Obalo?
Zdi se mi pomembno, da spoštujemo ukrepe. Uspešni bomo le, če jih bomo spoštovali vsi. Zdelo se mi je umestno, da so župani pozvali k spoštovanju pravil, nestrpnost, ki se je pojavila med Istrani, pa pripisujem strahu. Primorci smo dolgo gledali dogajanje v Italiji, zato se nevarnosti zavedamo. Upam, da vsa napetost, ki se je pojavila med domačini in vikendaši, izgine. Saj smo vendar prijatelji.
Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!
