Franc Trček je prepričan, da je čas za združitev strank levega političnega pola, Janezu Janši pa sporoča, da živimo v 21. stoletju, ko mora politika temeljiti na zaupanju in upoštevanju razlik.
Kaj je bil glavni razlog za vaš odhod iz Levice?
Bil sem med prvimi, če ne celo prvi, ki je bil za Levico pod eno streho, ko se je večina v združenem četvorčku Združene levice še prepirala. Po tej konsolidaciji smo »oddelali« kar nekaj dobrih vsebin, navsezadnje smo prisilili staro socialdemokracijo, da se je malo spomnila, kaj je, od kod prihaja.
V stranki pa se je preveč utrdila nekakšna samovšečna ujetost v antisistemskost, na račun katere so včasih trpele vsebine, pogosto pa tudi razvoj stranke kot take, vsebinsko in kadrovsko. Tukaj so se začela nesoglasja med vodstvom stranke in menoj.
Je bila ena izmed točk tudi prekinitev sodelovanja Levice z vlado Marjana Šarca?
Za nazaj je lahko biti pameten. Da, vsi bi morali biti bolj zreli. Večji problem je bil, da so se številne odločitve sprejemale v preveč ozkem krogu ljudi.
Dejali ste, da ste po odhodu razmišljali celo o slovesu od politike. Vas je tako razočarala?
Trčki smo deloholiki, takšni pač smo. Ko delam, delam s polno močjo, včasih tudi v svojo škodo. Jaz v parlamentu garam že šest let, lansko poletje sem imel na račun tega precej resne zdravstvene zaplete. Navsezadnje sem zaradi politike na stranski tir postavil znanstveno kariero, med drugim je zastalo delo na mojem drugem doktoratu, ki ga imam že polovico napisanega.
Zaradi delovne izgorelosti?
Preprosto ni časa za vse. Seveda nas nihče v nič ne sili. Za to sem se odločil sam, ne verjamem pa, da je lahko politika, tista prava, za delo v dobro ljudi, polovična služba ali celo hobi, kot se tega lotijo nekateri. Rad opravljam to delo, tudi druge stranke pravijo, da to dobro počnem. Skoraj ni bilo osebe, razen morda kakšnega avatarja desnice, ki mi ni rekel: »Daj, Franjo, ne nori, ostani, potrebujemo te.« Resnično sem dobil raznoliko podporo državljanov, tudi številnih, ki ne volijo niti Levice niti SD, če sem iskren.
Koordinator Levice Luka Mesec je izrazil presenečenje, da ste se priključili poslanski skupini SD, saj ste bili v preteklosti do te stranke kritični.
Luko Mesca zelo cenim, je verjetno najboljši politik, ki je mlajši od 40 let, in njegov čas še prihaja. Upam, da bo s časom ugotovil, da sem mu s svojim odhodom naredil uslugo. Dejansko pa je tako in v političnem življenju tudi najbolj naravno, da največ kritiziraš ravno tistega, ki ti je v osnovi politično najbližje. Če stara levica svoj čas ne bi vozila po tretji poti, verjetno tudi nova Levica ne bi nastala. Je pa zdaj skrajni čas, da gremo nekako čez te narcizme, pogosto premajhne razlike in združimo celotno levo fronto vključno z njenim zunajparlamentarnim delom.
Na levem političnem polu je velika razdrobljenost političnih strank, bi za ponovni prevzem oblasti morala nastati nova LDS, ki bi združila te subjekte?
Osebno mislim, da se moramo zresniti, ker si navsezadnje verjetno ne želimo neke Putinovske Slovenije ali pa si ne želimo razvoja v smeri, kot je bila Srbija pod Miloševićem. Mislim, da tudi desnici ne smemo dati povoda, da bo še uspešnejša v svojih populizmih. Menim, da Levica in SD lahko bolje sodelujeta. Pametno bi bilo v obe stranke vključiti tudi frakcije, ki danes gravitirajo proti Piratom, in tudi tiste, ki se gredo resne zelene politike.
Za zdaj ste le član poslanske skupine SD, ne pa tudi stranke. Zakaj ste se pridružili njihovi poslanski skupini in mandata niste nadaljevali kot nepovezani poslanec?
V slovenskem državnem zboru kot neodvisni poslanec ne moreš normalno delati. Si prej sedmo kot peto kolo, jaz pa želim resno opravljati svoje poslanstvo. Ko je bil predsednik SD Dejan Židan predsednik državnega zbora, sem imel z njim kot predsedujoči v najbolj zahtevnem parlamentarnem odboru (odbor za zdravstvo, op. p.) odlične odnose.
Moje ideje, moji nadzori, mojo levičarstvo je še vedno isto, kot je bilo pred petimi leti in kot bo čez pet let, seveda nekoliko obogateno. Kot sem že rekel, gre za neko poskusno obdobje, ki upam, da bo uspešno.
Kdaj boste sprejel dokončno odločitev?
Menim, da je pol leta pravšnje obdobje, da se pokaže, kako in kaj.
Glede vašega dela naprej, imate željo še naprej voditi parlamentarni odbor za zdravstvo?
Ne gre za željo samega vodenja, čeprav je bilo moje dosedanje delo ocenjeno pozitivno. V tem mandatu ni minil dan, da se ne bi ukvarjal z izzivi slovenskega javnega zdravstva. Na tem področju hočem delati naprej, v kakšni vlogi pa je odvisno tudi od dogovora znotraj poslanske skupine.
Kakšna je vaša ocena stanja v zdravstvu in odziva vlade Janeza Janše na epidemijo koronavirusa v Sloveniji?
Glede zdravstva na splošno v obdobju zadnjih 20 let bi na kratko dejal takole: politika cvek, večina ljudi, ki dela v slovenskem zdravstvenem sistemu, odlično pet. Velika zahvala njim, ker zaradi njih zdravstvo, kar se še posebej kaže v nastalem stanju, še stoji. Zahvala seveda tudi vsem drugim podpornim mrežam: civilni zaščiti, gasilcem, da ne omenjam vseh, ker bi zagotovo kakšnega pozabil. Tukaj je še tistih šest dispečerjev Elesa, ki so te dni zaprti kot v akvariju.
Dejstvo pa je, da smo zadnjih 2o let pozabili misliti na politiko javnega zdravstva, zlasti na njen kadrovski, razvojni in infrastrukturni vidik.
Kaj pa odziv vlade? Premier Janša svojemu predhodniku očita, da je zamujal z ukrepi.
Zamudili smo kot večina evropskih držav. Če se bomo za nazaj obtoževali, kdo je za kaj kriv, samo izgubljamo dragocen čas, pomembna pa je vsaka minuta. Ob tem se resnično sprašujem, kje ima predsednik vlade, gospod Janez Janša, čas in potrebe, da bije neke vojne z novinarji, saj imamo urad za komuniciranje, ministrstva pa imajo svoje piarovce. Janša naj ugasne tisto klet na Trstenjakovi, te e-avatarje, k pljuvajo po vseh nas, in naj razmisli, kaj naj bi bil domet Demokracije in portala Nova24. Na seji državnega zbora sem Janši dobronamerno povedal, naj že enkrat odraste. Glede potrebe po kriznem štabu pa mislim, da je napaka, da so ga ukinili.
Zakaj?
Spremljam tudi dogajanje v drugih državah. Zelo je pomembno, kako komuniciraš. Ta virus, kot je rekel moj dober prijatelj Mirt Komel, je neka tesnoba, kar je hujše kot strah, saj ne veš, od kod te bo napadel, kje ga boš prejel.
Na Hrvaškem je ena glavnih govork, šefica njihove infektologije, vrhunska znanstvenica, ki je mimogrede begunka, ker je med vojno prišla iz Sarajeva, kar Grimsu ne bo všeč. Zdi se mi, da bi tudi pri nas potrebovali strokovni krizni štab, ne glede na to, kakšne partijske knjižice ima kdo oziroma jo sploh nima. Potrebovali bi torej takšen štab, ki ima zaupanje in nas na neki način pomirja.
Ker državljani prav dosti ne zaupajo politikom ...
Zdaj se na vladi trudijo dajati vtis povezovanja, če dejansko tako tudi iskreno mislijo, ne vem. Smo v 21. stoletju, zato je moj poziv Janezu Janši, da mora politika 21. stoletja temeljiti na zaupanju in upoštevanju razlik med nami.
Samo dva milijona nas je, a je med nami veliko pametnih ljudi. Na tej osnovi se moramo spoprijeti z epidemijo in tudi gospodarsko ter socialno krizo, ki bosta trajali še veliko dlje, ko bo strah pred koronavirusom že popustil.
