V zadnjih dneh je bilo veliko napisanega o ponovnih težavah slovenskih žičničarjev, ki jih prinaša – zdaj bi lahko rekli – že kar tradicionalno topla zima. Združenje žičničarjev je že konec decembra poslalo dopis na naslove uradnikov na gospodarskem ministrstvu, ministrstvu za infrastrukuro in ministrstvu za okolje in prostor ter v njem predstavilo zagato, v kateri so se znašli letos, hkrati pa vnovič opozorilo na dolgoročne težave, ki po njihovem mnenju lahko v naslednjih letih pripeljejo tudi do propada smučarskega turizma pri nas.
Reševanje akutnih težav
Kot pravijo, je v tem trenutku najpomembnejše, da rešijo težave, v katerih so se znašli zaradi mile zime. Manuela Božič Badalič, predsednica združenja žičničarjev, nam je pojasnila, da so se praktično vsa smučišča znašla v težavah, saj jim je decembrsko deževje in toplo vreme pobralo ves umetni sneg, ki so ga že ustvarili. »Škoda je ocenjena na okoli tri milijone evrov, saj smo imeli okoli 50-odstotni izpad dohodkov, ravno v času novoletnih praznikov, ki so poleg šolskih počitnic eden od dveh vhuncev sezone.« Dodala je, da k temu še niso prišteti višji računi za elektriko, ki jih bodo dobili, saj so morali, če so želeli rešiti sezono, zasneževati čez cel dan, torej tudi v času, ko je električna energija dražja.
Hiter odziv vlade
Kot pravijo, se je vlada hitro odzvala, in že v četrtek je na ministrstvu za gospodarstvo potekal sestanek, na katerem so bili poleg predstavnikov omenjenega ministrstva navzoči tudi predstavniki ministrstva za infrastrukturo in ministrstva za okolje. Sestanek konkretnih rešitev še ni prinesel, so pa dosegli soglasje, da se žičničarjem pomaga. A zadeve niso preproste. Največja težava je, da vlada in ministrstva trenutno za kakršnokoli pomoč nimajo zakonske podlage. Žičničarji menijo, da bi zadeve lahko uredili z interventnim zakonom, tako kot v primeru kmetov, ki so utrpeli škodo zaradi suše. »Taka zima za nas pomeni naravno katastrofo,« pravi Mitja Terče, direktor smučišča Golte, kjer so letos izvedli eno največjih investicij na naših smučiščih, saj imajo kar 32 novih apartmajev.
Prvi korak
Tako Terče kot Božič Badaličeva opozarjata, da če ne bodo prejeli državne pomoči, marsikatero smučišče ne bo preživelo. »Zimo bomo že preživeli, a vprašanje je, kako naprej. Komu bo ostalo kaj denarja za preživetje poletja, za ureditev naprav in za novo sezono,« opozarja Božič Badaličeva in dodaja, da je moralo smučišče Cerkno, kjer je zaposlena, pred začetkom sezone zagotoviti 300 tisoč evrov zgolj za tekoče vzrževanje, da so lahko dobili obratovalna dovoljenja. »Starejše ko so naprave, dražje je vzdrževanje. Smučišče Cerkno je najsodobnejše v državi, a je naš strošek tako visok. In bojim se, da marsikje tega stroška preprosto ne bodo zmogli več in bodo smučišča začela ugašati,« poda mrk pogled v prihodnost. Nekatera smučišča so že ugasnila: Sviščaki, Kalič, Ivarčko, Zelenica, Logarska dolina, Lovrenc na Pohorju; druga v primeru, da ostanejo brez pomoči, zagotovo ne bodo dočakala naslednje sezone. Zaradi tega žičničarji apelirajo na vlado, naj zagotovi trajnejšo rešitev.
Kdo bo skrbel za infrastrukturo
Podnebni sklad
Žičničarji eno izmed možnosti za rešitev svojih težav vidijo tudi v sredstvih podnebnega sklada. A na ministrstvu za okolje menijo, da naložbe v slovenska smučišča le povečujejo izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb in so v nasprotju s cilji na področju energetske učinkovitosti, zato ne izpolnjujejo pogojev za dodelitev sredstev iz sklada.
»Naša smučišča so bila v preteklosti vezana bodisi na večje poslovne sisteme bodisi na lokalno skupnost, ki so pomagali pri preživetju v težkih časih, danes pa smo sami,« pove Božič Badaličeva. Vlada je že pripravila študijo, v kateri so ugotovili, da so žičničarji drugod po Evropi tako ali drugače deležni pomoči, bodisi države bodisi lokalne skupnosti. Slednje je na primer vidno v primeru avstrijske Koroške, ki ima 561 tisoč prebivalcev in 39 gorskih turističnih centrov. Za razvoj žičniške infrastrukture na avstrijskem Koroškem je ključna deželna družba za upravljanje naložb turistične infrastrukture v lasti dežele, finančna sredstva za namestitvene zmogljivosti gorskih centrov pa zagotavlja tudi KWF – deželni sklad za gospodarstvo. A ob tem je treba poudariti, da vsaka avstrijska dežela smučiščem pomaga na svoj način. V Italiji so na primer v Trentu v zadnjih letih za razvoj naprav in opreme smučišč namenili štiri milijone evrov javnih sredstev, v deželi Furlaniji - Julijski krajini, kjer so smučišča primerljivo velika kot slovenska, pa je vsa infrastruktura prešla v deželno last. V razvoj infrastrukture so v zadnjih 30 letih vložili kar 300 miijonov evrov. Slovenskim smučiščem so v zadnjih letih konkurenčna tudi smučišča v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, na katerih infrastrukturo razvija izključno država.
Pomisleki
V javnosti se večkrat pojavljajo pomisleki, zakaj bi morala država razvijati infrastrukturo, ki jo za zaslužek uporabljajo zasebna podjetja, a tak poslovni model ni nič novega. Poleg tega, da bi v primeru podržavljenja infrastrukture država po vsej verjetnosti zaračunavala koncesijo, najemnino ali uporabnino, je treba vedeti, da podatki kažejo, da vsak evro, ki je zapravljen za smučarske vozovnice, prinese gospodarstvu dodatnih osem evrov. Multiplikativni učinki se poznajo pri pobranih davkih, zaposlitvah in razvoju okolja, v katerem delujejo smučarska središča. V Sloveniji že danes na leto ustvarimo 40 milijonov evrov prometa iz naslova prodaje smučarskih vozovnic, zaradi česar se že stekajo milijoni v državno blagajno in ustvarjajo na stotine delovnih mest.
Koliko denarja potrebujejo smučišča
Manjka temeljni dokument Ministrstvo za gospodarstvo (MGRT) je zadolženo za pripravo analize vplivov podnebnih sprememb na razvoj slovenske turistične ponudbe, ki bo podlaga za oblikovanje odločitev, v katere trajnostne turistične produkte bo država vlagala denar ali ne. Kot pravijo na ministrstvu za okolje in prostor, so potrebne podatke že zagotovili, na potezi pa sta sedaj MGRT in STO.
Študija je pokazala, da bi morali na dolgi rok, torej v naslednjih desetih letih, v smučišča in posodobitev infrastrukture vložiti vsaj 300 milijonov evrov. S tem bi smučiščem omogočili boljše zasneževanje ter bolj učinkovit, hiter in varen transport obiskovalcev smučišč. Da bi bilo to izvedljivo, bi morala infrastruktura na smučiščih postati javna. Združenje žičničarjev to rešitev predlaga že dalj časa in pred nekaj meseci so celo prejeli obljubo, da se bo zakon o žičniških napravah za prevoz oseb ponovno odprl, a do tega še ni prišlo. Poleg zakonskih omejitev pa je seveda glavno vprašanje, kje dobiti denar. Malo verjetno je, da bi država, v kolikor bi se za to odločila, sama v žičnice vložila 300 milijonov evrov. Izkušnje tujih smučišč kažejo, da je za take investicije možno sredstva pridobiti tudi iz EU-skladov. Rešitev je več, a kot pravijo žičničarji, država se mora najprej odločiti, ali si v naši državi še želimo imeti smučišča. Sami so prepričani, da je kljub podnebnim spremembam delovanje smučišč ob podpori umetnega zasneževanja še vedno možno. Država pa mora storiti dva koraka: pomagati rešiti škodo, ki je nastala zaradi letošnje zime, in pripraviti potrebne zakonske spremembe, ki bodo omogočale dolgoročno preživetje naših smučišč. Ob tem žičničarji trdijo: »Če država ne misli storiti drugega koraka, za prvega ni potrebe.«
