V središču Ljubljane deluje psihoterapevtski center Frančiškanski družinski inštitut, kjer terapevtsko pomoč poiščejo posamezniki, partnerji in zakonci ter družine v stiski. V svetlih prostorih, kot v nekakšni oazi miru tik nad decembrskim vrvežem praznično okrašenega Prešernovega trga, smo se pogovarjali z ustanoviteljem in direktorjem centra, frančiškanom Christianom Gostečnikom, ki je sicer redni profesor za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo religije in pastoralno psihologijo na ljubljanski teološki fakulteti. Avtor številnih knjig, doktor klinične psihologije, doktor psihologije, doktor teologije, družinski in zakonski terapevt ter supervizor je razvil inovativni psihoterapevtski pristop, imenovan relacijska družinska terapija.
V enem izmed intervjujev ste pred časom dejali, da je poslanstvo vašega dela vrniti človeku dostojanstvo. Kje je naše dostojanstvo danes? Zdi se, da smo ga zmožni izgubljati vse hitreje.
Spoštovanje in dostojanstvo sta bistvena v vseh odnosih. Ko ljudje pridejo k nam in se usedejo na terapevtski stol, jih najprej naučimo, kaj to pomeni. Spoštovanje pomeni, da zmoremo slišati drug drugega, pustimo drugemu izraziti njegova mnenja, čutenja, razmišljanja. Če jih tega ne naučimo, ne naredimo nič. Drugemu moramo resnično dati možnost, da izrazi, kdo je, na kakšen način trpi, kako doživlja ta svet in si ga organizira. Če vsega tega ne slišimo, potem ne moremo pričakovati osnovnega spoštovanja, s človekom pa ne moremo vzpostaviti nobenega stika, saj sploh ne vemo, kdo je. In ne nazadnje, vedno je mogoče vse urediti (če je seveda še prisotno zaupanje), čeprav je nekdo v odnosu ali zunaj njega naredil nekaj narobe, ko človeku damo dolžno spoštovanje in mu rečemo: še vedno si dostojanstven človek, tudi če si padel, saj lahko vedno vstaneš.
Prav prazniki, ki so pred nami, so izziv tega spoštovanja »na potenco«. Ali lahko slišiš nekoga, ki si sploh ne želi praznovati? Ki mu organiziranje česarkoli predstavlja zadnjo stvar na svetu, je tečen in siten? Ali pa je morda na drugi strani poln pričakovanja, a ne ve, kaj bi sam s seboj? Vsi imamo velika pričakovanja, pa ne vemo, kaj bi z njimi. Težko se dogovorimo, kaj bi denimo želel on, kaj bi želela ona in kaj želijo otroci. Zato so prazniki vedno izziv.
Kako na to vpliva trenutni duh časa? So se izzivi, s katerimi se spopadamo v odnosih zaradi družbenih sprememb, spremenili oziroma jih je več, so kompleksnejši?
Seveda, ljudje namreč postajamo čustveno čedalje zahtevnejši, zato je pomembno, da je na praznik družina skupaj in da praznuje sama. Nekoč so imela praznovanja zelo jasno zastavljeno strukturo – kaj se na te dni dela, kako se praznuje, kje smo, koga povabimo ... Kaj pa na praznik počnemo danes? Velikokrat razčiščujemo stare stvari ali pa smo nemirni do te meje, da preprosto samo čakamo, da bo ta dan minil. Morda smo zdolgočaseni in zaradi vseh stresnih situacij, v katerih živimo, najraje ne bi delali nič, svojo notranjo stisko pa izražamo na način, ki ni dostojanstven in spoštljiv.
So torej počitek, prosti dnevi postali celo počitek oziroma odklop od odnosov, čutenj?
Da, tudi počitek se spreminja. Nekoč so si ljudje počitka želeli, danes se ga bojimo. Ker smo postali tako delovno vneti, se moramo na počitek dejansko pripraviti. Danes je bistvena produktivnost, kar je razumljivo, saj je takšen pač svet, v katerem živimo. Včasih je bilo bistveno preživetje, danes pa ne živimo za to, da bi imeli čim več, temveč za to, da bomo živeli v stanju, v katerem je možnost, da začnemo živeti. Zato se zasvojimo z delom. Delo nas strukturira in organizira ter nam pokaže red in disciplino. In vsaj v tem najdemo mir, občutek varnosti in zavetja. Ko pridemo domov, pa smo popolnoma svobodni. In kaj zdaj? Kaj počnemo doma? Kako se sprostimo? Kako sploh kaj počnemo? Na tej točki se skriva naša največja naloga. Če hočemo karkoli praznovati, se moramo najprej globoko notranje umiriti, šele umirjeni lahko začnemo razmišljati, kaj želimo od praznikov. Imamo torej dve stopnji. Svoj čas smo želeli samo mir in počitek, da smo se lahko odpočili, danes pa moramo vedeti, kaj bi s tem počitkom počeli.
Se pravi, danes potrebujemo predpripravo na počitek?
Dobesedno. In zato kot terapevti poudarjamo, da teh praznikov ni dobro prepustiti spontanosti.
Pa vendar – ali nam po drugi strani ne manjka ravno spontanosti in živeti življenje tukaj in zdaj?
Ta spontanost je priprava na praznike. Partnerja si spontano povesta, kaj si želita od teh dni. Danes ne vemo, ali kuhamo ali pečemo. Koga povabimo? Smo skupaj ali smo sami? Naredimo božično drevesce? Postavimo jaslice ali jih ne postavimo? Gremo na predstavo, k polnočnici, ne gremo nikamor? Že predzakonci, ki hodijo k nam, se morajo odločiti, kaj bodo počeli na praznični večer. Ali bosta odšla domov ali bosta sama. Ker tega »bomo že videli, kaj bo«, te spontanosti v narekovajih, da bomo torej poskušali živeti po občutju teh praznikov, tega nismo več zmožni. Ne zmoremo več živeti zgolj po občutju, ker je v zraku toliko hrepenenj in pritiskov, da moramo med prazniki nekaj početi. V nasprotnem primeru zagotovo izražamo nemir. Če se organiziramo in se notranje umirimo, pa lahko praznujemo, in to praznovanje si tudi zaslužimo. Zaslužimo si biti prijazni ljudje. A za to se je treba odločiti.
Od koga največkrat preveč pričakujemo? Od sebe in od tega, kaj bomo občutili ob praznikih, od drugega, kaj bi nam on moral dati?
O tem najprej sploh ne razmišljamo. Ko se malo ozavestimo, začnemo razmišljati, kaj bi drugi moral narediti in kaj bi morali narediti mi sami. Zatem pa se sprašujemo, ali se ob tem počutimo dobro ali ne. Kaj če se nam vse zdi brez zveze? Kaj bi sploh počeli? Resnično se je treba notranje umiriti in v sebi raziskati, kaj si pravzaprav želimo.
Božični prazniki so povezani tudi z darili, okraševanjem, prazničnimi jedmi. Res je, da smo nasičeni s ponudbami trgovcev in predstavami o popolnosti iz denimo družbenih omrežij na eni strani. Po drugi strani pa so vse pogostejša tudi svarila, da je balasta okrog praznikov preveč. Človeka včasih razpetost med dvema skrajnostma zmede. Kaj je ravno prav in ali res ne potrebujemo tudi daril, okrasja, vsega, kar imamo za lepo?
To je eno temeljnih vprašanj. Ko razmišljaš o človeku, ki ga poskušaš obdariti in greš v trgovino, ga v resnici nosiš s sabo. Razmišljaš o njem in iščeš nekaj, s čimer ga boš osrečil. To je izraz globokega sočutja, saj moraš tega človeka doživeti v sebi, da mu lahko nekaj kupiš in pokloniš. Če sicer kupuješ darila zgolj zaradi tega, da nekaj daš, ker pač moraš dati, je to resda čista komerciala. Drugače je tudi z darili za poroko, kjer pogosto obstaja seznam stvari, ki jih lahko kupimo, da bosta mlada zakonca začela uresničevati življenjske potrebe. Darila za praznike pa so medtem nekaj, kar poklanjamo iz svojega najglobljega hrepenenja in sočutja do ljudi. Z darilom gradimo odnos, vzpostavljamo nekaj novega, dajemo priznanje človeku in sebi, zato mislim, da je to nekaj, kar moramo ohraniti.
Ljudje smo bitja odnosov, z njimi se uresničujemo, ranimo in le skozi njih znova zacelimo. Kako so s tem povezani prazniki in zakaj potrebujemo obrede? Navsezadnje je tudi obdarovanje obred.
Ljudje smo izredno obredna bitja. Potrebujemo strukturo, praznike, praznovanja. Nujno potrebujemo zunanji okvir, da lahko izražamo svoja čustva, najgloblje potrebe in hrepenenja. Odnos pa je nekaj, za kar se vedno bojujemo. Bojujemo se za ljubezen, saj hočemo biti ljubljeni in želeni. Prav praznovanja so velika priložnost, kako to poglobiti. Vsa ta obredja in folklora nam lahko pomagajo, če pri tem ni odnosov, nam ostane zgolj folklora, vse ostalo pa je strahovito izpraznjeno. In prazniki nas, kot rečemo, res lahko izpraznijo. Po drugi strani pa nas napolnijo, če seveda za to tudi nekaj prispevamo. Največ, kar nam prinašata božič in novo leto, so trenutki, ko se družina zbere skupaj, ko se obiskujemo, srečujemo in odnose z ljudmi vzpostavljamo na novo. Seveda imajo v Cerkvi prazniki še drugo komponento – obredje, strukturo, spomin na nekaj velikega, kar se je zgodilo v zgodovini.
Poleg tega novo leto doživljamo kot prelomnico. Razmišljamo o najglobljih željah in spremembah, ki jih želimo narediti. Velikokrat gre pri tem za neizpolnjena hrepenenja ali celo pobožne želje, laži, ki si jih pripovedujemo. A v bistvu gre za novo priložnost za odnose, ki jih želimo graditi dalje. Želje in načrti o tem, kaj bomo v novem letu naredili drugače, so naša nenehna rast. Kaj bomo v odnosih poglobili in kako jih bomo naredili žlahtnejše, ljubeče in pristne?
Božič označujemo za družinski praznik. Pravite, da je to praznik materinstva, celo telesa ter očetovstva, katerega poslanstvo je vnašanje strukture miru v družino. So vloge pri načrtovanju praznikov razdeljene in kako je tam, kjer družinskih članov ni?
Res je, danes je veliko osamljenih ljudi, ki bi ta dan raje preprosto prespali ali izbrisali. A vsi imamo ne samo pravico, temveč dolžnost do svojih lastnih teles, lastne duhovnosti in psihe, da praznujemo. Vprašanje je, ali to res zmoremo, naše telo pa to zahteva. V Cerkvi rečemo, da se je na dan, ko obhajamo ta praznik, bog sklonil k nam, posvetil naša telesa in rekel: »Sveti ste, sakralni ste. Nekaj posebnega in izrednega ste, saj se sicer bog ne bi rodil v tem telesu. Obenem pa pravimo, da je božič družinski praznik, kajti družina je nastala iz teh najglobljih odnosov in utelešenj. Zato je družina tako bistvena pri vseh teh praznovanjih. Kam greš za božič, če si sam? Najbrž k mami, če jo še imaš. Vse okrog božiča je ganljivo, polno nežnosti, ko lahko izražamo svoje najgloblje čutenje. To, kar sprašujete, drži. Oče in mama sta tista, ki se morata na ta dan resnično povezati, pred tem pa morata biti umirjena in prisotna. To je praznik najglobljega hrepenenja – v Cerkvi najgloblje sakralnosti, v družinah pa najglobljih odnosov. Hudo je, kadar tega ne moremo občutiti, ko se počutimo prazne in oropane nečesa tako globokega. Praznovanje je postalo izziv, saj se mnogi v teh dneh srečujejo z agonijami, občutki odvečnosti in občutki, da nikamor ne spadajo.
S hrepenenjem po pripadnosti?
Da. Hrepenenjem po tem, da te nekdo res pogreša.
Eden izmed izzivov družin in seveda tudi vas terapevtov so danes gotovo tudi nove dinamike odnosov v ločenih družinah. Kako lahko praznike doživi družina, kako jih izživijo otroci ločenih staršev?
Če sta nekdanja zakonca razrešila stvari med seboj, je to kljub vsej grozi nekaj idealnega. Ampak najprej – starša se nikoli ne ločita, ločita se vedno samo mož in žena. In če zmoreta tisti večer za vsaj nekaj trenutkov živeti v premirju in otrok nimata za talce, jim s tem dasta najboljše darilo. Prav med prazniki so ljudje, ki so prestali preizkušnjo ločitve, najbolj razrvani. V njihovih svetovih se je zgodilo opustošenje, kar naenkrat doživijo, da so za praznike res sami. Otroci pa seveda vse to spremljajo in so v tej situaciji žrtve, saj imajo očeta in mamo radi. Zanje sta to dve ikoni, ki jih ni mogoče eliminirati, in najhuje je, da na božični večer slišijo grde stvari o očetu ali mami. Ali lahko torej onadva vsaj na ta dan poskrbita za premirje? Navsezadnje je novo leto praznik oziroma dan miru. Kako pa lahko zase poskrbijo tisti, ki so na božični večer izdani, prevarani, če nimajo otrok ...? Dobijo naj si družbo in tako lahko praznujejo tudi oni. Če se že odločijo, da bodo vseeno sami, je dobro, da nekam odpotujejo ali gredo na izlet. Da torej tisti dan naredijo nekaj fizičnega in se iz te čustvene morije spravijo tudi sami. To je zagotovo umetnost. To je trpljenje, ki mu noben ne pozna rešitve. Jo pa zagotovo najdeš jo v sebi, če si tisti dan rečeš: »Tudi jaz sem vreden praznovanja.«
Ločitve, nove dinamike odnosov, nove oblike zasvojenosti so izziv časa, v katerem živimo. S kakšnimi mislimi se ozirate v prihodnost? Je vse našteto izziv tudi za vas terapevte ali vse stiske ljudi v osnovi še vedno izvirajo iz enakih nezadovoljenih primarnih potreb?
Gotovo, da so osnova stisk nezadovoljene potrebe, ki jih ima vsak. Danes se srečujemo z veliko zasvojenostmi najrazličnejših oblik, čudnih, deviantnih obnašanj, čutenj, razmišljanj, ljudje bežimo. Vendar pa prihajamo do tega, kaj je najbolj bistveno v življenju. In ob teh praznikih moraš priti do tega, ne gre drugače. Pravzaprav se nekako soočiš s tem ali pa bežiš stran. Kot družba močno dozorevamo, zato smo postali toliko zahtevnejši. Ločitev je veliko, ker želimo stvari početi drugače. Zanimivo, zadnje statistike kažejo, da v 80 odstotkih vlogo za ločitev vložijo ženske. Moških je malo. Ženska, ki je s svojo globoko čustvenostjo končno res vstopila v ta svet, želi ob sebi nekoga, ki jo čuti in razume, ki jo sliši in mu je mar, kaj doživlja. Želi si partnerja, ki hoče z njo čutiti in graditi nekaj novega. Moški se na drugi strani sprašuje: »Če ona mene ne spoštuje, če me ne ceni, ni ponosna name, če mi nič ne verjame, zakaj bi živel s takšnim človekom?« Gre torej za dozorevanje, ki je sicer zelo boleče, vendar pomeni novo stopnjo, na kateri gradimo naprej. Na terapijah spoznavamo, kako so se ljudje spremenili, saj so veliko bolj pripravljeni sodelovati. Velikokrat rečemo, da je terapija postala mentalna higiena. Na različnih stopnjah življenja se pridemo na terapijo pogovorit s tretjo osebo, skupaj zrastemo in naredimo nekaj novega.
Terapija torej ni več takšen tabu kot nekoč?
Še vedno je, a precej manj. Nekoč so ljudem, ki so šli na terapijo, rekli, češ, kaj pa je s teboj tako grozovito narobe, da ne moreš težav rešiti sam in se hodiš pogovarjati z nekom tretjim? Še vedno smo velikokrat v svojih kolesih razmišljanj in drugega ne slišimo. Ali pa se čutimo samo krive, dolžne delati nekaj, s čimer bi bilo drugemu lepše. Si torej lahko podarimo to samostojnost, da vsak poskrbi zase in za odnos?
