Komu je posvečena nova pesem Najlepša si?
Kar zadeva pesem, je tema res »zguljena do obisti«, ampak kakorkoli obrnemo, se še vedno, tako ali drugače, vse vrti okrog ljubezni. Ljubezni do vsega, kar nas obdaja, ni rečeno, da gre le za odnos med moškim in žensko. Lahko je to, denimo, ljubezen do hrane. Verjamem, da se lahko vsak najde v tem besedilu, ki je sicer sladko, ni pa osladno. Cilj te pesmi je, da obstane, torej da bo še dolgo časa v ušesih poslušalcev. Pesem je plesna, kar je za nas zelo pomembno, saj veliko igramo po plesiščih. Naša naloga je, da ljudi pritegnemo na plesišče, in mislim, da nam je tukaj to uspelo.
Kaj pa je vaša največja ljubezen?
Ne smem povedati, da je to baklava. (smeh) Zelo pomembna mi je ljubezen do sreče. Po 50. letu postajam vedno bolj srečen in uživam vsak dan. Zjutraj se zbudim in se pogledam v ogledalo, si voščim dobro jutro in sem vesel, da sem se zbudil, saj imam okoli sebe ljudi, ki mi energijo dajejo, ki mi je ne jemljejo. To je zame sreča v ljubezni.
Omenili ste, da veliko igrate na plesiščih, tudi na maturantskih plesih. Zakaj maturantski plesi? Iščete neko povezavo z mladimi generacijami?
Maturantski plesi so nekaj, kar počnemo že veliko let. Je pa zanimivo, ker znamo biti pri uradnem delu uglajeni, potem pa gremo s programom med mlade in igramo najnovejšo glasbo, ne le svojo, vso. V zadnjem videospotu smo uporabili prav idejo z maturantskim plesom.
Kako pa je potekalo snemanje videospota?
Snemanje je bilo vrhunsko. Posneli smo ga v petih urah. Vse se je dogajalo na razdalji 300 metrov. Snemali smo pri meni doma, v moji osnovni šoli v dvorani, kjer sem igral ping pong. Na koncu sem naredil žar, pekli smo in imeli žur. To je bilo popolno snemanje.
Letos ste posneli kar tri videospote ...
Tako je, posneli smo še videospota za pesem Še vedno sva ista in za remiks pesmi.
Vmes ste imeli nekaj premora, kar zadeva avtorsko ustvarjanje. Kako to?
Za vse je moral preteči neki čas in zdaj je prišel tisti pravi trenutek. Vsi uživamo v tem, kar počnemo, in mislim, da gremo v pravo smer.
Koliko časa traja, da neka pesem dozori?
Nekatere pesmi imam narejene že približno tri leta. Ker vidim, kam približno to pelje, sem se odločil, da bom naredil še eno pesem, za katero sem sam že posnel bobne. Pesem bo podobna, kot je Najlepša si, kar pomeni, da bo zelo spevna, z mogoče malo modernega pridiha. Želim pa, da diši po 80. letih.
Pogrešate osemdeseta?
Ne jaz, temveč vsi drugi. Ugotavljam, da veliko glasbenih ustvarjalcev cilja na 80. in 90. leta. Moji otroci na primer to vse poznajo, ne da bi jim jaz kaj pokazal. Celo 60. leta jih zanimajo, na kar sem zelo ponosen. Glasba je bila včasih res dobra, melodična. Imela je neko sporočilo in čustva, ki so še danes ključna sestavina. Čustvo vedno prepriča. Tukaj se mi zdi, da današnji avtorji nekdanjim ne sežejo do kolen. Če nekaj zapoješ ali zaigraš, se mora že pri tebi kot avtorju ali izvajalcu nekaj zgoditi. Tudi meni se zgodi, da med petjem dobim kurjo polt. Ravno lani sem imel en tak močan trenutek.
Ga lahko opišete?
Ko je umrl Oliver Dragojević, smo 14 dni za tem igrali na palubi neke ladje. Zapel sem pesem Moj galebe in opazoval, kako ladjo spremljajo galebi. Še zdaj, ko pomislim, me prevzamejo čustva – in glasba je to. Glasba je čustvo, je tista, s katero v poslušalcih nekaj prebudiš.
Drugo leto Victory praznujete 30 let. Kaj je recept, da skupina toliko časa deluje?
Veliko se je treba prepirati. Mi se toliko prepiramo, da se znamo izogniti vsem perečim težavam, ki jih ima vsak. Trudimo se, da se ne vpletamo v osebno življenje drug drugega. Še vedno pa zelo uživamo v tem, kar počnemo. Smo ena redkih zasedb, ki v 30 letih ni imela niti enega meseca premora. Se pravi, da nenehno igramo.
Nameravate pripraviti kakšno praznovanje oziroma koncert ob obletnici?
Nameravamo. O tem se pogovarjamo že dve leti. Nočemo narediti klasičnega koncerta. Radi bi naredili nekaj posebnega, ampak stvari za zdaj še niso dorečene. Iščemo rešitve, saj bi bili radi izvirni.
30 let ni majhna doba. Kaj doživljate, ko pogledate nazaj?
Če bi takrat razmišljal, kot danes, bi dosegel še veliko več. Sem pa hvaležen vsem, ki so pazili name, da sem preživel tako lepo mladost. Da sem se lahko ukvarjal s tem, kar rad počnem, še danes, da lahko živim od tega. Na splošno mi ni niti malo žal. Kar zadeva glasbo, bi spremenil kaj, kakšno pesem »predrugačil«, ampak to so majhne stvari. Življenjsko pa mislim, da sem šel po pravi poti.
Pogrešate stare čase?
Pravzaprav ne, ker nimam več te energije, ki sem jo imel takrat. Zdaj sem zadovoljen s tem, kar imam.
Obstaja koncert, ki vam je najbolj ostal v spominu?
Premalo je snemalnega traku, da bi ti lahko vse zaupal. Igrali smo po vsej Evropi, nastopali na velikih in majhnih odrih, od osnovnih šol do vrtcev.
Kako privabiti pozornost mladih poslušalcev?
Mladi so zelo neposredni. Najbolj pomembno je, da si prepričljiv in verjameš vase. Če tega nimaš in če te je strah, je vse brez pomena. To otroci in mladina začutijo.
Se je po koncertih v zaodrju kdaj dogajalo kaj zanimivega?
Tam se je vedno veliko dogajalo. Našli so se celo pisci, ki bi napisali knijo, a smo jim seveda modro prepovedali. Mi smo se le »izobraževali«, da smo se lahko potem pri svojih ženah pokazali v najboljši luči. (smeh)
Se pravi, da je bilo veselja v zaodrju veliko?
Seveda. To je razlog, da igramo. (smeh)
Pa ste imeli kdaj kakšne težave z oboževalkami?
Sam sem imel eno, ki je za mano hodila po vsej Evropi. Bila je iz Nemčije. Ko smo v Italiji igrali v neki diskoteki, sem jo po koncertu pospremil do njenega hotela, ki je bil »po naključju« naš hotel. Izkazalo se je, da je bila spet »po naključju« v drugem nadstropju, kot jaz, in kot da to ni bilo dovolj, je imela še sobo poleg moje. Gospodična je vse izbrskala in meni se je to zdelo že malce strašljivo. Sicer je bila res v redu in luštna, ampak tukaj se je najina romantična pot končala. (smeh)
Imate kakšno zadnjo misel?
Naj živi kakovostna pop glasba!
