Janez Škrabec je nenavadna pojava. Leto za letom stoji na stopničkah najboljših menedžerjev leta, upravlja pa s povprečnim inženirskim podjetjem, ki ima dovolj dolg seznam referenc, da se lahko prijavlja na javne razpise. Ko jih ne dobi, jih spodbija, pri tem pa sploh ne ustvarja milijonskih dobičkov. Nenavadno.
Škrabčevo projektantsko podjetje Riko v konzorciju s Kolektorjem in Pomgradom trenutno izpodbija razpis za gradnjo viadukta Glinščica. S prijavo je bilo neuspešno, saj je konkurenčni konzorcij Markomark Nival, Nival Invest in Ekorel oddal ponudbo, ki je bila skoraj pol cenejša. Kolektor, Pomgrad in Riko so viadukt pripravljeni zgraditi za 13,5 milijona evrov, konkurenti so oddali ponudbo za osem milijonov, kar je celo za milijon manj od predlagane cene.
Lagali naj bi o dolžini svoje reference
Kamen spotike so Riko, Kolektor in Pomgrad našli v nekem zidu, ki da ga je konkurenčni konzorcij navajal višjega, kot je v resnici. Referenčni podporni zid v Pesnici naj ne bi ustrezal pogojem – dolžine petdeset metrov in višine osem metrov. Projektno podjetje 2TDK je zato zoper zmagovalni konzorcij pod vodstvom Markomark Nivala celo podalo naznanilo suma storitve kaznivega dejanja v zvezi z javnim naročilom.
Rušijo časovnico drugega tira
Zgodba se je nato še zapletla, saj da sta strokovnjaka, ki so ju zadolžili za merjenje zidu, profesorja z mariborske gradbene fakultete. Tam je diplomiral direktor Markomark Nivala Marko Glavinič, zato naj bi bila dva strokovnjaka v navzkrižju interesov. Državna revizijska komisija je te pomisleke zavrnila kot nesmiselne, saj smo po tem kriteriju vsi v Sloveniji lahko v navzkrižju interesov. Zidu sicer še vedno niso izmerili, saj jim ga lastnica zemljišča ne pusti izkopavati, zdaj pa še občina ne dovoli, da bi ga pomerili s sondiranjem.
A predmet naše zgodbe je Janez Škrabec, pravzaprav kar dinastija Škrabec. Škrabec je namreč prapranečak jezikoslovca patra Stanislava Škrabca, ki velja za najboljšega v tej stroki 19. stoletja. Stanislav je ime tudi Janezovemu očetu, ki je efektivno ustvaril Riko. Leta 1969 se je namreč vrnil v rodno Ribnico in prevzel lokalno kovinarsko podjetje ter ga preimenoval v Riko. Stanislavu je takratna Ljubljanska banka dala velikodušen kredit, zato je lahko kupil viličarja. V naslednjih letih Riko zraste v mednarodno korporacijo, ki največ vrednosti kuje v preprodaji zahodnega in jugoslovanskega strojnega orodja v Sovjetsko zvezo. Posebej osemdeseta so za Riko cvetoča, saj je SZ zaradi vojne v Afganistanu pod embargom na visoko tehnologijo z zahoda. Ta embargo zahodna podjetja kršijo s preprodajo strojnega orodja prek Rika, ki sedi tudi na privilegiju ekskluzivnega posrednika za jugoslovansko strojno orodje – ruski gospodarski načrtovalec Gosplan ga namreč vključi v svoje petletke. O tem se Stanislavu Škrabcu uspe dogovoriti prek osebnega poznanstva z vodilnimi v Gosplanu, prizna v intervjujih.
Janez in tuje perje
Stanislav Škrabec Rika ne spelje čez tranzicijo. Kolaps Sovjetske zveze mu uniči trge in Janez Škrabec v intervjujih priznava, da se oče pri tem ni znašel, zato se je raje umaknil v pokoj, Riko pa poslal v stečaj. Janez Škrabec nato leta 1997 ustanovi z Rikom nepovezano podjetje Riko – govori, da v spomin na svojega očeta, a pravi razlog je verjetno prepoznavnost blagovne znamke v Rusiji in dolg seznam referenc, ki si ga je podjetje tam ustvarilo. Janez Škrabec se zdaj v javni zavesti predstavlja kot ustanovitelj Rika, čeprav je ustanovil samo podjetje z istim imenom, ki z Rikom nima absolutno nobene zveze, razen te, da je bil Stanislav njegov direktor, Janez pa je pač sin svojega očeta.
Po pravici povedano, izkušnje si je nabiral že v starem Riku, saj mu je oče leta 1989 priskrbel posel šoferja, ki je jugoslovanske inženirje pobiral na moskovskem letališču. »Imel sem avtomobil, zmeraj sto dolarjev v žepu, dostop do zahodnih stvari,« se Škrabec spominja svoje privilegirane mladosti.
Riko kot zmagovalec javnih razpisov
Tako zdaj obstaja več Rikov. Škrabec je ustanovitelj podjetja Riko, ki se ukvarja z inženirskimi posli, prijavlja se na javne razpise in projektira velike projekte ter za njihovo realizacijo vselej najema podizvajalce. Med gradbinske magnate se mu sicer s podjetjem uspe prebiti šele po letu 2008, ko propadejo veliki gradbinci. Začne dobivati velika naročila, kot so hidroelektrarna Brežice, mala hidroelektrarna Borovlje pri Jesenicah in hidroelektrarna Svetega Petka v Makedoniji.
Neposredno je povabljen tudi k obnovi strehe Cankarjevega doma, saj se na razpis nihče ne prijavi. V komentarjih na razpisno dokumentacijo lahko preberemo, da je naročnik navedel za večino prijaviteljev nedosegljive bonitetne pogoje. Škrabec za projektiranje predvidi 50 odstotkov sredstev, ostalo pripade podizvajalcu, ki opravi vse delo.
Tej privilegirani poziciji navkljub pa Riko po objektivnih standardih niti približno ni uspešno podjetje. Finančni prilivi so res visoki, letno obrne od 80 do 140 milijonov evrov, vendar so dobički za podjetje, ki vrednost ustvarja s kuliji, papirjem in programsko opremo, smešno nizki, težko dosežejo več kot 90 tisočakov profita. Seveda gre za prikazan dobiček. Največ odlivov namreč predstavljajo stroški zunanjih storitev – na leto se iz podjetja odlije med 60 in 90 milijoni evrov.
Milijoni na Ciper
Urad za preprečevanje pranja denarja zabeleži, da je Riko na račun dveh podjetij s Cipra leta 2013 in 2014 nakazal nekaj več kot osem milijonov evrov. Pri tem Škrabca regulatorji ne zaznajo. Po neuradnih informacijah desnih medijev pa preiskovalci zaznajo s Škrabcem nepovezano podjetje Modri Biser iz Slovenskih Konjic, ki na račun istega ciprskega podjetja, Crashouribe Trading, prav tako nakazuje milijonske zneske, čeprav manjše.
Je pral denar in zakaj ni bil obtožen?
Ni prvič, da Škrabca sumijo, da sodeluje pri pranju denarja, nato pa se nič ne zgodi. V zadevi Intereuropa presenetljivo ni obtožen, čeprav je osumljen, da je v Liechtensteinu dvigoval večmilijonske vsote denarja. Intereuropa finančno nasede prav zaradi tega posla – gradnje terminala v ruskem Čehovu. V posel njenega predsednika uprave Andreja Lovšina prepriča Škrabec, ki posel tudi slovenski javnosti prodaja kot posel stoletja. Kupnino za zemljišča nakažejo v Liechtenstein, zakaj, ne ve nobeden; Lovšin trdi, da je tako zahteval prodajalec.
Neuspešen graditelj butičnih hiš
Precej bolj neuspešno je Škrabčevo drugo podjetje, Riko Hiše, ki na trgu ni konkurenčno, v seznamu referenc pa so najpogostejši otroški vrtci – spet gre za javna naročila. Pri tem, smešno, seznam referenc obsega komaj dve strani, vse skupaj nekaj več kot 20 referenc iz 30 let obstoja podjetja. Riko Hiše pri tem verjetno računajo tudi na naivnost obiskovalca njihove spletne strani, saj je seznam referenc dolg kar 11 spletnih strani. Če kliknemo na tretjo ali vsako nadaljnjo stran referenc, pa vselej pristanemo na drugi strani seznama.
Riko Ribnica s Škrabcem nima zveze
Majhen človek bo na ime Riko najpogosteje naletel prav v teh zimskih časih, če se bo peljal za tovornjakom, ki pluži oziroma po cesti posipa sol. Plugi in specializirana oprema na tovrstnih tovornjakih so proizvod podjetja Riko Ribnica, ki je nadaljevalo osnovno dejavnost nekdanjega socialističnega Rika. Riko Ribnica s Škrabcem ni povezan na noben način. Na podjetje smo naslovili vprašanje, kako si je Škrabec prisvojil znamko Riko in kakšen odnos imajo z njegovimi družbami, vendar odgovora nismo prejeli.
Za nekaj drobiža ste lahko veliki mecen
Pri medijskem poročanju o Škrabcu se seveda ne sme pozabiti omeniti, da gre za velikega mecena umetnosti in kulture. Številke Škrabcu spet niso naklonjene, saj njegova Ustanova patra Stanislava Škrabca razpolaga s pičlimi 20 tisočaki evrov letno, pa še to le zadnji dve leti, prej so bili zneski za polovico nižji. Sredstva delijo na program Škrabčeve domačije, ki obsega predvsem pogovore z vplivnimi Slovenci. En teden je lahko gost nekdanji predsednik republike Milan Kučan, takoj naslednji teden pa kar kardinal Franc Rode.
Nekaj denarja pa gre tudi za enoletne štipendije študentov slovenistike, slavistike, klasične filologije, splošnega in primerjalnega jezikoslovja ter poljubne študijske smeri študenta frančiškana. Vsako leto za obdobje enega leta štipendijo dobi šest študentov, vendar nam v Ustanovi podatka o višini štipendije niso želeli razkriti. Po naših zanesljivih informacijah se višina štipendije giblje okoli 300 evrov. Preračunano torej Škrabec za štipendiranje nameni skromnih 20 tisočakov na leto. Status družbenoodgovornega podjetja, s katerim se kiti Škrabec, torej vendarle ni neobvladljiv finančni odliv.
Ni med 100 najbogatejšimi
Sicer pa je najbolj zgovorno dejstvo, da Združenje Manager Škrabca ne uvršča na seznam stotih najbogatejših Slovencev, a se je leta 2017 kljub temu odločilo, da mu podeli naziv najuspešnejšega menedžerja. »Janez Škrabec je v 21 letih, odkar je pri 33 letih ustanovil Riko, d. o. o., družbo razvil v vodilno slovensko inženiring podjetje. Riko v središče svojega delovanja postavlja povezovanje podjetij, s katerimi ustvarjajo odmevne zgodbe z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa nadpovprečno vlagajo v družbenoodgovorne projekte, s čimer so stkali edinstveni poslovni model,« so svojo odločitev utemeljili pri Združenju in omenjali merljive dosežke.
Kateri so ti merljivi dosežki, niso nikoli navedli, saj Škrabec ne upravlja niti z najuspešnejšimi ribniškimi podjetji, kaj šele s podjetjem na republiški ravni. Škrabec je sicer tudi član uprave Združenja Manager.
