Bi si upali vzeti zemljevid, zapreti oči in naključno izbrati neko točko, ki bo predstavljala vaš cilj?
Prav to je storil mladi Celjan, ki mu je prst potem »pristal« na Barceloni. Tako je bilo odločeno, da bo odšel v drugo največje špansko mesto, in to ne z letalom, avtom ali pa s kolesom, temveč kar peš. Čakala ga je 1700 kilometrov dolga pot, za katero si je vzel čas to poletje in jesen.
Dijaka, ki je zaključil Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje, je za podvig navdihnila zgodba iz lastne družine, ki jo je večkrat zaznamoval rak; za tem je zbolela njegova mama, tudi babica, dedek, ki je imel raka slinavke, pa je pred tremi leti preminil. Pot je bila posvečena njim in vsem ostalim, ki se soočajo z enako diagnozo.
DALO MU JE MISLITI …
»Ko enkrat v živo vidiš, kakšne borbe so to, lahko do teh ljudi gojiš samo spoštovanje. Moja avantura je bila v primerjavi s tem, kar v bolezni doživljajo oni, mala malica,« je povedal drzni pohodnik. Na poti je imel nemalo težav. Poleg žuljev, zaradi katerih je moral že med hojo po Sloveniji iskati zdravniško pomoč, je bilo zanj najbolj napeto v Franciji, kjer so ga okradli, napadli so ga divji psi, poleg tega pa se je po nesreči znašel sredi fizičnega obračuna dveh tolp na ulici. Na srečo se je vse končalo dobro in fant kljub nevšečnostim ne obžaluje, da si je zadal ta projekt, katerega rdeča nit je dobrodelnost, saj prek sklada Humanitarnega društva Enostavno pomagam zbira sredstva za onkološke bolnike.
DOBROTNICA IZ MONAKA
Na pot se je odpravil sam. Malo je odlašal z odhodom, saj je želel biti ob mami, ki je ravno okrevala po raku, a se je naposled le odločil, da odide, kar so seveda podprli tudi domači. Oprtal si je nahrbtnik, ki je vseboval obleko, hrano, šotor in spalno vrečo. Denarja je imel bolj malo; povedal nam je, da je porabil okoli osem evrov na dan, a kljub temu, saj je bil med popotovanjem skromen, se je vse izšlo.
Predvsem tudi zaradi dobrih ljudi, ki so mu, sploh v Sloveniji in Italiji, ponujali prenočišče pod svojo streho. »V Monaku sem naletel na gospo, ki me je gostila kar dva dni. Sicer bi, ker je tam vse tako drago, res težko shajal, zato sem hvaležen, da sem jo srečal. Tudi klepeti z njo so bili prijetni in globoki,« je enega od utrinkov opisal naš sogovornik.
SKORAJ JE OBUPAL
V sklad lahko prispevate z donacijo na račun Humanitarnega društva Enostavno pomagam, Pod lipami 26, 3000 Celje. TRR: SI56 6100 0000 7496 313, BIC banke: HDELSI22, namen: donacija za onkološke bolnike, sklic: SI00 7072019.
Do Barcelone je hodil 45 dni. Medtem je naredil dva milijona in pol korakov skozi pet držav; Slovenijo, Italijo, Francijo, Monako in Španijo. »Nikoli si nisem predstavljal, da bom na poti srečeval tako neverjetne ljudi. Pozitivno so me presenetili. Bili so polni energije, življenja. Bogatejši sem za na stotine novih zgodb, ki so se me dotaknile. Bilo je težko, a vredno. Z mano je bila vedno misel, da želim pomagati bolnikom z rakom, in ta me je gnala naprej,« je povedal Luka.
Dejal je tudi, da je bila izkušnja zanj veliko bolj psihično kot fizično zahtevna. »Predvsem so bili intenzivni samogovori v meni. Potopil sem se v dele sebe, v katere se v tempu vsakdana morda nikoli ne bi. To je bilo očiščevalno, dragoceno, čeprav težko,« je izpostavil in dodal, da sta glavni lekciji, ki ju je osvojil v tem času, vztrajnost in to, da ne obupaš; pot je namreč želel večkrat prekiniti. Veliko pa je bila izkušnja vredna tudi, ker ga je, kot nam je povedal, naučila samostojnosti.
