Zdravje se mu je začelo slabšati po operaciji mandljev. To je bilo ravno v času, ko si je kot mlad fant začel ustvarjati samostojno življenje.
Poročil se je, dobil prvega otroka, nakar sta želela z ženo graditi hišo. A te sanje so splavale po vodi … »Po operaciji mandljev se mi je stanje slabšalo. Postajal sem utrujen. Včasih sem že zjutraj, kmalu po tem, ko sem se zbudil, komaj kontroliral potrebo po spanju. Ekstremno sem bil izmučen in seveda se mi je to zdelo nenavadno. Nato mi je začela naraščati še teža, in sicer, kar se je razjasnilo šele kasneje, od vode, ki je zastajala v mojem telesu, a sem kljub jasnim znakom, da z mano ni vse v redu, odlašal z obiskom zdravnika,« je dejal.
Izziv, ki mu ni bil več kos
A ko sta šla z ženo na tradicionalni pohod ob njegovem rojstnem dnevu leta 1987, katerega cilj je lokalni hrib, se je zgodil ključni trenutek. Matjaž namreč tega podviga, ki sicer ni posebno zahteven, preprosto ni zmogel. »Hoja mi ni šla dobro od nog, bil sem izmučen, zelo me je tudi bolela glava. Potem pa šok; z ženo sva izmerila pritisk, ki je bil šokantno visok, in takrat je bilo jasno, da z obiskom zdravnika res ne bom mogel več odlašati,« pove.
V ordinacijo so ga potem soočili z dejstvom, da je vse, kar doživlja, posledica nedelovanja ledvic. Sporočili so mu, da bo moral takoj na hemodializo. Zaradi izredno povišanega krvnega tlaka so mu odredili tudi mirovanje, saj so jih vrednosti, ki so jih namerili, resno skrbele. »Veste, ni bilo preprosto vse to izvedeti in se soočiti s svojo novo realnostjo, v katero je predvsem vključen dializni aparat in s tem povezana omejitev svobode. Pa tudi, takrat sem bil na vrhuncu mladosti, ko sem si ustvarjal družino in imel polno načrtov, a bolezen je grobo posegla vmes. Vse se je porušilo.«
Nazaj v službo
Nemudoma so ga tudi upokojili, a mu je zdravnik svetoval, da bi bilo dobro, če vseeno ostane ka seda aktiven. »Dobrohotno mi je rekel, kar sem izredno cenil, da bi bilo morda celo bolje zame, če bi hodil v službo, četudi ne za polni delovni čas. On je razumel, kaj bi za mladega človeka pomenilo ostati doma. Tako sem se zavzel zase in se vrnil na delo, kar se je izkazalo za res pametno potezo. Tudi sam si potem nisem mogel predstavljati, da bi bil kot mlad moški delovno neaktiven. Zavzetost v službi mi je koristila. Največjo motivacijo pa mi je vedno predstavljala družina,« poudarja Pinter.
Sogovornik iz Štajerske nam pove, da mineva že 33. leto, odkar je na dializi. »Trikrat na teden po sedem ur sem priklopljen na aparat, ki čisti kri. Na srečo se v celjskem dializnem centru počutim dobro. Medicinsko osebje je prijazno, kar je zlata vredno. To res cenim,« jih pohvali. Je pa sicer v preteklosti, ko je bil danes upokojeni možakar, še mlajši, razmišljal tudi o transplantaciji ledvice, za katero se je zavedal, kaj bi mu lahko prinesla, a se zaradi pridruženih zdravstvenih težav ni odločil za ta poseg. »Ko se je izkazalo, da bom moral hoditi na dializo, sem se pač sprijaznil s tem. Saj dandanes je filtriranje krvi z aparati tudi že veliko bolj učinkovito kot nekoč in je počutje po dializi kar dobro, tako da imam vseeno kvalitetno življenje.Če mi je bilo tako usojeno, moram pač to sprejeti, in sem,« nam je razkril Celjan.
Družina ga dviguje
Ob robu našega klepeta izpostavi najpomembnejše: »Ne bom se preveč pritoževal nad življenjem. Zavedam sem, da imam veliko, kljub bolezni. Z ženo imava streho nad glavo, lepo se razumeva – sva spoštljiva drug do drugega, do kruha mi je uspelo spraviti dva sina, na katera sem ponosen, zdaj pa imam še dva vnuka, Pio in Liama. To mi daje energijo. Zdaj si želim, da bi mi zdravje še naprej tako služilo, da bi lahko z vnukinjo Pio plesal na maturantskem plesu. Da prestaneš težke čase, ki v bolezni zagotovo so, je torej najbolj pomembna dobra podporna mreža, ki jo na srečo imam; od žene, otrok, vnukov do sorodnikov in prijateljev, to so eliksirji življenja,« ganjen priča.
Sicer pa za zdravje in počutje skrbi še z nečim; na dializo, ki je v Celju od njegovega doma oddaljena nekaj kilometrov, se skoraj nikoli ne pelje z avtomobilom ali avtobusom. Trudi se namreč ohranjati telesno aktivnost, zato se nanjo vedno odpravi kar peš ali s kolesom. »Skoraj ne uporabljam avta. Raje sedem na kolo, tudi pozimi. Ko se enkrat zasediš, hitro izgubljaš mišično maso. Ker pa si želim ostati pri močeh, se res trudim čim več gibati. Včasih mi hoja ali kolesarjenje prijata tudi zato, da si zbistrim misli in se pogovorim sam s sabo. Včasih potrebuješ tudi to,« za konec poudari naš sogovornik.
