V vinorodnih okoliših je martinovo že večstoletna tradicija, že tretje leto pa ga bodo praznovali tudi v prestolnici, kjer je pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana pred nekaj leti na grajskem griču zrasel čisto pravi vinograd. Precej nenavadna zadeva, saj prestolnica ni vinorodni okoliš, zato smo se vprašali, ali tam mošt žlahtni v vino ali v fermentiran grozdni sok.
Ljubljana je namreč leta 1987 pridobila naziv mesto trte in vina, ki ji ga je na zasedanju v Rimu podelila Mednarodna organizacija za trto in vino iz Pariza. Zadeva je bila malce nerodna, saj v Ljubljani ni bilo niti trte niti vina, kaj šele vinorodnega okoliša, naziv pa je mesto dobilo zaradi mednarodno priznanega vinskega sejma, ki so ga nazadnje poskušali obuditi leta 2015, a se zadeva preprosto ni prijela.
Vinsko zgodbo so tako znova začeli pisati leta 2016, a ne s sejmom, temveč z vinogradom. Javni zavod Ljubljanski grad je na grajskem griču tedaj zasadil prve trse: 500 trsov sorte belpin, ki je slovenski sinonim za chardonnay, in 550 trsov rdečegrajca, ki je slovenski prevod za rotburger, slednji se je v enoloških krogih leta 1975 preimenoval v zweigelt.
»V skladu z zakonodajo EU in ZVIN, rajonizacijo vinogradov ter trsnim izborom vinogradi zunaj določenih meja okolišev in dežel niso nelegalni, seveda pa ne smejo zavajati z atributi, ki bi takim vinom pripisovali zaščito porekla ali kaj podobnega,« nam razloži Dušan Brejc, direktor Vinske družbe Slovenije.
Je vino
Vsekakor gre za vino, poudarja Brejc, pred letom 2009 smo takšnemu vinu lahko rekli »namizno vino brez porekla«, danes pa se dopušča sortno poimenovanje, če je to vino bilo ocenjeno kot takšno na pooblaščeni organizaciji in pridobilo degustacijsko pozitivno mnenje glede sortnih značilnosti.
»Ljubljanski grajski vinograd ali katerikoli drugi vinograd zunaj določenih okolišev ali vinorodnih dežel izpolnjuje zakonske predpise, če se drži navedenih kriterijev in ne zavaja potrošnika. Večina takšnih vinogradov je promocijske, simbolne narave, ki obiskovalcem dopovedujejo, da je Slovenija tradicionalna vinorodna država, kot je večina mediteranskih,« razloži Brejc, in doda kritiko, da bi za to »resnici na ljubo zadoščala že ena sama trta – pri nas so to pogosto potomke kavčine z Lenta, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in prav tako v tujini, eno pa tudi na dvorišču ljubljanskega gradu.« (Luka Tetičkovič, foto: sta)
Vinorodne dežele
Vinorodne dežele bi lahko razširili Boljše tehnike in podnebne spremembe. V Sloveniji imamo tri vinorodne dežele – Podravsko, Posavsko in Primorsko, vsaka se cepi na posamezne okoliše, kjer se prideluje vino z geografskimi značilnostmi. »V zadnjih desetletjih se je z napredkom vinogradniških in vinarskih znanj ter predvsem tehnološke opreme kot tudi podnebnih sprememb zgodilo, da tudi vinogradi zunaj tako imenovanih absolutnih vinogradniških leg dajo vina, ki so sposobna za trženje. Bilo pa bi napačno iz tega izpeljati sklep, da je to možnost za graditev gospodarske osnove panoge, niti to ni dejanska popestritev ponudbe, prej kurioziteta, ki buri domišljijo,« ocenjuje Brejc. »Bolj logično bi bilo, da bi se razširile meje že obstoječih okolišev, če je to ekonomsko potrebno in klimatsko umestno,« dodaja.
